Prispel si
na konec sveta
in obstal
sredi noči.
Vse okrog tebe
je neskončna
praznina.
2.
Ampak v tebi
se že dramijo
skrivne prikazni;
konji v rdečem večeru,
plahe sence divjadi
in ptice,
ki so se v sanjah
pritajile
vate.
3.
V temnem lesu
spi ogenj
sonca,
ki se je pogreznilo
v zemljo
in čaka
na tvoj
prvi
vzgib.
4.
Ti pa poiščeš
kresilni kamen...
... in tako
spet nastajajo
zvezde;
tisoče isker
se dviga
v nebo
in po stenah pečine
se plazijo sence.
V njih
se rojevajo
konji
in srne
in ptice...
5.
… in še neštete
druge prikazni
v tvojem plesu,
v sanjavem plesu
vrača,
ki ustvarja
svet.
ZARJA
1.
V zadnji uri dneva
ptice še enkrat prhnejo
v nebo nad hišo.
Ko se iz daljav
vrne šum škržatov,
se nad hišico
na dolgem
zapuščenem
travniku
znova spusti
skrivnost.
Molče
se pozibavam
na stolu
poleg okna
v zapuščeni
koči
pod vijoličnim
slemenom
planeta
na svoji večni poti
okrog sonca.
2.
V zeleno
svetlobo
travnikov
se širijo
dolge,
vedno daljše
sence
večera.
Sama sem.
Ves svet tone v noč
in v brezdanjem
prostoru stvari
je tema.
3.
Na drugi strani noči
pa je okno v sen.
V oknu je daljava
in v njej
se drami svit.
V marelični svetlobi
jutranje zarje
se dvigajo dolge
presojne sence
metuljev...
... potem pa
druga za drugo
izginjajo
v večerni
somrak.
4.
Ko odprem oči,
je v svetlobi okna
samo še en metulj
in na njegovih krilih
trepeče
podoba sveta:
V reki
med bilkami
lebdi bleščava,
globoko v temi valov
pa zamolklo brbotanje
njihovih vzgibov.
Prhko šumenje
metuljevih kril
je veter,
ki boža valove
s srebrnimi vrhovi.
A še preden
se spomnim,
kje leži ta kraj,
se metulj spusti
prek senčnih predmetov
moje spalnice,
potem pa skozi okno
v pisan
jutranji
čas.
5
.
Med črnimi
in zelenimi progami
reke iz sanj
lebdi
mirna srebrna modrina
in ko se spustim vanjo,
me vdano sprejeme.
Nese me
skozi tople barve
popoldneva.
Za zaprtimi očmi
se vračam
nazaj
v kraj
iz metuljevih
kril.
6.
Ko pa odprem oči,
sem še vedno tam
in v plitvini pod mano
se širi odsev
mojega
telesa.
V senčnem
zavetju mednožja
odkrijem metulja.
Skrivaj sežem
med njegova krila...
... in potem se zgodi
nekaj najbolj nenavadnega:
7.
Metuljevo telo
se odpre
mojemu dotiku.
V sebi začutim
utrip njegovega srca.
Globoko v temi
na njegovem dnu
se drami
čudežno lepa
svetloba
zarje.
Vanjo
se dvigajo
vzgibi metuljev,
lesket na valovih reke
in šum daljav
v vetru,
vsa večnost
in neskončnost
na svoji poti
v čudovito
skrivnost.
