Združitev poezije in fotografije v isti publikaciji sicer ni tako redek pojav, vendar pa lahko poezijo na fotografiji smatramo za svojevrsten kuriozum, še posebej, če so besede vkomponirane na slikovno površino kot enakovredni likovni objekti, kot v tokratnem primeru dvojezičnih haikujev Stanislave Hrobakove Repar na fotografskih podobah Lada Jakše.
Glasbenik, fotograf in multimedijski umetnik Lado Jakša je za Senco povezav iz svojega neizčrpnega opusa izbral takšne fotografije, ki opazovalcu, iščočemu pojasnilo besede v podobi, ne nudijo odgovora, marveč enigmatično odpirajo dodatna vprašanja, saj ne gre za neposredne ilustracije besedila, ampak za samostojna, asociativna dela.
Praviloma izbira krajinsko motiviko in skulpture namesto živih ljudi, simbolno pa bi tokratno kolekcijo lahko morda opredelili kot štiri filozofske elemente (ogenj, voda, zrak, zemlja, po kitajsko tudi les) ali štiri letne čase. Lado Jakša namreč svoje fotografije ustvarja kot likovna dela, neredko s pomočjo digitalne manipulacije (npr. učinek psevdo-solarizacije ipd), zelo pogosto pa uporablja premaknjen fokus oz. objektiv in dvojno, presevajočo podobo, kot bi hkrati bival v različnih dimenzijah, poudarjajoč globinsko prostorsko iluzijo s časovno simboliko.
Takšen večdimenzionalni učinek še dodatno ojačuje že omenjena prisotnost letrizmov, oziroma črk na slikovni površini, urejenih v besede in stihe, s specifično lego in smerno orientacijo, tako da součinkujejo pri ustvarjanju kompleksne celostne podobe, ne da bi jo pri tem motile.
Stihov torej ne dojemamo kot moteče dejavnike, marveč kot harmonično sodelujoče pri umetniškem sporočilu, ki opazovalca-bralca premakne skozi časovno-prostorski kontinuum v neke sicer znane kraje, vendar doživete na intimen način pesnice in fotografa, pri čemer se ohranja skrivnostnost dogodkov in doživetij.
