IVO ANDRIĆ – PESIMIZEM PRED BOŽJIM OBLIČJEM
Interpretacija lirične proze Ex Ponto

Uvod

V lirični prozi Ex Ponto pisatelj, pesnik in Nobelov nagrajenec Ivo Andrić (1892-1975) izraža pesimizem pred božjim obličjem. Z molitvijo in tožbo se obrača na Boga, pogosto kierkegaardovsko molčečega in odmaknjenega, predaja se trpljenju in črnogledosti ter Boga postavlja za določilo svojega življenja. Doživlja menjavanje letnih časov, moč in skrivnosti narave, ni mu prav, da je človek celota duha in telesa. Spominja se, kako se je v preteklosti predajal strastem. Zavezan krščanstvu govori o duši in prodira v njeno globino, groza ga je grešnosti in neobvladovanja. Ko o vsem tem piše, je star triindvajset let.

Lirična proza ali pesmi v prozi z naslovom Ex ponto so sestavljene iz dveh delov: tako imenovanega mariborskega – bivanja v zaporu - in zatem občutkov, ki ga prevevajo na svobodi. Naslov je prevzet po pesmih o trpljenju v izgnanstvu rimskega pesnika Ovida, ki ga je cesar Oktavijan Avgust izgnal v mesto Ponto na obali Črnega morja. Iva Andrića je avstro-ogrska policija na začetku prve svetovne vojne zaprla zaradi svobodomiselstva in rodoljubja. Lirično prozo Ex Ponto je napisal leta 1914, na svobodo je prišel šele leta 1917. Petar Džadić, pisec spremne besede k slovenski izdaji (Ivo Andrić, Ex Ponto, Nemiri, Lirika, 1977), ima delo za melanholično stilizirano prozo, ki se je iz mladega umetnika iztrgala kot »človeški glas nemira, neznajdljivosti in iskanja opore«. Džažić opozarja, da spada Andrić v generacijo, ki je življenjsko dozorevala v vojnem času, v katerem se je spreminjala podoba sveta. Vnaprej je bila določena za nošenje težkega bremena in prevzemanje vloge v zgodovinskem preobratu.

Ivo Andrić preskakuje od občutja do občutja, glede spoznanj prihaja tudi v nasprotje s samim samo, ugotovitve se tu in tam izključujejo. Njegovo sporočilo bi bilo mogoče urediti v naslednje miselne, problemske in čustveno obarvane sklope: obupavanje mladega zapornika, samota in trpljenje, vera v Boga, dvom o vlogi filozofije, delovanje nezavednega, pomen in vpliv narave, dediščina rodov, čutnost in erotika ter iskanje rešitve in izhoda iz ogrožajočega položaja in stiske. V interpretaciji prevladujejo avtorjeve poetične in literarno izbrane besede.

Obupavanje mladega zapornika

Izražanje pesimizma in brezupa se na začetku navezuje na izkušnjo bivanja v zaporu. Ujetost, brezizhodnost in nemoč imajo konkretno osnovo in so določene z neposrednim razlogom. Umetnik ne pove, zakaj so ga zaprli v ječo, sporoča pa, da je delo, ki ga je napisal, namenjeno trpečim. Vprašuje se, ali se je ljudem kadar koli zgodilo, da jih je vrglo s tira ter so vsakdanjosti rekli zbogom in poleteli, kakor bi jih nosil strašen vihar, ter strmeli kot človek, ki se mu izmikajo tla pod nogami. Se je tudi njim primerilo, da so jim vse vzeli, jih oropali veselja in vedrosti svobodnega duha, jim odvzeli srčnost in iz njih napravili neme in plašne sužnje? Odgovori si sam, da so tisti, ki jih je doletela bolečina te vrste, njegovi bratje in prijatelji. Čeprav je strani pisal samemu sebi, jih zdaj pošilja svojim sotrpinom v bolečini in upanju.

V svojem trpljenju ohranja kanec samokritičnosti. Ima se za grešnika in oholega človeka, zdi se mu, da je samo nemi gost življenja, toda hkrati se zaveda, da ga ogenj, ki ga žge v duši, ni razdejal, temveč mu daje moč in polet. Očitno je, da v pesimizem že na začetku vdirata tudi upanje in predvidevanje obvladovanja položaja. Silen in usoden val ga je vrgel na trdo mračno steno, barva in lepota življenja sta ugasnili na mrežnici njegovih oči. Na svojih rokah vidi sledove okov, lačen je in samoten. Vprašuje se, kdo od srečnih in svobodnih ve, kaj je to samota. Med življenje in trpljenje postavi enačaj.

Zvezan je in nemočen, položaj, v kakršnem se je znašel, ga ponižuje, kot bi bil žival. Nasprotja, ki se porajajo v njegovem izpovedovanju, so načrtna. Kljub brezupnemu položaju namreč v mislih prvič doume in z občutkom tudi dojame smisel človeškega življenja in boja. V njem se zasveti odrešilna resnica. Prepričan je, da je prav v Bogu konec misli, ki se v ljudeh zgubljajo v obupno neskončnost. Ljudje so samo drobceni deli neizmernega mozaika, v katerem ne more slutiti niti smisla, ne oblike, ne veličine, vseeno pa je v tem mozaiku našel prostor zase. V pesimizmu se svetlika spoznanje, da razkošje in lepota življenja v njem neuničljivo živita; ko zapre oči, ju zasluti za vekami.

Občuti bes in pomisli celo na samomor. Zaprt v samici se sramuje samega sebe in se kesa, toda kljub temu razmišlja dolgo in živo. Z nekakšnim črnim zanosom misli na smrt, ki da je nekaj čudovitega, lahkega in lepega, hkrati pa tudi tisto, česar ne bi smelo biti. To, da ne sme umreti, ga boli v nespeči bolesti kot prestroga in pretežka dolžnost, skoraj kot krivica. In spet izreče negacijo tega, kar je pravkar občutil: duša je zanj vedno zmagovalka, ker v molku skriva krik ter v odrekanju utaplja želje in strahove.

Občuti samo še bolečino, njegov obup je brezumen. Dokoplje se do spoznanja, da se z najbolj nepričakovanimi izgubami človek najlaže pomiri. Nekoč je izgubil prstana, prvega s turkiznim kamnom in biseri, drugega z rubinom. Turkiz in biseri simbolizirajo tiho vero, dar krvi in preteklosti, temelj osebnosti in dediščino mnogo rodov, rubin pa človekov ponos ter ljubezen ženske kot edino srečo in smisel življenja. V sliki izgubljenega prstana na peščenem dnu so se mu jasno pokazali človekovo življenje, mladost in ljubezen, videl je, kako se sam trga, mineva in izgublja brez vrnitve in upa. Tedaj je začutil, da se je prezgodaj ločil od ljudi, zato je zdaj osamljen in nesrečen, vseeno pa verjame, da ima tudi prstan, ki ga ne bo nikoli izgubil, saj ga je z bolečino žrtve usoda zvezala s človeštvom, ki gre skoz trpljenje resnici in dobroti naproti, toda v istem hipu ga spet preplavijo mračne misli, da pomisli na težko dediščino, neizmerno prekletstvo rase in krvi ter strahotno pot zgodovine. Mariborski del besedila se konča s spoznanjem, da so bremena preteklosti in zahteve prihodnosti zanj pretežki.

Samota in trpljenje

Avtor zatem piše o doživljanju časa na svobodi. Zapor ga je zaznamoval in nikakor mu ne uspe, da bi zaživel na novo in se otresel bolečine. Prav dobro ve, da je na svetu mnogo nesrečnih ljudi. Ko bolečina preveč zaboli, se duša nekako obrne, napolni jo kljubovanje ter celo drzna in hudobna ravnodušnost in črni ponos tistih, ki trpijo preveč. Strah ga je senc, celo mesec se mu zdi zloben. Ljudje so po njegovem mnenju v veliki večini uboga bitja. Svojo srečo grade na utvarah in s hudobnimi očmi gledajo okoli sebe. Obrati se v njegovem pisanju kar naprej ponavljajo, saj že v naslednjem hipu pravi, da so knjige dobre, ljudje prav tako, sam pa bo raje gledal dež.

Usoda mu je vzela vse. Z vidika logičnega sklepanja ni ustrezna trditev, češ da mu je usoda darovala tišino. Če mu je vzela vse, potem tišine ne bi moglo biti, toda besedila ni ustrezno brati z vidika logične koherentnosti, pravilnega sklepanja in zanesljivega argumentiranja. Ex ponto je namreč besedilo, ki ga je avtor napisal s posebno intenco, z željo, da bi nagovoril trpeče, sorodne duše in takle, ki enako občutijo kot on sam, najbrž tudi s predvidevanjem umetniškosti in estetske vrednosti. Pustimo ob strani, da so sodbe o njej kar precej različne, ocenjevalke in ocenjevalci pa na različnih bregovih. V tišini, ki mu jo je darovala usoda, je vse njegovo: vera, ki jo je rešil pred številnimi porazi, samotna radost in upanje trpina.

Avtor pravi, da je sam, pregnan in bolan. Ima se za bolnega samotarja. Svet je zanj tuj in le malo dobrohoten, preveva ga občutek zapuščenosti, zdi se mu, da je zunaj vsake družbe in zunaj vsake celine. Nima razrednih privilegijev, ne poklica in ne prihodnosti, je brez družine in prijateljev, ki bi mu mogli pomagati. Videti je, kot da pestuje svojo bolečino, kajti izrečnim besedam, da je sam, pregnan in bolan, resignirano doda, da je tudi tako dobro. Enako kot on so nesrečni njegovi bratje – vsi, z njim vred, imajo le malo razlogov za smeh, saj težko živijo, njihovo življenje je kratko, skoraj polovica tega časa pa mine v sovraštvu in nesporazumih.

Pisec opiše samega sebe: ima se za človeka nestalnega srca, posameznika z nemirno preteklostjo in mračno prihodnostjo, trpina, ki grenko življenje brez miru in radosti prestaja ob tujem kruhu, preganjajo ga blodnje in iskanje, bičan je od strasti, spodjedata ga greh in boj zoper grešnost, dogodki so ga pretresli. Čeprav je šele na začetku življenja, je že ves podrt in poteptan. Mladi Andrić se ima za nesrečnega pesnika in melanholika – občutljivega človeka, ki se mu dogodki pojavljajo v sanjah in slutnjah, predmet razmišljanja sta zanj smrt in njene skrivnosti, bojuje se s hipertrofijo duše ter je živa disonanca tega bojevitega in krutega planeta. Dnevi mu minevajo brez smisla, odtrgan je od vsega in tone v pozabljenje, zgubil je stik z vsemi, ki ga ljubijo in razumejo. Prekriva ga žalost in pri tem si priznava, da je najtežje človeku, kadar se smili samemu sebi. Ima se za žrtev muk, ki si jih je zadal sam, duševno trpljenje dobiva obliko skal. Življenje si v njegovih očeh nadeva masko krčevite tragike, lastna duša se mu zdi kot lep in daljni spomin. Tedaj zavzdihne: češ, izhoda pa ni nobenega. Zdi se mu, da je edino gibalo človeškega ravnanja strah, in to tudi strah brez razloga. Po vsej verjetnosti ima v mislih tesnobo v Kierkegaardovem pomenu besede. Od strahu so ljudje hudobni, surovi in podli in, nasprotno, zaradi strahu so darežljivi in celo dobri. Na njihovih obrazih vidi opreznost in nemo usmiljenje, največ pa se kaže sebičnosti. V stavku, da se vse nižje boji višjega, je slutiti Nietzschejev vpliv, morda tudi v spoznanju, da vladajo večno isti zakoni.

Vsa tragika njegovega življenja, kot pravi, se lahko skrči v eno samo besedo – samota. Duša človeka nikoli ne zapusti, saj spremlja telo v vseh njegovih blodnjah kot poziv in opomin, v samoti ga čaka vsa tiha in s potrpežljivo ljubeznijo. Zunaj sebe avtor sluti zadah propadanja ter nečisto in vdano umiranje. Življenje je zanj dolgo in mučno, zato se vprašuje, kako naj ga prebrodi, kadar ga obideta utrujenost in želja po smrti. Največja nesreča in najstrašnejša kazen njegovega življenja sta v tem, da je obsojen živeti sam.

Včasih se obup pomakne v skrajnost. Ob ogledu nazaj se mu zazdi, zavzdihne, da mu preostane samo še umreti. Priznava, kako se je preveč prepustil žalosti in obupu, sam si je zastrupil duševne studence. Hodil je, kot zapiše, z mislimi samomorilca. Razžalil je božjo dobroto nad seboj in prelomil stare zakone ljubezni in potrpežljivosti ponosne človeške vere in moči.

Vera v Boga

Ivo Andrić je religiozen človek, njegova vera pa ni brez dvoma, v njej so tudi razpoke. Bogu ne bi bilo potrebno, predvideva, da ljudi toliko skuša in jih vodi v strašen kraj, kjer postaneta življenje in smrt eno in isto. Niti v največji pokornosti ne more razumeti, zakaj je od vseh bitij samo človeku dano, da lahko zasovraži svoje življenje. Zaupa v božjo previdnost in dojema nevidno logiko vsega dogajanja v človekovem življenju. Z besedami, mislimi in z vso globino svojega bitja čuti čudovito in neizprosno ravnotežje, ki vlada v vseh odnosih. Celo na to pomisli, da življenje vrača samo tisto, kar ljudje dajejo drug drugemu. Paradoksalno je njegovo spoznanje, da je v njem vse mrtvo, vseeno pa mu je tako čisto dobro. Videti je, kot da bi svojo individualno stisko rad nekako uskladil z božjim načrtom.

Bog razsipa sijaj po svetu, milo mu je, da vidi ljudi, ki življenje doživljajo kot pesem in ples. Na veliki petek se odpravi v cerkev. Bolečina v njem se povzpne do ekstaze, tako občutenje celo daje olajšanje, zakaj svojo bolečino in trpljenje dojema kot nekaj, kar ni nesmiselno ločeno in osamljeno, temveč živi kot majhen del velike tragedije človeštva, ki se po svojih močeh bori in si prizadeva vztrajati. Vzporedno z njegovimi mukami raste tudi avtorjeva obupna moč, obide ga drznost slabotnih, samozavest osamljenih in ponos trpečih, toda veliko nebo tam zgoraj je ravnodušno. Omembo ravnodušnega in neodzivnega Boga bi bilo mogoče povezati z Andrićevim branjem teoloških in filozofskih spisov danskega misleca Sørena Kierkegaarda in predvidevanjem, da je oče eksistencializma vplival nanj.

Žal mu je matere, ki trpi zaradi njega, in pomisli, kako pravzaprav ni mogoče, da Bog ne vidi teh solz in tega trepeta. Mati Jezusu zastavi vprašanje, ali so otroci dani za solze, pesnik pa dahne, naj joka in moli in ga odreši, če je njena težka solza na božji dlani.

Z vso dušo hrepeni po miru in prosi Boga, naj mu da vedro in tiho življenje, da se ne bo več trgal v sebi in se spopadal s svetom. Z Bogom govori v nečistem jeziku te zemlje, njegova duša nikjer ne najde miru. Ko zasliši glasbo, mu gre na jok. Vpraša se, zakaj ne stopi iz sebe. Čeprav v resnici ni tako, se mu zazdi, da je njegova mladost minila.

Dvom o vlogi filozofije

Kritično zapiše, da pozna filozofe, katerih filozofija ni nič drugega kakor nekakšna duševna lagodnost in nekakšno rimanje misli. Upira se mu resnica, da sovraži to stiliziranje življenja duše, ljubezen za red in nasilno iskanje simetričnosti. Misleci, ki jih posmehljivo ima za blažene, se opijajo s harmonijo, o kateri je prepričan, da ne obstaja, v potek vsega dogajanja vnašajo red, smotrnost in smiselnost ter kakor nevrasteničen popotnik v udarjanju železniških koles prepoznavajo melodijo.

Tudi resnice ga navdajajo s strahom. Mnogo je starih, vsakodnevnih in oguljenih, takih, ki so jih vse prevečkrat ponavljali. Če pa se zgodi, da te stare in obnošene resnice človeku pred očmi ne zasijejo neizgovorjene in nenaglašene, temveč očrtane z molkom strahovitega časa in odigrane med živimi ljudmi, dobijo novo in strahotno podobo ter v človekovi duši zaživijo kot večna in boleča misel.

Delovanje nezavednega

Opaziti je tudi delovanje nezavednega. Noč ima zanj skrivne sile, sanje prinašajo vse mogoče, ponoči je marsikaj drugače, dogodki dobivajo v sanjah strahoten obraz. Celo to se zgodi, da telo ponoči prihaja do svojih pravic. Pogumna in čudovita človeška duša tedaj leži mrtva kakor kamen na dnu morja, telesu pa gospodarita živalski strah in nerazumljiv preplah živcev. Pesnik je v sanjah svoboden in potuje nekam daleč; svoboda in potovanje sta izenačena, v snu se mešata groza resničnosti in groza sna. Zaradi duše, čustev, spominov in nemira doživlja noči brez spanca. Njegovi dnevi so samotni in bridki, groze pred zaprtimi vrati ne more pozabiti. Živi v temi, kaosu, osamljenosti ter strahom pred dolgočasjem in mučeništvom.

Pomen in vpliv narave

Posebno veljavo ima narava. Pesnik občuduje sneg, spomni se na jelena, spremlja menjavanje letnih časov, med katerimi je pomlad tista, ki mu daje novo upanje. In vendar mu narava ni v pomoč, saj ga je zavrnila, ker je grešno pretrgal vez ljubezni. Zatekel se je v slabo družbo, se vsajal alkoholu in se družil z lahkoživkami. Njegov odnos do pojavov v naravi nima nič skupnega s človeškimi odnosi, ne s tesnobo in malenkostmi, v katere tone in jih hkrati vpija vase. Na naravo se kratko malo odziva. Ljudje in njihova surovost so zanj težki, narava pa je njegova prijateljica, celo spolzke živalce – gosenice, žuželke in polži - so mu blizu. Kadar se nekaj dogaja v naravi, na primer suša, se tak pojav prenese na njegovo dušo, pomanjkanje vode leže tudi nanjo. Iz trditve, da je narava večna in potrpežljiva, bi bilo mogoče sklepati, da je taka zato, ker jo je ustvaril Bog, vendar avtor tega ne zatrjuje.

Dediščina rodov

Na pomoč kliče moči mrtvih rodov. Dediščina dedov je blagoslovljena, predniki so se odlikovali s preprostimi in močnimi vrlinami, položili so jih v temelje prihodnjih duš, tudi pesnikove, toda rodovni vidik ni samo pozitiven, saj je prepričan, da se je s črnim bremenom utrujenosti in strahu že rodil.

Čutnost in erotika

V njegov pesimizem se naselijo tudi spomini na čutno ljubezen. Spominja se deklet, s katerimi se je strastno ljubil. To, da telo hoče svoje in da se v njem oglasa čutna želja, mu je odveč. Zaznamovan je z izvirnim grehom, rad bi se osvobodil poželenja in se ohranjal samo kot duhovno bitje. Samega sebe ima za grešnega, greh in trpljenje se mešata, njegovo življenje je temno. Občuduje ženske in njihovo čutnost, strasti žensk pripisuje poseben pomen, saj imajo moč, da prebudijo tako modreca kot svetnika. Ženske ima za skrivnostna bitja, pa ne samo to, še več – zanj postajajo strašna vizija in strup v moški krvi, da morajo ti bežati pred njimi. Predaja se delu in si prizadeva, da bi pozabil nanje, zakaj ženska lepota slej ko prej spremeni v bolečino in grenkobo. Potem si ne more kaj, da se znova ne bi dogovoril za zmenek, a želja po bližini ženske se mu ne uresniči, saj ne pride na dogovorjeni kraj. Razočaranje prenese na vrednotenje družbe: po njegovem mnenju absurdnost današnjega družbenega stanja v ničemer ni tako očitna kakor pri kruhu in ženski, še več, v družbi vladata nered in nepravičnost. Ne more občutiti vedre lepote življenja, ki nekje zunaj živi in utripa v svetlem ritmu.

Žensko telo ima skrivnostne oblike, ki ga spominjajo na mračni simbol nečesa večjega, opojnega in smrtonosnega; nasmejane moči, linije in ritmi človeškega telesa so božanski. Ženska podoba se prikrade tudi ponoči, podnevi se sam na vročem pesku sleče do golega.

Na prvi pogled je videti, da ženske nekoliko podcenjuje, saj jih ima za uboge v njihovi malenkostni pohlepnosti, nečimrnosti in laži, tudi premetenost blodnice je uboga in plitka, toda v resnici ne gre za to. Ni tako pokvarjene ženske, meni, pri kateri se ne bi po daljšem pogovoru, ko »odšumi burja laži in olepšavanj«, o katerih ženska misli, da jih mora reči, zasvetil žarek resničnega občutja in zaupnosti, medtem ko je z moškimi večinoma nasprotno: kadar misli, da je srečal novega prijatelja, se po enem dnevu »režita« pred njim lačni jaz ter komična in odurna sebičnost.

Rad bi imel jekleno telo brez strasti in potreb. Boga prosi zanj, saj bi s takim telesom lahko ostal v neskaljeni samoti. Ima se za grešnika in človeka pohujšanja.

Slog pisanja

Sam pravi, da bi bilo na besede treba paziti, kajti besede imajo moč, da lahko celo zastrupljajo. Včasih nagovarja svoje bralke in bralce ter vprašanja, ki jih zastavlja sebi, namenja tudi njim. Posamezni odlomki zvenijo kot molitev. Nekaterim besedam pripisuje poseben pomen in jih piše razprto, na primer: p r i n a s, m o j e, j a z, n a z a j in druge.

Avtorjeva metaforika je bogata in pisana, prevladujejo temni toni. Paradoksalnost je načrtna, refleksija zasije le redko. Izražanje bolečine in trpljenja je neposredno, izpovedovanje je iskreno in razbolelo.

Iskanje rešitve in izhoda iz ogrožajočega položaja in stiske

Ali obstajata rešitev in morebitni izhod iz brezupnega položaja? Skozi temo in razdvojene misli prodira šum velikega svobodnega in daljnega življenja in sveta. Andrić poziva, da je treba moliti in ljubiti naravo, največ ljubezni pa prihraniti za ljudi in biti do njih usmiljen. Velik pomen imata tudi odpuščanje in večni mir. Preveva ga misel, da je vsa zemlja naseljena in polna oblik, bitij in življenjskih klic, življenje je močnejše in vztrajnejše od smrti, krepi ga in vsaj za trenutek blaži njegovo silno koprnenje po večnosti. Vprašuje se, kje je ljubezen, kam naj beži pred zlom in kje naj se skrije pred sovraštvom. Žal mu je človeka. Obstaja tudi zanesljiv izhod in možnost vztrajanja, to je molitev.

Kljub obupavanju zaupa v oblikovanje novega človeštva v prihodnosti. Vsi tisti, ki trpe in umirajo za svoje resnice, so eno z Bogom in človeštvom. Ve, da pošilja Bog nad ljudi strahote, ko pa se mu zasmilijo njihove duše, se odloči, da jih bo rešil. Človek namreč lahko prenese neverjetno in nemogoče. Sam bi bil rad čist, močan in svoboden. Do trpljenja soljudi občuti sočutje. Ohranja zaupanje v močno ljubezen, ki blaži bolečino in stopa svetla in prekaljena na pot ustvarjanja, ne verjame pa, da bi bila lahko ljubezen trajna. Ohranja se lahko le kak dan.

Njegove misli skrivajo v sebi lepoto vsega sveta, vsebina njegovega življenja je postal neuresničljiv sen. In tako življenje mineva, toda v trenutku smrti lahko pokaže na svoje hrepenenje kot edino veliko, resnično in lepo stvar v svojem bivanju. Nemogoče bi bilo prenašati življenje v senci slepil, zablod in nesporazumov, če ne bi bila človeku dana misel o Bogu človekove duše, ki je resnično, pravično in čisto zatočišče, čeprav je Bog zanj nevidni in neusmiljeni Stvarnik. V pesimizem se vendarle prikrade upanje: živi človek ne more izgubiti nič, česar mu ne bi mogla vrniti pomlad, tudi ni trajno nesrečen, dokler mu Bog omogoča, da se duša zdravi s pozabo in zemlja obnavlja s pomladjo.

Slavo poje Bogu in blagoslavlja njegove odločitve. Bog da kratko življenje in veliko zagonetno smrt, ljudje so del božjega načrta, pridejo na svet in se na njem naveselijo in namučijo. Božji načrti so velikanski in nerazumljivi, ne smeri in ne namenov ni mogoče ugotoviti, predvidevati in uganiti, zato ljudem ne preostane nič drugega, kot da jih ponižno priznavajo, toda pesnik si ne more kaj, da ne bi dodal še vzdiha, kako težko je biti človek. Srečen ne bo nikoli. Ljubi sirote in slavi siromaštvo in tiste, ki imajo tihe in čiste radosti ter upanje v trpljenju. Pomirjata ga narava in prijeten občutek opravljenega dela.

Kljub nenehnemu poudarjanja bolečine, samote in trpljenja na koncu zapiše, da ga že samo dejstvo, da živi, obdaruje z mirnim veseljem. Do ljudi čuti veliko ljubezen, do njihovih zadev, sreče in nesreče, greha in strasti, trpljenja, bojev in porazov, zablod in žrtev, skratka vsega, kar je človeškega na tem planetu. Občuti hipno, toda neizmerno srečo, da tudi sam pije kapljice iz neusahljivega vira človeške radosti in za trenutek nosi delček velikega križa, ki je naloženo človeštvu. »Kar pogledam, vse je pesem, in česarkoli se dotaknem, je bolečina.« Čeprav je, kot pravi v epilogu, življenje mučna stvar, ki poteka v neenakomernem menjavanju greha in nesreče in pomeni živeti – polagati slepilo k slepilu, si ne želi zaspati, temveč živeti. Lirična proza se konča z besedami: »Ne, oče, grem ž i v e t.«

Sklep

Čeprav avtor obupuje, življenje zmaguje. Spoznanje, da evdajmonizem ni uresničljiv, sprejme resignirano in spravljivo. Sam je pravzaprav igrača usode, njegova življenjska pot je določena in skrita v neznanem božjem načrtu. Ivo Andrić se ne osvobodi Kierkegaardovega premisleka, s katerim se je začel eksistencializem, in se noče pomakniti v drugačno samoreševanje. Sartrovo izročanje svobodi, obsojenost nanjo in človekova odgovornost za samega sebe so se zgodili pozneje, Nietzschejeva trditev, da je bog mrtev, pa je bila že dlje časa glasna. Tudi Kierkegaardov Bog je bil gluh in odmaknjen, tudi njegov Stvarnik je molčal ob človekovem trpljenju. Andrić se v Ex Pontu s tem sprijazni, toda tedaj se je vse skupaj šele začelo, njegov obsežni pisateljski opus, ki je nastajal v nadaljnjem ustvarjalnem obdobju in razgibanem življenju, ter Nobelova nagrada potrjujeta, da je našel samega sebe, se človeško in umetniško uresničil in potrdil, se izročil človeštvu in postal sam svoj bog.