Antenor
Aleksander, ki ga imenujejo tudi Paris
Helena
Stara pestunja
Parisov sel
Uliks in Menelaos, grška odposlanca
Priam, trojanski kralj
Kasandra
Stotnik
Ujetnik
Zbor, sestavljen iz trojanskih devic
KRAJ DOGAJANJA:
Trg pred palačo v Troji. Na stopnicah, ki vodijo v palačo, sedi Zbor, vsi dogodki pa se odvijajo sredi trga.
ANTENOR
Že zdavnaj menil sem in opozarjal,
da žalitve in krivice tolikšne
ni prav, da bi trpeli smeli Grki:
in zdaj seveda so tu odposlanci
njihovi, ki prišli so zahtevat,
da bi bila jim vrnjena Helena,
ki jo v preteklosti naš Aleksander,
ko je bil v Grčiji, gost slabo zvesti,
ukradel možu je in jo čez morje
pripeljal v Trojo, naše slavno mesto.
Če bomo jo vrnili, možu v roke
oddali, lahko naprej imamo mir.
Če pa poslanci praznih rok odplujo,
še isti dan novico pričakujmo,
da Grki so pripluli in napadli.
Kot vidim, Aleksander že deluje:
privržence si zbira, prepričuje,
darove razpošilja, tudi meni!
Ampak jaz, moj dom, vsi moji predniki,
nismo na prodaj. Obvaruj, dobri Bog,
da moja vera bi postala tržna.
Lastni pravici takšen ne zaupa,
ki z zlatom hoče svojo stvar braniti.
Pa tudi tak je malovreden človek,
ki na propast bi lastni domovini
jemal darove, kot da bi sam samcat
lahko obstal, ko bo že vse propadlo.
Ampak zdaj moram iti, kralj bo danes sodil
glede odposlancev. Je to Aleksander? Je.
pride ALEKSANDER, ANTENOR
ALEKSANDER
Kot so že skoraj vsi mi obljubili,
prosim te, vrli Antenor, mojo stvar
podpri ti tudi proti odposlancem.
ANTENOR
Z veseljem, kraljevič moj ljubi, vsako
stvar, ki bo pravična in ki bo v korist
naši domovini.
ALEKSANDER
Ne moreš iskat
izgovorov, če te prijatelj prosi.
ANTENOR
Sem za to, če prosi za pravično stvar.
ALEKSANDER
Tujcem bolj naklonjen bit kot svojim – to
ni daleč od zavisti.
ANTENOR
Prijatelju
hoteti bolj služiti kot resnici
je blizu nedostojnosti služiti.
ALEKSANDER
Roka roko umiva, noga z nogo
gre, prijatelj je prijatelju pristan.
ANTENOR
Veliki prijatelj je dostojnost: to
hoteti zase ugrabiti res ni prav.
ALEKSANDER
Prijatelja spoznaš v nesreči.
ANTENOR
In to
tudi je nesreča, če naj plača vest.
ALEKSANDER
Lahka vest, če služi se prijatelju.
ANTENOR
Še lažja je, če služi se resnici.
ALEKSANDER
Resnici zate: Grkom pomagati!
ANTENOR
Grk je zame vsak s pravico ob sebi.
ALEKSANDER
Vidim, da bi me ti hitro obsodil.
ANTENOR
Lastna vest naj sodi vsakomur.
ALEKSANDER
Ja, ja,
saj odposlanci bivajo pri tebi.
ANTENOR
Moj dom odprt je vedno vsem poštenim.
ALEKSANDER
Posebno, če prihajajo z darovi.
ANTENOR
Res, potrebujem jih, da bi podkupil
sodnike, saj sem tujo ženo ugrabil.
ALEKSANDER
Za ženo ne vem, a darove jemlješ,
predvsem od Grkov; moji so ti majhni.
ANTENOR
Ne tujih žen in ne darov ne jemljem.
Ti pa, kot vidim, enako kot živiš,
govoriš: nerazsodno. Ne nadaljuj,
res, prav nič več nočem imeti s tabo.
ALEKSANDER
Meni je tudi žal, da sem kdajkoli
te za kaj prosil. Ampak se bodo že
našli taki, ki bodo me podprli.
ANTENOR
Takšni, kot si sam.
ALEKSANDER
Daj Bog, poštenjaki.
Odideta.
ZBOR
Ko bi ob mladosti stal razum,
bi nikdar ne imeli vkup
toliko zemlje zlata in biserov morja,
kot bi mladi imeli zakladov sveta.
Manj bi na svetu skrbi bilo,
ko bi to dvoje bilo združeno;
In oni bi se tudi lepše veselili,
sebe in svojih bližnjih bi ne žalostili.
Zdaj pa, razum v nič devaje,
slo samo upoštevaje,
zdravje, imetje gubeč, izgubljajo glave
in domovino nas vseh pehajo v težave.
O, Bog, na nebu visokem,
res, celo zate težko je
dati mladost in razum v enem; z enim drugo
se plača: to je dobro, tam žal za izgubo.
Ampak Heleno vidim: kaj si le sedaj
revica misli, ko ve, da danes v Svetu
bo zadnje glasovanje, ali naj ostane
ali pa bo poslana nazaj v Grčijo?
Iz palače pride HELENA s staro služkinjo.
HELENA
Vse to sem videla že, kakor da v zrcalu,
da kratko bo užival v svoji pridobitvi
brezčastni Aleksander, saj so že takoj mu
pokvarili veselje Grki bojeviti.
Tako je torej bežal vedno dlje kot volk,
ki je napadel čredo, oni pa za njim
kot pastirji s psi. In skoraj do tega je že
prišlo, da moral volk na koncu ovco bo
odvreči in sam sramotno v gozd zbežati.
Žal, ampak le kako bo, ko me odpošljejo?
Baje z verigo bom za vrat privezana
na krmi ladje sredi drugih grških ladij.
Kako pozdravila bom svoje ljube brate?
Kako, nesramežljiva, bom še prej pred tebe,
moj ljubi mož, stopila in povedala ti
o vsem. Ti bom lahko še sploh pogledala v obraz?
Oh, ko bi le, nesrečni Priamid, nikoli
Šparte ne obiskal! Ker kaj mi je le tamkaj
sploh manjkalo? Jaz, hčerka vrlih knezov prišla
sem v vrlo knežjo hišo; Bog je dal lepoto,
potomstvo, predvsem pa dal je dobro vsem ime.
Vse to sem izgubila - ta hudobni človek!
Domovina je daleč, prijateljev ni več,
ne vem, če mi otroci še živijo; sama
le malo se od sužnje razlikujem, žalitvam
sem podvržena, in kaj Fortuna bo še vse
z mano delala, ti veš samo, moj ljubi Bog.
STARA PESTUNJA
Ne bodi žalostna, otrok moj ljubi,
tako je pač na svetu: enkrat žalost,
drugič pa veselje mora priti;
tako življenje naše je spleteno.
Užitki negotovi so, a tudi
skrb se enkrat neha, ko hoče Bog.
HELENA
O, mati moja, ampak neenako
je spleten ta venec; dosti več skrbi
kot radosti preživljat mora človek.
STARA PESTUNJA
Bolj si človek žene k srcu to, kar ga
boli, kakor pa to, kar mu je všečno.
In zato se mu zdi, da je tega več,
več skrbi, kot tega, kar ga veseli.
HELENA
Ampak zaboga, res je več hudega
na svetu kot dobrega. Samo poglej,
človek se rodi samo na en način,
za smrt pa je na voljo toliko poti,
da bi nihče ne mogel vseh zadeti.
Tudi zdravje ima, smrtni človek,
samo eno, nasproti pa stoji
brez števila mu vseh vrst bolezni.
Pa tudi ta, ki vlada vsemu, ta, ki
regira, vse držeč v rokah, Fortuna,
priča zame, da je daleč manj dobrin
na svetu kot pa tega, kar imajo
ljudje za zlo, ker ko obdarovuje
nek del ljudi, poglej le, koliko jih
prizadene z revščino. In ker tega
ne iz zavisti niti iz skopuštva
ne dela, pač pa jo le pomanjkanje
pritiska, je to znak, da tudi danes,
ko hoče komu narediti dobro,
mora najpoprej kje vzeti in šele
drugemu potem to dati; kar priča,
in to ponavljam, da je na svetu
res manj dobrin kot slabih pripetljajev.
STARA PESTUNJA
Manj ali več, ali pa enako
obojega – kako le naj to vemo.
Za to pač treba je Boga prositi,
da malo le bi doživeli zlega.
Ker da sploh nič – to pa ni stvar ljudi.
Ampak da s posveta ni in ni vesti!
Saj vem, da nama bo naš Aleksander
takoj sporočil, ko se bo končalo,
nam ženskam pa se pač le bolj spodobi
počakati doma, ne pa pred vrati.
Odideta v palačo
ZBOR
O,vi, ki na čelu države stojite
in človeško pravico v rokah držite,
vi, ki vam je pašnja ljudi naložena
in božja čreda v varstvo izročena:
imejte to nenehno, vztrajno pred očmi,
da je naloga vaša delat v skupni prid,
saj ste božje mesto na zemlji zasedli,
da bi vse podložne v dobrobit privedli.
Vam je tako oblast nad nižjimi dana,
vendar pa imate nad seboj gospodarja:
temu gospodu bo treba polagat
nekoč račune: in ne bo takrat vprašal,
če je kdo kmet, ali plemenitnik pravi,
če vidi ga v svili, al v kmečki opravi.
On ne jemlje darov in je neizprosen:
ta, ki je kriv, bo tičal v okovih.
Jaz sam torej v manjši nevarnosti tičim,
ko pogubljam sam sebe, kadar grešim.
Grehi višjih pa cela mesta pogubljajo,
cela široka carstva uničujejo.
Priteče SEL, HELENA stopi iz palače.
SEL
Svoji gospe novico krasno nosim,
saj vem, da že od zdavnaj težko čaka,
s srcem krvavečim, trepetaje.
Res dobro, da je ravnokar stopila
iz palače.
O, kraljica, tvoj sel ti
je prinesel novico imenitno!
HELENA
Daj Bog, da bi bila razveseljiva.
SEL
Glej, tvoja odposlanca – kot sta prišla,
tako odhajata, ti pa si z nami.
HELENA
Si to le slišal, ali pa sam bil pri tem?
SEL
Bil sem na posvetu in Aleksander
me je poslal z novico naravnost sem.
HELENA
Zaenkrat še ne vem, česa naj bi se
veselila. Ampak ti le vse povej,
kako je tam bilo.
SEL
Saj bom, poslušaj!
Čim se je posvet začel, je kralj kot prvi rekel:
»Nikdar navade nimam, da bi delal kaj brez vas,
brez sveta vašega – toliko bolj sedaj
(take stvari ne pomnim), ko prav v tej zadevi
svojega sina ne bi rad, da me zavede
očetovska ljubezen, ker čeprav se reče:
»Kri ni voda«, pri meni več velja sorodstvo
z državo. Potemtakem, karkoli se vam bo
vsem zdelo prav, bom tudi jaz sprejel za svoje.
Sin, nič ne vem, kako in kaj se je godilo,
si je bil pripeljal iz Grčije sem ženo.
Grki zdaj zahtevajo, naj jim jo vrnemo.
Dati jim jo ali ne, to zdaj premislimo.«
Potem pa je vstal Aleksander in je rekel:
»Ob njih prvi pritožbi sem že rekel dovolj;
vaših dostojnih ušes ne bi rad še enkrat
mučil prav brez potrebe, ampak to malo še,
kar bom povedal o tem, naj dobro sprejme Bog,
in očetova milost in vaša razsodnost.
Vsem vam je znano dovolj, kakšno življenje sem
živel poprej, svobodno, dvorskih zabav nisem
maral nikdar; raje sem v gostem hrastovju
lovil hitre jelene ali divje svinje.
Tudi mi ni bilo nič, če sem moral v gozdu
ves dan ostat na lovu al prespat v kolibi.
Sploh nisem mislil takrat prav nič na Heleno,
niti imena nisem tedaj še nje slišal.
Venera, ko so me prej tri boginje skupaj
izbrale za sodnika, Venera mi jo je
takrat sama izbrala: na, tu imaš ženo.
Ljudje pri Bogu, vidim, prosijo za srečo,
jaz pa, ko so me zdaj sami z njo obdarili,
naj bi se ji odrekel? Hvaležno sem sprejel,
popolnoma prepričan, da bo taisti bog,
ki me je najprej slavil, do kraja bil z mano
in kar mi je dal, ne bo dovolil mi vzeti.
Pa tudi, če bi ženo dobil na človeški
način, ne vem, zakaj naj bi onim uspelo
ugrabiti Medejo našim prijateljem,
meni pa ne bi bilo dovoljeno, da na
njihovo zvijačo dam podoben odgovor?
Če sem torej kaj dolžan, so oni prav tako.
Če žele povračilo, naj ga prvi dajo,
kot ti, ki so krivico prvi naredili.
Sploh pa, oče, ne samo mojo ženo jim daj,
mene tudi, kar, prosim, kar naj se pokorim!
Ko bi tudi oni še naprej razumeti
hoteli, da bi njim vsi pravični morali
biti, oni pa nam ne: tega, daj Bog, nikdar
ne bodo dosegli, o, ne, z nami pa že ne!
Tudi si ne bi mislil, da bi ti, oče moj,
na vse stare krivice lahko že pozabil,
ki so te doletele od tiste gospode!
Saj še zidovi leže po tleh razmetani
in polja še danes stoje opustošena,
znamenja meča Grkov, njih okrutne roke.
Tudi če bi sam hotel na to pozabiti,
pa ne more Heziona, tvoja sestra, oče,
in moja tetka, ki še, saj veste, vse do danes
pri njih živi kot sužnja, če je sploh še živa.
Te krivice, oče, nam pač ena Helena
ne more poravnati, niti en sam Paris.«
Tukaj je Aleksander prenehal, v dvorani
pa se je razlegel šepet. In kot poleti
čebele zašume, ko so v panju videle
novega vodjo, volja pa je prišla, da bi
odšle od matic, da bi začele na novo,
in se v panju začenja s šumom skrivni upor -
tak zvok je takrat nastal in se takoj nehal,
ko je vstal Antenor in začel svoj govor:
»Resnici, kralj, ni treba dolgega govora:
Aleksander, ko je bil gost v grškem domu
dostojnega človeka, je prelomil zakon
gostoljubja, vzemši mu njega lastno ženo.
Ko bi mu tudi sužnjo zadnjo tako zmešal,
bi ostal njega dolžnik. Kaj šele, ko vzel mu
je ženo, za katero pošten, dober človek
brez sramu zdaj ne more ničesar storiti.
Res mu je mnogo dolžan. On, osramočen,
zahteva ženo nazaj; jaz tudi svetujem
vrnitev, da k žalitvi nepravičnosti ne
bi dodali: oboje je že tako slabo,
a kaj šele združeno! Pa tudi brez dvoma
bodo Grki Heleno zahtevali ne le
prek odposlancev, ampak prav tako z orožjem.
Naj se že Aleksander tako drago ne ženi,
da bi plačilo za to propad domovine
bil, skupaj z našo krvjo. Če pa že verjame
svoji boginji, drugih dveh naj se varuje,
ki ju zaradi nje je ponižal, razžalil.
Zgodba z Medejo je davno že izvenela
in ne vem, če bodi to naša stvar. Vidim pač,
da Grkom vse do danes ni nihče očital
te krivice; molčali so vsi, ki bi bili
bolj pristojni za to. Ne vem, če je torej prav,
da bi hoteli lastni greh tako zakriti.
Bolj se nas tiče dejstvo, da so se Grki tu
nekoč z našimi predniki že bojevali,
ampak, kralj, tudi takrat (naj se resnica ve),
je naša nepravičnost bila vzrok tistega
poraza, da se tudi danes moram bati,
da bi to le kakšna božja sodba ne bila,
da našo nepravičnost vedno maščevanje
grško čaka. Kar tudi ti, o kralj, bi moral
pomniti, in to tembolj, ker v porazu prvem
si komaj jo odnesel, ko si se pokoril
za očetov davni greh, malo res pravičen.«
To rekši je umolknil. In je Enej povzel,
in Pantus in Timetes, Lampon se je strinjal
in Ukalegon z njimi, ampak Iketaon
je razumel drugače in je rekel tako:
»Hola, če nam ti Grki nekaj zaigrajo,
pa naj že skačemo? Da naj se jih bojimo?
Res se bojim. Zdaj hočejo nazaj Heleno,
čez trenutek pa jih bodo že zamikali
naši otroci, žene. Požrešnost oblasti
nikoli ne miruje: vedno, kot povodenj,
premika svoje meje – majčkeno, potem pa
kar zalije vsa polja. Ljudje, ko je še čas,
je nujno izogniti se, ker ko ti dajo
jarem za vrat, je že prepozno. Za pravičnost
nas prosijo, grozijo nam pa z vojno: dajte,
če nočete, pa bomo sami s silo vzeli.
Preprosto. Pravica, ja, ampak ne s sramoto
zame, ker kdor to hoče, bi se na moj račun
hotel okoristiti in me ponižati.
Vedno so se Grki imeli za gospodo,
nam pa so rekli hlapci, češ da smo barbari.
Ampak gospod ni tisti, ki je Grk po rodu:
sablja v roki je gospod, ta bo povedala,
kdo naj se komu klanja. Do tistega hipa
pa bodimo enaki: naj si Grk ne misli,
da je tako strašansko grozen, kot se mu zdi.
In če se jim torej zdi tako strašno krivično,
da si je Aleksander vzel Heleno, pa naj
na sebi pokažejo, kako bi moral on
to kaznovati, saj so sami najprej nekaj
podobnega zakrivili. Sploh pa naš ženin
s sestro ni vzel še brata, kot so oni vzeli
z Medejo še Absirta.
Ker kaj Antenor pravi, da nam to nič ni mar:
pa še kako nam je, ha! Krivico enemu
bi vsi hoteli maščevati, nas pa naj bi
vzeli drugega za drugim? Ne, saj v Aziji
je sosed pomagati dolžan sosedu kot
pri njih v Evropi. Tako je vedno b’lo in bo.
Kar pa se tiče kraljeve sestre in davne
škode, jo imam za večjo, da bi jo samo
primaknili in skupaj obravnavali: saj
slavna kri trojanska bo to še maščevala.
Za zdaj je važno le: ne smemo dat Helene,
dokler oni ne priznajo dolga z Medejo.«
To so bile njegove besede. Potem se
nihče ni trudil več na dolgo. Glas vseh je bil:
»Tako kot Iketaon!« In teh na sedežih
in teh, ki so bili za stoli, vsi so vpili:
»Tako kot Iketaon!« Nekajkrat je vstajal
Ukalegon, proseč za besedo, vse zaman.
Predsedniki sejma udarjajo s palico:
»Gospoda, posluh, Ukalegon bo govoril!«
Nič ni pomagalo in naš Ukalegon
je govoril Ukalegonom, nič ni mogel.
Medtem pa je zaklical nekdo še glasneje:
»Kaj nam bodo govori? Stopimo v dve vrsti,
da vidimo, kje bo večina!« In že so vsi
stekli na dva kraja. In kmalu je bilo
jasno, da sploh ni primerjave. Vsi so bili
ob Aleksandru, razen neznatne peščice.
Potem so prosili kralja, da po zakonih
razglasi tisto, kar je izbrala večina.
Kralj se ni obotavljal. »Saj bi vas – je rekel –
res raje videl složne, ker pa ni mogoče,
moram slediti večini. Torej razglašam:
Helena naj ostane v Troji, dokler Grki
za Medejo ne priznajo, da so nam dolžni
isto mero, kot jo zdaj zahtevajo zase.«
Takoj po tem dekretu so po sle poslali,
meni pa je Aleksander naročil iti
k tebi z vsem, kar si zdaj slišala; in menim,
da so poslanci zdaj prejeli že odgovor,
tvoj mož pa te doma že čaka. Pojdimo!
HELENA
Prav praviš: kar pojdi in jaz bom šla za tabo.
Odide s Pestunjo za Slom.
ZBOR
Kaže, da ji ta novica prija: meni ne.
Pa tudi njej, kot sodim, to sploh ne bo v korist.
Z mrkimi obrazi, glej, Grki odhajajo:
res vidi se, kako jih jeza kar razganja.
Na oder prideta ULIKSES in MENELAOS
ULIKSES
O kraljestvo, nereda polno, blizu konca,
kjer ne velja pravica, ampak brezzakonje,
kjer vsako stvar si z zlatom treba je kupiti!
En sam neznansko spreten fičfirič je storil,
da njega razuzdanost, njega barabijo,
od malih do velikih so prav vsi podprli,
sploh jim ni mar resnica, niti kakšen konec
bo ob potuhi taki nujno moral priti.
Ne razumejo ljudje, ne čutijo tega,
kako državi škodi razuzdana mladež:
sramu in kreposti postavljajo ti ceno;
med takimi težko je biti dober; oni
uničujejo vezi, domove in celo –
res, rekel bom – države (Troji to ne uide!),
potegnejo za sabo velike množice
in kvarijo jih s svojim vzgledom. Samo poglej
si velike povorke zastonjskih požeruhov
za temi bogataši, ki se le redijo
v lenarjenju nagnusnem svojem kot merjasci.
Kaj mislite, da mogel kdo iz take črede
bi priti očetnjavi na pomoč, da zmogel
bi svoj oklep nositi, ko še v svili toži?
Kako bo stal na straži, ko pa je naučen,
da spi do popoldneva, kako bo sukal meč,
ko pa je zdravje zgubil v stalnem pitju? Tako
se čutijo (ali pa ne) vpijoč: »Na vojno!«
O Bog, kar daj mi vedno s takimi opravka!
MENELAOS
O, večna nebeška luč, in ti, plodna zemlja,
in ti, morje široko, in vi, vsi bogovi,
vsi visoki in nizki, bodite mi priča,
da je bilo pravično, kar sem tu zahteval,
da bi Troja krivico do mene, žalitev
nekako poravnala; nič nisem dosegel,
samo človeški posmeh in tem bolj sem besen.
Torej vam, o bogovi, vso svojo krivico
in bes poverjam; če le s čistim srcem prošnjo
to vam izročam, strašno žalitev nad mano
maščujte; dajte, dajte, da sedem na grlo
Aleksandru, zarinem meč in ga napojim
z njegovo krvjo, saj se tudi on napaja
in hrani z žalitvami nad mojo osebo.
Odideta.
ZBOR
O, belokrila morska plavalka,
rejenka gore Ide visoke,
bukova ladja, ki si gladki
obraz pastirja Aleksandra
po mokrih slanih stezah voda
k Evrotovim bistrim valovom
urno nosila!
Kaj si dvema sestrama njega,
Priama žlahtnima hčerama,
Polikseni mili in Kasandri,
prerokinji, prinesla?
Ko za Heleno, kot za pobeglo
sužnjo, se cel trop bojevnikov
pognal je na lov?
Je to tisti slavni spominček,
s katerim je Venera plačala
za sebi, najlepši, ljubo razsodbo,
ko je smrti podložni sodnik
na gori Idi, pobočjerodni,
nesmrtne obraze ocenjeval?
S prepirom se je začel, Priamid,
in tudi nadaljeval tvoj zakon.
Ne drznem si misliti slabo,
res ne bi hotel, ampak obupen
bo slej ko prej konec te zgodbe.
Naj torej mene, kraljica Cipra,
nič tujega ne premoti!
Naj imam prijaznega druga,
prijatelja eni postelji
po tvoji milosti; drugi, če
hočejo več, naj prosijo!
Pogoltne oči so ogromno ljudi
zavedle, toda kdor poželenje
je znal ukrotiti, bo dolgo varno
užival dni svoje. Prišel, prišel
kmalu bo čas, ko bo ubijalec
srečal ubijalca; ta mu sen
sladki zbriše z oči in varno
srce vznemiri, ko ogromne
trobente zadonijo, pod zidovi
pa zrasejo sovražni odri.
Prideta ANTENOR in PRIAM.
ANTENOR
Ker pač nasvet moj zvesti, o, veliki kralj, ni
zalegel, da vrnil bi Heleno in tako
ugasil to baklo, ki nam napoveduje
strašno vojno, ti moram pravočasno reči,
da moraš temeljito vse pripraviti za
čas, ki je pred nami. Ker da nas čaka vojna,
je tako gotovo, kot to, da me tu vidiš.
Saj si slišal, kako so danes odposlanci
se poslovili, straže na mejah pa glase,
da so se grške vojske že premaknile in
se zbirajo okoli Avlide. Brez dvoma
bodo prišli sem. Sicer ne bi imeli tu
teh odposlancev in ne bi ti tako strogo
o krivici svoji govorili. Zato
nemudoma, še preden izgubimo morsko
mejo, ukaži najprej lukam in potem še
vsem gradovom ob mejah razposlati hrano
in okrepitve; našim vazalom pošlji vest,
naj se pripravijo; in vohune pošlji
naokrog; na kopnem in morju drži straže,
da nas ne bi Grki našli nepripravljene.
PRIAM
Oh, moj dobri Antenor, kot da že stojiš pred
našimi sovražniki, se, vidim, ti bojiš.
ANTENOR
Oh, moj kralj, zdaj bati se je bolje, ker s tako
bojaznijo previdnost in gotovost raste.
Takrat pa nam razmišljati nič več ni treba:
boj ali beg – le to bi nam še preostalo.
PRIAM
Jaz pa le mislim, da bo vse tako, da ne bo
nikakršne potrebe, da bi kar bežali.
ANTENOR
Daj Bog! Kdo pa je tale tukaj, razkuštrana,
vsa bleda, telo ji drgeta in težko
sope, z glavo potresa, oči izbuljene,
hoče govoriti.
PRIAM
To je moja nesrečna
hči Kasandra. Vidim, da jo Apolonov duh
spet obseda, no, kaj bi, poslušajva jo pač.
KASANDRA priteče na oder.
KASANDRA
Okrutni Apolon, zakaj me preizkušaš,
dal si mi preroškega duha, nisi pa
mi dal teže besed – vse moje prerokbe
so kot dim, ljudje jim sploh ne verjamejo,
nič bolj kot praznim marnjam ali pa sanjam.
Komu bo pomagalo, če ukročeno
bo moje srce ali spomin izgubljen?
Komu, če moje besede odrinjene
bodo in moj duh in moji čuti prevladani?
Zaman se sama sebi odrekam, zaman.
Nisem sama svoja, vladarica sebe.
Ampak kje sem, za Boga? Ni več svetlobe,
nekakšna noč je padla pred moje oči.
In zdaj sta dve sonci, dve Troji sta tukaj,
nesrečna košuta pa pluje čez morje.
Nesrečna, ker nosi zlovešče prerokbe.
Branite, pastirji, bregove, ne dajte,
tej strašni gostji stopiti na kopno!
Nesrečna bo zemlja, nesrečna obala,
kjer bo pristala ta nevabljena gostja.
Nesrečna gošča, kjer se na bok bo vlegla,
vsako stopinjo, vsako njeno ležišče
mora zaliti kri; propad in požare
bo prinesla s sabo. O, moja domovina,
o, zidovi, delo nesmrtnih božjih rok!
Kakšen konec vas čaka? Tebi, moj bratec,
varuh očetnjave, podpora družini,
grozi, da okoli zidov teh te vlekli
bodo konji tesalski, če pa bo hotel
oče nesrečni zagrebsti tvoje telo,
ga bo moral ubijalcu plačati z zlatom.
S tabo, predragi duh, bo vsa očetnjava
umrla: ista gomila prikrila bo
tebe in njo. Ti pa, surovi Ahil,
prav tako kmalu še sam boš moral pasti,
iz roke strahopetne s puščico zadet.
Kaj bo potem? Iz štora nov poganjek bo
izrasel in se že vzpenja navzgor. Kakšen
velik konj pa zdaj stoji na bojnem polju?
Ne vodite ga v hlev, svetujem, oj nikar:
ta konj močno grize! Rajši ga sežgite,
če nočete od zvijače vsi zgoreti.
Straže pozor! Noč prihaja, sumljiva noč!
Nastal bo ogromen ogenj, tako velik,
da bo vse videti jasno kot v beli dan.
Naslednjega dne pa ne bo nič več jasno.
Takrat, oče moj, nič več bogov ne kliči,
ne verjemi več svojim svetim oltarjem:
ščene okrutnega leva te zasleduje,
ostre kremplje ti bo zasadil v telo
in s tvojo krvjo si napojil bo grlo.
Vse sinove bodo pobili, dekleta
pojdejo v sužnost; druge na njih grobovih
bodo ubili. Mati, ti za svojimi
otroki ne boš jokala, ampak tulila!
ZBOR
Brez obotavljanja, kaj najhitreje
peljimo vstran to preutrujeno osebo!
Zbor odpelje Kasandro in se ne vrne. ANTENOR, PRIAM
ANTENOR
Ni pretežko, o kralj, besed teh razumeti:
tebi in vsej domovini prerokujejo
propad; za božjo voljo, prosim, ne imej jih
za pravljice, nikar jih ne omalovažuj!
PRIAM
Zaradi te čarovnice, meni sovražne,
ne bom obupal, čeprav – nekoliko me je
prestrašila, tembolj, ker sem se spomnil nekih
sanj svoje žene; ker, ko je bila noseča
s tem slabim sinom, Aleksandrom, se ji je tik
pred porodom sanjalo, da ne rodi sina,
ampak baklo ...
ANTENOR
Jaz, o, kralj, sem tudi to slišal
in se še spomnim, da so vedeževalci to
razlagali tako, da bo ta sin prinesel
pogubo očetnjavi; kar je, vidim, blizu.
PRIAM
Dobro to pomniš, ampak jaz sem takrat velel
ne čuvati tega greha; že zdavnaj v gozdu
naj bi ga raztrgali volkovi in kosti
nesrečne razmetali.
ANTENOR
In tako, res, bolje bi bilo, kot pa da bomo vsi
življenje izgubili po njegovi krivdi.
Kakšen ujetnik je tam? Noša ta je grška.
Prideta STOTNIK in UJETNIK.
STOTNIK
Tako je, ja, gospodje, vi tu modrujete,
Grki pa nam za vratom že sedijo. Včeraj
opoldne je pet galej vdrlo na obalo,
res niso požigali, ne ljudi jemali,
ampak kar so našli živine, so pobrali.
Nas je bilo tam le malo, nismo jih mogli
napast frontalno, kar kmalu smo se morali
umaknit; ampak nekaj smo jih le ubili,
ujeli pa le enega; ta je povedal,
da že tisoč grških galej v Avlidi čaka,
kakšen odgovor bodo prinesli poslanci.
Če se bodo vrnili brez lepe Helene
(in vidim, da so sedli na ladjo brez ženske),
bo cela vojska takrat vsa jadra razvila
in se znašla pred Trojo v najkrajšem času.
Je res tako? Saj si priznal!
UJETNIK
Sem, ja, tako je.
STOTNIK
Hetman je Agamemnon?
UJETNIK
Ja, Menelajev brat.
PRIAM
Naj tega ujetnika dobro obvežejo.
To pa je, moj Antenor, res nekaj drugega
kot babje čenče ali pa prerokovanja.
Jutri ža navsezgodaj je treba sklicati
posvet in se od tam ne ganemo, vse dokler
se ne zmenimo o obrambi.
ANTENOR
Treba, jasno.
Ampak takih besed je bilo že vse dovolj,
kar naprej se posvetujemo samo o tem.
Treba je spregovorit o vojni, ne le
o obrambi; boljše je udarit, kot pa čakat!
