Erekcija starca je zamišljenost, njegovo ljubljenje potek dogodkov, odvijan v spominu, orgazem pa krotko pristajanje na minevanje. Erekcija krvnika je dvignjena sekira, njegovo ljubljenje mogočen, natančen udarec, ki povzroči, da jeklena ostrina preseka kožo, razmakne vretenca hrbtenice, predre grlo. Orgazem krvnika je trk glave ob tla.
Erekcija mornarja jadralca je trenutek odtrganja od kopnega – odvrženje priveza ali dvig sidra, kot zadnji znak pripravljenosti za odhod na morje. Ljubljenje mornarja je vsakodnevno delo na palubi, razpenjanje in snemanje jader, krmarjenje med valovi in zvezdami, napor ob vrveh, opazovanje oblakov, navigacija. Orgazem mornarja je uzrtje kopnega.
Erekcija peka je gora moke. Ljubljenje peka so gibi pri mesenju testa, dodajanje vode, poznavalsko gnetenje surove snovi, njeno oblikovanje in polaganje v peč. Orgazem peka je dotik vročih, svežih hlebcev kruha.
Erekcija je pripravljenost, ljubljenje delo, orgazem pa nagrada – in karkoli počenjamo, počenjamo v skladu s to vseobjemajočo erotičnostjo delovanja. Skrivnost erekcije je strumnost, narava ljubljenja ritem in namenskost, srž orgazma pa slast, izpolnitev, enost. Erekcija je postavitev samega sebe v stanje pripravljenosti – očiten znak, da je to, kar je potencialno, voljno in sposobno lastne aktualizacije, uresničenja, obstoja, dejanja. Erekcija je trdi rob, drža, sproženje samega sebe, odločitev in demonstracija. V njej je ponos in pričakovanje, tišina in neizbežnost. Erekcija je vstop, prepustnica. Je nujni pogoj. Brez erekcije ni ljubljenja, brez ljubljenja ni orgazma. Erekcija je začetek.
Erekcija jedca je občutek lakote, njegovo ljubljenje sestavljajo grizenje, okušanje, požiranje. Njegov orgazem je nasičenje. Erekcija kiparja je trenutek, ko seže po kladivo in dleto, njegovo ljubljenje udarci, ki izvabljajo ujeto obliko izpod plasti odvečne snovi. Orgazem kiparja je dotik materializirane zamisli. Erekcija pesnika je misel v trenutku, ko seže po pero, njegovo ljubljenje žongliranje z jezikom, orgazem pa globoki zven besed. Erekcija gasilca je takojšnja pripravljenost ob alarmu, njegovo ljubljenje gašenje plamenov, orgazem pa obvladano pogorišče in hvaležnost na obrazih rešenih. Erekcija poljedelca je trdnost pluga in moč zatisnjenih rok, njegovo ljubljenje vztrajno prečesavanje zemlje, orgazem pa žetev. Erekcija tekača so stopala, nameščena v startni blok, njegovo ljubljenje tek, orgazem pa presekanje ciljne črte. Erekcija iskalca Boga je ponižnost, njegovo ljubljenje molitev, orgazem pa doživetje sacrum.
Erekcija je alfa, orgazem je omega. Med njima se podi ljubezenska abeceda življenja.
Erekcija je vznik samostalnika, ljubljenje je ples glagolov, orgazem pa vodomet pridevnikov v najvišjem naponu. Skupaj tvorijo govorico sveta. Ljubljenje obsega znanje, sposobnost delovanja, hotenje, strast in odločnost. V ljubljenju je prepričanje o pravilnosti postopanja, v ljubljenju je teža, moč in nezmotljiva izvedenost v prepletanju vzrokov in posledic, izvedb in njihovih rezultatov. V ljubljenju je uspešna izbira začimb, preciznost ujemanja muhe na puški z zarezo, v njem trepeče pravilno udarjena struna.
Obsedenost pesnika, drget mišic drvarja, potna in upehana telesa ljubimcev niso vrtinec podivjane človečnosti, pač pa koncert snovi, ki sega po to, kar ni snovno. Seks je molitev telesa.
Ne, seveda nismo v ljubljenju samo s telesom, ne ustvarjamo in spreminjamo samo z njim. Delamo to tudi z igro domišljije. Mogoče ravno zato se seksualnost homo sapiensa dela norca iz pomladi, jeseni, poletja in zime, proslavlja svoj čas pojanja vse božje leto. Njegova vloga namreč presega dovršitev svetega čudeža prokreacije in sega v sfere, ki niso dosegljive bitjem, ki imajo svoj temelj samo v nagonih.
Večina življenja nam poteka v ljubljenju in ne samo seks, vsako ljubljenje pozna svoje povprečneže, šušmarje in mojstre. Ljubljenje je srečanje drugega človeka v zadevah in oblikah. Ljubljenje je delovanje v snovi skozi dotik in pretvorbo.
V ljubljenju se istovetnost ljubkujočega nekako naklada na predmet ljubezni. Čas in prostor se mešata med seboj in na ta način vsak ljubeči se par soustvarja to, kar imenujemo dogajanje. Ljubljenje tvori nove istovetnosti, iz njega se rojevajo okruški sveta, kakršen je lahko vsak list, hiša ali poljub. Ljubljenje je pesem, ki se uresničuje med piščalko erekcije in fanfarami orgazma. To je čas, v katerem se skozi medsebojno zbližanje različnih biti porajajo nove. To je čas ustvarjanja, ko si ljubljeni in ljubeči elementi podajajo roke, si delijo med sabo to, kar imajo najboljšega in se medsebojno prenikajo: človeška telesa, sestavine kruhovega testa, besede v pesmi, jadra in vrvi pravilno vodene jadrnice. In če to delajo dobro, so nagrajeni z orgazmom. Če ne, pa žanjejo samo tesnobo, bridkost in praznino.
V ljubljenju vstajajo in padajo bivanja, mešajo se karte, sestavljajo kocke, sinteza pleše z analizo. V ljubljenju je pospešeno dihanje in zadržanje diha, je pot in hlad, so trenja in zdrsi. Ljubljenje je obrat kolesa, erozija, sklapljanje, plima in oseka. Je v njem ritem, ponovljivost, vztrajanje in sladka brezprizivnost. In karkoli bi to ljubljenje bilo – ljubkovanje ali žetev, pisanje pesmi, oranje ali očenaš – je v njem železna prepričanost, zanesljiva roka in zbranost, ki se ne ozira na nič, kar je zunanje. V ljubljenju je mir nezmotljivosti.
Trdnost, ki ne koleba.
Dan za dnem drobencljamo po stezici k sreči, ljubkujemo jo in tlakujemo z diamanti orgazmov. Dodajamo jih enega k drugemu, želimo si, da bi bili različni in hočemo, da bi se, eden za drugim, hitro vrstili. Orgazmi nas utrjujejo v prepričanju, da smo na pravi poti, povzročajo, da prodiramo v svet vedno dlje, da korakamo vedno laže, da gledamo naokrog vedno bolj samozavestno, ker vsaka osvojitev vrha nas uči hkrati dveh nasprotij: predrznosti in ponižnosti.
Kakovost, število in raznorodnost orgazmov so rezultat naših zmožnosti, mera našega bogastva. Če dinamičnost našega življenja spominja na način delovanja v jarmu, so možnosti doživljanja orgazma omejene. Če pa se je naše telo, predvsem pa naša duša sposobna gibati po različnih poteh, vseobsegajoča erotika rase kot kruhovo testo. Vedno bolje čutimo ritem marša, vedno več je vodnjakov, iz katerih znamo črpati. Izkušenost in vsestranskost prihajata z leti in množita oblike duhovnega in telesnega doseganja vrhunca, kakršne smo sposobni doživeti. Čimprej bomo orgazem v mislih nehali povezovati samo z izlitjem semena in krčenjem nožnice, tem lažje bomo lahko našli lastno pot, ker vrst orgazmov je toliko, kot vrst ljubljenja – neskončno dosti.
Iz kratkotrajne narave orgazmov izhaja begotnost sreče, sladko prekletstvo nenehnega lova za izpolnitvijo. Obsojeni smo na večni ples, ki nas vodi navzgor, nam veleva izpluti na morje, se zariti v gozd in iskati pod kamni, včasih pa skočiti si v lase.
Zmožnosti je toliko kolikor ljudi in vsak od nas ima v sebi dosti različic ljubljenja. Te temeljne so nam skupne – pojavljajo se in izginjajo brez našega udejanjanja v potekajočih obdobjih življenja. V mladosti prevladuje seksualni potencial, ki se izraža v strastnem poželenju in fizični pripravljenosti za telesno prenikanje. Ob njem pa obstajajo vendar nešteti potenciali druge vrste in vsak od nas išče tisto zmožnost, ki ga nagrajuje in najpolneje zadovoljuje. Pojem impotence se torej nanaša na celoto človekovih delovanj. Impotent ni samo ljubimec z mlahavim udom, ampak tudi nesposoben pesnik, len poljedelec, nemaren kuhar – nikoli jim ne bo dano ljubiti s strastjo in poznavalstvom, ljubljenje pa zaključiti z orgazmom. Če je usojenost in narava vsakršnega obstoja realizacija možnosti, ki tičijo v njem, imamo lahko impotenco, razumljeno kot nesposobnost za uresničitev tega potenciala, za največjo nesrečo. Impotenca, to je zlomljen jambor na ladji, pomanjkanje moke pri peku in prazen tul za puščice lokostrelca. Impotenca je neznosno trpljenje, saj postane namreč nepremagljiva ovira v izpolnjevanju se v človečnosti, razumljene kot ljubezensko spajanje časa in prostora. Nesposobnost za ljubljenje nas meče iz naše vloge, na daljši rok pa jemlje smisel našemu bivanju.
Ljudje, ki se lotevajo delovanj, ki presegajo njihove zmožnosti, gorečneži, rizikantje ali šušmarji so tudi plen impotence – impotence, skrivane pod preobleko presežka zmožnosti. Oseba, ki resnično razpolaga z zmožnostjo, pozna svoje možnosti in se loteva dejanj, ki so lahko velik izziv, ampak ne pomota. Lahko so norost, ampak ne neumnost.
Dogaja se, da potencial postane samo način za pridobivanje slave. Tak pa se hitro spremeni v impotenco. Resnična sposobnost noče biti eksponirana, pač pa uporabljena. Uporaba sposobnosti namreč pomeni ljubljenje, ne pa razkazovanje. Ključ dokazuje svojo vrednost, ko odklene ključavnico, ne pa, ko počiva na izzvezeni blazinici. Pravi potencial viteza se ne izkazuje v kričanju med bojnim posvetom, pač pa v sukanju meča na bojnem polju. Trajna slava torej ne izhaja iz razglašanja moči, ampak iz realiziranega ljubljenja. Iz dejanj, ne iz napovedi.
Impotenca je nesposobnost, da bi se naredilo prvi korak, nezmožnost domisleka za razrešitev. Revščina je impotenca, ker jemlje ljudem sredstva, s katerimi bi lahko ljubili materijo sveta. Ljubosumnost je impotenca, ker ljudi zapira pred ljubljenjem bližnjih. Jeza je impotenca, ker ne dovoljuje zbranega delovanja. Gorečnost je impotenca, ker uničuje treznost delovanja. Pohlep je impotenca, ker zaničuje potrebe drugih ljudi.
Impotenca pomeni strah. Pojavlja se v tresenju orodja, umikajočem se pogledu, nogah iz vate. Impotenca pomeni izgubiti se. Impotent je kot kuhar, ki je pozabil recept, kot kovač z zlomljeno roko, kot kapitan brez ladje in zemljevidov.
Impotenca je nesposobnost za ljubljenje. Pomanjkanje erekcije uda onemogoča telesno ljubljenje. Pomanjkanje kakršnekoli erekcije jemlje človeku njegovo človeškost. Ker samo ta, ki ima erekcijo, je sposoben ljubljenja. In samo ta, ki resnično ljubi, bo doživel orgazem. Impotent je torej starec, ki ni sposoben zamišljenosti, zagrenjen in in poln neizpolnjenja. Impotent je krvnik s topo sekiro in poljedelec, ki je prejedel zrno, namenjeno setvi. Se da torej impotenco pozdraviti? Verjetno samo skozi trmasto postavljanje samemu sebi ciljev. Ker cilj rodi strast, strast navdušenje, navdušenje pa je prvi korak k erekciji, ki je začetek vsake poti.
Erotika zahteva brezpogojno odkritosrčnost. Osleparjena erekcija hitro razkrinka samo sebe, osleparjeno ljubljenje vzbuja odpor, osleparjeni orgazem je laganje samemu sebi. Odkritosrčnost varuje pred prezgodnjo mlahavostjo, brez odkritosrčnosti se ljubljenje sprevrže v rutinske gibe, ki jih prekinja pogled na uro, odkritosrčnost daje orgazmu njegovo moč.
Erekcija je ugriz, ljubljenje je grizenje, orgazem pa trenutek, ko se požre. Na ta način sodelujemo v čudežnosti sveta. Rojstvo je erekcija, življenje je ljubljenje, smrt pa je orgazem po meri bivanja.
Zato ta, ki je znal v življenju resnično ljubiti, smrti ne bo imel za tragedijo, pač pa za naravni konec ciklusa, brez katerega erekcija ne bi imela smisla, ljubljenje pa bi bilo samo neskončni vihar v kozarcu vode. Če je vsak orgazem bil miniatura umiranja, smrt postane nekakšen orgazem, ritual prehoda, po katerem mora nastopiti naslednja erekcija – tokrat popolnoma nove, neznane, se pravi še kako fascinantne vrste.
