1. november 2019Letnik XXI
Prepusti se toku, njegovemu zvoku, ki zbudi te, predrami in hkrati omami.
Ne išči resnice, ta bo sama prišla. V obliki neznani, da ti Dušo nahrani.
Človek obrača in suče, Bog se nasmiha, obriši si nos, ko po tebi udriha.
Se pa zgodi, da tisti dobi, ki spusti, vse spone, vse vezi in več ne grozi.
Ko Bog obrne, se ves načrt zvrne, samo dovoli mu, da zate zvezdo utrne.
Poet–zija, ko se Bog hahlja!
Kot veter, kot sprehod, kot cesta do mesta … povsod tam, kjer hodi v svilo odeta nevesta …
Kot sonce, kot svet, čez vesoljske poljane … Kot misel v barvi ali kjer luč senco vzame …
Najprej poskusim, razmislim, dorečem, vse medtem, ko samo tečem. Zgodi se tako, mimogrede, ko izvem …
Brezmejnost iz globin prebujena, svobodna, prostrana … Nekdaj odtujena, sedaj moč v moje roke ponovno predana.
Končno si vzamem, vse mi pripada. Da ljubim Ljubezen brezčasno, to srčno obljubim. Ko zasnubim.
Zaljubljenega sem izbrala, prav ON je moja večna mana, z njim sladki nektar pijem, glej vedno več ga je … prelijem …
Ga ni človeka, ki ne klone, postane pred menoj sam Bog. Pa nisem drugega naredila, kot Ljubezen naprej delila.
Vsakdanje ljubim, brez izjem in brez obzirnosti izbire. Nihče mi več ne uide, odkar spregledala sem vire.
Zaobjemam vse in vsakogar v svoj končno NESKONČEN svet, ki z Ljubeznijo v BITI zaljubljenega vedno bo sprejet!
