Pred nekaj dnevi smo se na pokopališču v Stari Gori poslovili od slovenskega pisatelja, klenega Primorca in duhovitega premišljevalvca, ki nas je navduševal z iskrivim, bistrim umom njegove rodne Ilirske Bistrice in budil v nas zaupanje v literarno delo, hkrati pa z angažirano in pokončno držo opominjal na večno aktualnost znamenitega Župančičevega verza Veš poet svoj dolg?
Na Goriško se je Frane preselil kmalu po drugi svetovni vojni, kot ekonomist je nekaj let poučeval na trgovski in ekonomski šoli, v SGP Gorica je med prvimi v Jugoslaviji v poslovanje podjetja uvajal avtomatsko obdelavo podatkov. Žal so ga vseskozi spremljale posledice bolezni iz mladosti, ko je več let preživel po bolnicah in zdraviliščih. Rad se je pošalil, da je medicinski fenomen, saj je kljub težkim operacijam trmasto in uspešno krmaril skozi življenje skupaj z ženo Marto, sinovoma Jadranom in Markom ter njunima družinama.
V treh desetletjih, ko je pisal in objavljal knjige in razmišljanja, je luč sveta zagledalo sedem njegovih književni del in zavidljiv opus člankov po časopisih in revijah. Prvi roman Kolobar je objavil leta 1988, tedaj star štiriinšestdeset let, med njegovimi deli pa ima posebno mesto, saj v njem skozi otroške oči razkriva pogled na fašizem. O sebi in svoji življenjski zgodbi je spregovoril v romanu Moje sledi, delno tudi v Posvečeni zemlji, pisal pa je dela s področja znanstvene fantastike. V Malem katekizmu (2007) je zbral članke svetovnih in domačih avtorjev o krščanstvu, v zadnjem delu Puščice brez ugovorov (2013) pa je objavil lastne polemične članke o vlogi cerkve.
Ob devetdesetem življenjskem jubileju je novinarki Klavdiji Figelj razkril svoj pogled na lastno minulo in prihodnje ustvarjalno delo. Na vprašanje, ali ima v mislih ali morda na mizi še kakšno romaneskno delo, je namreč odgovoril, »da je napisal vse, kar se mu je zdelo pomembno napisati. Razen ... razen, če ga kakšna izjava teologov podžge, da začne polemizirati v časopisu.« In tega vodila oz. odzivanja se je Frane držal. Še letos je objavil več polemičnih člankov, med katerimi naj omenim razmislek o učnem načrtu za verski pouk v cerkvenih šolah, v katerem opozarja na problematičnost ozadij, smotrov in učnih ciljev t. i. izobraževalnih vsebin v teh šolah. »A kaj,« razočarano pripominja Tomšič, »ko se teologi ne odzivajo. Niti eden doslej še ni odgovoril na njegovo pisanje in nešteta vprašanja.«
Frane Tomšič je bil član Društva slovenskih pisateljev in literarnega društva Govorica, pred leti pa je spodbudil in tudi vodil skupino zanesenjakov, ki smo se združevali v krožku z njemu tako ljubim in značilnim imenom Zvedavi. Z nevsiljivo, a živo prisotnostjo je pomembno posegel v literarno in družbeno dogajanje na Goriškem in v širši slovenski prostor.
Frane je bil majhen mož, a velik človek. Če za koga, gotovo zanj veljajo znamenite Cankarjeve besede, da »nobeno delo, ki ga je izvršil človek v prilog svobode, torej v prilog kulture, ne izgine za vekomaj, ne ogenj ga ne more za vekomaj pokončati, ne meč!«
Radivoj Pahor
Frane Tomšič, 1924 – 2017
Poslavljamo se od slovenskega pisatelja, klenega Primorca in premišljevalvca, ki nas je navduševal z iskrivim, bistrim umom njegove rodne Bistrice in budil v nas zaupanje v literarno delo, hkrati pa z angažirano in pokončno držo opominjal na večno aktualnost znamenitega Župančičevega verza Veš poet svoj dolg?
Na Goriško se je Frane preselil kmalu po vojni, kot ekonomist je nekaj let poučeval na trgovski in ekonomski šoli, v SGP Gorica je med prvimi v Jugoslaviji uvajal v poslovanje podjetja avtomatsko obdelavo podatkov, prvi roman Kolobar pa je objavil leta 1988, pri svojih štiriinšestdesetih letih.
Frane je bil član Društva slovenskih pisateljev in literarnega društva Govorica, pred leti pa je spodbudil in v resnici tudi vodil skupino zanesenjakov, ki smo se združevali v krožku z njemu tako ljubim in značilnim imenom Zvedavi.
Ko je Frane praznoval 90-letnico življenja, je novinarki Klavdiji Figelj med drugim povedal tudi naslednje: »Lahko rečem, da je bilo pričakovanje kar veliko, a sedaj, ko je mimo, sem miren, nimam več ambicij. Zase lahko rečem, da sem medicinski fenomen, saj sem v mladosti zbolel in več kot tri leta preživel po bolnicah in zdraviliščih. Leta 1947 so me na Golniku operirali, vzeli so mi šest reber, moja pljuča so tako reducirana na polovico. Bila je zima, sneg se je nalagal na smreke in spomnim se, ko mi je uspelo narediti prve korake in sem prišel do okna. Tedaj sem si želel še vsaj pet let življenja. No, sedaj bi spet lahko rekel še pet let ... Če ne umreš mlad, pač postaneš star.«
Ta zadnja petletka oz. želja se Franetu žal ni uresničila, a v treh desetletjih, ko je pisal in objavljal svoje knjige in razmišljanja, je luč sveta zagledalo sedem njegovih književni del in zavidljiv opus člankov po časopisih in revijah. Ob omenjenem visokem jubileju je novinarki razkril tudi svoj pogled na lastno minulo in prihodnje ustvarjalno delo. Na vprašanje, ali ima v mislih ali morda na mizi še kakšno romaneskno delo, je namreč odgovoril, »da je napisal vse, kar se mu je zdelo pomembno napisati. Razen ... razen, če ga kakšna izjava teologov podžge, da začne polemizirati v časopisu. A kaj ko se teologi ne odzivajo. Niti eden doslej še ni odgovoril na njegovo pisanje in nešteta vprašanja.«
In tega vodila oz. odzivanja se je Frane držal. Še letos je objavil več polemičnih člankov, med katerimi naj omenim razmislek o učnem načrtu za verski pouk v cerkvenih šolah, v katerem opozarja na problematičnost ozadij, smotrov in učnih ciljev t. i. izobraževalnih vsebin v teh šolah.
Franeta smo imeli radi. Z nevsiljivo, a živo prisotnostjo, je pomembno posegel v literarno dogajanje na Goriškem in v širši slovenski prostor. Redno se je udeleževal literarni srečanj, kjer je bila vedno dobrodošla njegova duhovita, sveža, na mnoge aktualne dogodke pripeta misel.
Franetovi kolegi iz društva Govorica se ga bomo spominjali z bolečino, a tudi z radostjo v srcu, saj smo v njem videli iskrenega prijatelja in spoštovanja vrednega ustvarjalca. Njegovi družini, ženi Marti, sinovoma Jadranu in Marku ter ostalim sorodnikom izražamo globoko sožalje in sočutje. Vaš Frane je bil majhen mož, a velik človek. Če za koga, gotovo zanj veljajo znamenite Cankarjeve besede, da »nobeno delo, ki ga je izvršil človek v prilog svobode, torej v prilog kulture, ne izgine za vekomaj, ne ogenj ga ne more za vekomaj pokončati, ne meč!«
Tvoji »zvedavi« smo še tukaj in tudi ti s svojim literarnim delom, osebno skromnostjo in prepričljivostjo ostajaš z nami, s tvojimi Bistričani, Goričani in širokim krogom zvestih in hvaležnih bralcev. Bil si prava, trmasta primorska korenika, kot pisatelj pa tudi pretanjen častilec lepote in resnice ter vedrega, zvedavega pogleda na svet in življenje.
