Akademski slikar, mag. Drago Mom, je naslovil svoj novejši ciklus ženskih velikoformatnih aktov po slavnem concertu grossu op. 8 Antonia Vivaldija, hoteč poudariti sinestetično učinkovanje njegovih figuralnih kompozicij. Gre namreč za ležeče ženske, bodisi na divanih bodisi v prosto lebdečem položaju, celopostavne akte v skorajda naravni velikosti, ki bivajo pred takorekoč brezprostorskim ozadjem, posutim z najrazličnejšimi cvetovi, kot simboli ženskosti in plodnosti, vendar lahko ugotovimo tudi podobnosti z notnimi zapisi, bolj kot ne neumami, seveda brez črtovja, še posebej, če upoštevamo manieristično serpentinasto kompozicijo vodoravno ležeče figure in njene viseče, ekspresivno podaljšane, prav tako serpentinasto zavite, akromegalične roke. V prvem primeru opazimo asociacijo na melodijo, v drugem na harmonijo. Poudarjena serpentinasta ali vibasta oblika ženskega lika v cvetličnem raju ne aludira toliko na usodno zapeljivo rajsko kačo na drevesu spoznanja iz starozavezne tradicije izvirnega greha, marveč bolj na kače iz izročil neevropskih kultur, kjer imajo lahko pozitivno simbolno vlogo povezovalk med zemljo in nebom. Slednje lahko brez dvoma ugotovimo tudi pri upodobitvah Draga Moma, saj gre za umetniškega častilca ženskega ustvarjalnega principa, kjer igrata eros in agape enako pomembno vlogo, nikakor pa v smislu eros - tanatos, saj v njegovem raju ni smrti, marveč neprestano obnavljajoči se hedonizem, segajoč od zemlje do nebes, seveda ob nepogrešljivi spremljavi kvalitetne rajske glasbe.
