Slovenska pisateljica Karolina Kolmanič, avtorica več kot dvajsetih proznih del – romanov, povesti, kratkih zgodb in zbirke dramskih besedil, je pri Zavodu za umetnost in kulturo Volosov hram v Pesnici pri Mariboru izdala novo literarno delo, roman Pozabljene pomladi. Spremno besedo h knjigi je napisala slovenska filozofinja dr. Cvetka Hedžet Tóth.
Karolina Kolmanič je pisateljica, ki v svojem novem romanu zrcali današnji čas ter s povezovanjem življenja podeželske družine in poseganja v naravo opisuje potrošništvo, tajkunstvo in poskuse podjetništva. Dogajalni prostor je podeželje, le-to pa se v marsičem ne razlikuje več od življenja v mestu. Ljudje so drug od drugega odtujeni, njihovo življenje je izpraznjeno in pogosto brez iluzij. Zasebno iščejo čustveno zavetje, hkrati si prizadevajo, da bi si v negotovem času liberalnega kapitalizma zagotovili preživetje. Njihova človeška podoba ni črno-bela: nekateri izmed njih sami priznavajo svojo šibkost in celo nemoralnost, že v naslednjem hipu skušajo ravnati prizanesljivo in se z razumevanjem vživljati v sočloveka. Razmerje med mladimi in starejšimi je zapleteno: prvi iščejo svoj prostor pod soncem, pogosto naletijo na ovire in občutijo tudi brezperspektivnost, drugi so včasih močni in najdejo izhod, kaj kmalu pa se tudi sami znajdejo v na videz brezizhodnem položaju.
Odnosi med ljudmi so površinski, v njihovi notranjosti se dogaja veliko več, kot je videti navzven. Ženske in moški se med seboj vrednotijo stereotipno in skoraj neprizanesljivo, zgodi pa se tudi ljubezen, pravzaprav zaljubljenost, predajanje strastem, slepilom in poskusom, da bi staranje vsaj malo zaustavili. Slej ko prej so razkrite tudi skrivnosti iz preteklosti, take, ki so se primerile v mladostno sproščenem intimnem življenju.
Pisateljica piše o kmečkih opravilih, na primer o trgatvi, z veščim očesom zna opisovati naravo in ponavljajoče se spremembe v njej. Pomlad je prikazana realno in slikovito kot letni čas, sočasno pa pomeni tudi simbol za tisto, kar šele prihaja in prinaša novo prebujenje, besedna zveza pozabljenih pomladi pa pomeni, da se je nekaj sicer zgodilo, vendar se je tudi porazgubilo; marsičesa, kar je pomladi dajalo sijaj, ne bo nikoli več.
Avtorica posveča pozornost etičnim vprašanjem ter naravnost govori o ukradeni ljubezni, grehu in pokori. Vpleta se v ravnanje antijunakov in jih obsoja ali pa se ti z zgražanjem na lastna dejanja odzivajo sami. Spolnost je zanjo klic narave, ki zaduši vse zadržke, na koncu vendarle zmaga etična drža, čutnost se umakne razumsko pretehtani odločitvi in odgovornosti do bližnjega, ki ga doleti nesreča in mu je treba pomagati. Pisateljica pravi, da je v življenju mnogo vrat za izhod – nekatera so zaklenjena, druga le priprta. Ker sreča velikokrat zamuja, bi ljudje ob njenem prihodu morali razpreti roke in jo zakleniti v srce.
Slog Karoline Kolmanič je intelektualističen in kultiviran, jezikovno izbran in prečiščen. Menjavata se preteklik in sedanjik, dogajanje je dopolnjeno tudi z refleksijo in vrednostnimi sodbami o dejanjih literarnih likov in njihovih značajih. Kot smo omenili, avtorica večkrat uporablja izraz greh, ki bi ga bilo mogoče razumeti kot poimenovanje nemoralnih dejanj, na primer varanja (zgodi se, da je spolnost poplačana celo z denarjem) in pijančevanja. Zanimivo je, da so protagonisti sami kritični do svojega ravnanja in precej strogi ocenjevalci domnevnih lastnih zdrsov. V njih se prebudita vest in kesanje, nekateri se imajo za ujetnike svojega poraza, njihova racionalna pamet je, kot je zapisano, razrahljana. Nekoliko bolj svobodni in slikoviti izrazi so zapisani v narekovajih. Pisateljica uporablja tujke in strokovne izraze; literarni liki so orisani tako, da je očitno njeno poznavanje psihologije in delno tudi psihoanalize (pogosto so namreč omenjeni vidiki nezavednega).
Avtorica spremne besede dr. Cvetka Hedžet Tóth pravi, da nas v romanu nagovarja življenje v svoji resnični podobi, ki daje žlahtno veljavo in priznanje realizmu. Karolina Kolmanič po njenem mnenju s svojo etičnostjo opozarja na prezrto potrebo vseh nas po domovanju. »V tam kratkem življenju, ki ga živimo v času med svojim rojstvom in odhodom v večnost, naj bo življenje táko, da bo vsak v njem lahko bival varno, skratka, gre za domovanje.« (str. 198) Roman je tudi sporočilo o ljubezni, ki za seboj ne pušča trupel. V življenju vsakega človeka so poti, ki pomenijo odhajanje, in poti, ki so kot prihajanje.
