Mladi se fotografirajo:
za splet,
za Facebook,
za profil pomnožene sline.
Potem všečkajo ogenj
in njegovo vročo drogo,
ki prasketa
v nedosegljive kilometre.
Tako zelo hrepenijo,
da se obrnejo
proč
in do konca.
POTEM
Potem se postaviš
ob nebotičnik
in rečeš:
»Višji sem od tebe,
moja okna so pomešana,
nebo je lažna črta
in oblaki motnje v božanski dioptriji …«
GNETILEC PESMI
Rad gnetem pesmi,
jim kurim robove,
jih cvrem v nabiti tišini,
jih dajem v epruvetke
in segrevam do ničle,
jih prikrajšam za črke,
se jim posmehujem,
ko pijem pivo ob njihovi
razmetani abecedi grdega,
rad podivjam in jih strašim,
jih zapletem v trde vozle
in jih z vnemo spustim
nazaj, v smrt-življenje.
BREZ METAFOR
Se ti ne zdi,
betonski deček,
deček, sestavljen iz oken in vrat
in dolgih nesmiselnih hodnikov,
da bo potrebno
to pesem
v celoti odpreti
in vanjo vstaviti
kak uvožen metaforični implantat?
KAKŠEN DOLGČAS
Neka pesnica
je potegnila svojo roko po koprivah,
da so se ji stisnile pesniške žleze,
potem še jezik,
in so ji usta otekla
v tiho odejo.
Potem se je pokrila z njo,
ko je legla na verze
in jih s telesom podčrtala:
Kakšen dolgčas!
V odmaknjenosti.
V bližini.
In vmes …
Najlepše, je rekla,
je pri zobozdravniku,
ko nam izpuli belo kitaro
iz zastrunjenih dlesni.
VE(ČER)NA NATAKARICA
Zvečer pijemo. Pivo teče v nas. Kozarci padajo.
Steklo dežuje pod nogami natakarice.
V tej ulici sedi tema, v kotu je in miga z zobmi.
Nevarno lepa je. Kot natakarica, ki brede po kozarcih.
Čutiti je napetost, ki se zaletava v naše poglede.
Mačke iz ozadja čakajo na kapljice piva, s šapicami.
Pajki so zapletena bitja, doda nekdo, ko spije vrček.
Drug pristavi, da mu veverice niso všeč, kot bi mu morale biti.
Tretji se tako nasmeje, da mu čeljust razpade v mravlje.
Vsi se smejimo, le natakarica ne.
Pa plačamo: nekaj evrov.
Pa vstanemo in pademo hkrati.
Pa nas zližejo mačke,
da nas zjutraj ne najdejo več.
Večerna natakarica se zadovoljno prebuja
z razbeljeno sončnico med nogami …
in finančni veter v bližini meditira.
KAZNOVANI Z ŽIVLJENJEM
(BLJAH!)
Bljah, biti človek! Bruhati in se gledati.
In videti drugega človeka – tudi z glavo,
s prsti. In z rokami, ki so kot štorklje.
In čutiti človeške kosti pod kožo.
Reči fuj! Večkrat zapored, ko si tako,
ko si človeška molekula v tekočini ljudi.
Fuj, oči! Fuj, trepalnice! Fuj, kako utripa srce!
Ogabno je biti človek. In bivati s sabo,
z občutkom, da se pogovarjaš, da plešeš,
da je vse veselje,
ki poka kot pokvarjeni lešniki.
Fuj, fuj, fuj, če to ni človek, ki pravkar
recitira kot zmešana pesniška vrana
in stresa neke nemirne verze. Fuj,
in to večkrat zapored! In to zmeraj znova!
Biti človek. Biti gnusen. Tako zelo,
s tem hecnim nosom. In s pljuči,
primitivnimi vrečkami zraka, ki, kot kokoši,
hlastajo za zrakom, ko jih nekdo stiska.
Kako si grem na živce, ker nisem delfin.
Pravzaprav je še najbolje ležati v krsti
in si ponavljati:
saj nisem živ, ne, ne,
to se mi v resnici ne dogaja!
VETER
Milanu Vincetiču
Veter, prekolji na dva dela sleherni papir!
Veter, bodi surov in strasten pesnik, ki lebdi!
Bodi vetrovni prepad, surova rana!
Veter, razkolji črke in popoldan,
ko se vsi vozijo s kolesi.
Pretrgaj žice povezav
in melji strešnike s krvjo hiš,
melji dež z ostanki pšenice!
Veter, nikar ne bodi usmiljen!
Ne usmili se okenskih zaves,
teh vzvalovanih prostorov ognja.
Ne nasedaj ničemur, kar igrivo plapola!
Veter, lomi, trgaj, ruvaj, mešaj!
Bodi najbolj divja zvezda,
ki žge hrbte in čela!
Premikaj se,
da bo golota betona podobna rosi
in morju in gladkim dlanem.
In mravlje: dvigni jih!
Do reber neba in še naprej,
dotakni se češnje življenja,
snemi jo z mesa svetlobe …
Veter, bodi nezlomljiv!
Veter, pihni v predor niča
in se vrni kot popolna slika na steni vesolja.
Bodi pok napetega prsnega koša,
ki se razlije v penečo se reko.
Veter, očisti kožo ulic, globino stranišč,
pihaj od spodaj in od zgoraj
in se zaleti sam vase,
da boš začutil svoje divje prasredišče.
VPRAŠANJA?
• Kako se je obesiti na drevo z rokami
in ne čutiti učinka veje? Ali bližine krošenj?
• Kako hoditi po prazni cevi in biti poln?
• Kako se obnašati, ko se teden prične na novo
in si spet med uslužbenci, ki jih nič ne povezuje?
• Kako biti tim s samim seboj, če se pa nenehno sliniš,
če gledaš tako zelo drugače in si skačeš do čeljusti?
• Zakaj je čaj vedno tako tiho, kot da ni moker?
• In zakaj so vse skrivnosti pokopane v slini?
MOST
On je šel.
Prižgal si je cigareto.
Stópal je.
Nič se ni tresel.
Ničesar ni imel v očeh.
Niti orla.
Nič v njem ni pršelo.
Nič razpadalo.
Mirno se je polagal v jutro,
na bele ulice,
in stópal.
Pločniki so se mešali.
Sonce je preparalo oblake
in stopilo na bloke/hiše
in jih zmečkalo
z vročimi stopali.
Pravzaprav je bilo posebno jutro:
psi so bili kot rjave zvezde tal,
mački so se gonili kot romantični svetilniki,
mijavkali kot umirjene hiše.
Za vogalom ni bilo nikogar …
On je pokadil do konca.
Razgrizel zadnji dim.
Polizal z jezikom po zraku
in ničesar rekel.
In je stopil na razprto ravnino nad reko,
ki ji je nekoč nekdo podaril ime: most.
Jutro je bilo lepo, sonce je cvetelo –
toda njegov skok z mostu ni bil ustrezen …
Vsi so rekli: na tak dan se je šel ubit,
ko je tako sijalo sonce,
ko so bili vsi avtomobili tako zelo, zelo umirjeni
in ko je nekdo iz tega zakotnega mesta končno zadel na lotu.
