S krožnimi gibi sem kot drsalka lovila po gladki površini sklenine ostanke večerje.
Ko sem izpljunila vodno juho špinačne barve v umivalnik, sem se zazrla v zobno krtačko, ki sem jo držala v roki.
S svojim razkrečenimi ščetinami mi je ponujala pogled do svojega plastičnega skeleta.
Odprla sem usta in pokazala ogledalu svetlečo verižico zob.
Vame je še vedno zrl filmski nasmeh. Z olajšanjem sem vrgla ljubezensko razpoloženo krtačko med ostale ščetinaste vojake v posodico. S svojo neukročeno frizuro je izstopala iz ravno rezanega povprečja, a njena svobodna podoba mi je bila tako všeč, da sem se brez pomisleka obrnila in odšla iz kopalnice.
Moje razmišljanje o predmetu v kopalnici se je nadaljevalo v spalnici tudi, ko se je k meni v posteljo ulegel moški, ki me je osvojil prav z zobno krtačko.
Dobro se spomnim, bil je najin prvi skupni večer na njegovem domu. Situacija se je po večerji in steklenici penine prevesila v njegov predlog, da prespim pri njem. Kot oseba, ki obožuje vnaprej določene načrte, sem se v zadregi opravičevala, da ne morem, saj nimam s seboj zobne krtačke, a se mi je široko nasmehnil in dejal:
»Srce, tako kot prepleteva najina jezika v ustni votlini, je to, da ti posodim krtačko, še najmanjši zaplet.«
Bila sem zaprepadena nad njegovo higiensko sproščenostjo, kajti moja je dotlej bila strogo vpeta v okvir strahu pred vdorom v intimo. Zato sem si zobe tisti večer namesto z njegovo krtačko umila z grizenjem v jabolko.
V mnogih letih skupnega življenja, ki so sledila temu dogodku, se je moj strah pred intimo razblinil, a v meni je do danes ostala tiha preža v zaznavanju vsake drugačnosti, ki razbija moj konstrukt vsakdanjika.
Svet opazujem skozi prizmo mikroskopske norosti, tako, da v matrice možganskih oken hranim človeka ali pokrajino v prostoru s samo meni prepoznavnimi neznatno drobno podrobnostjo.
Ljudje seveda ne vedo, da jih nosim v predalu informacij s pridatki.
Vsak ima nekaj, kar ga opredeljuje.
Sestra spije kavo vedno v enem samem dolgem požirku, na eks. Znanka v službi med pripovedovanjem dogodkov tako močno zavija z očmi, da ne morem slediti njenim izgovorjenim besedam, ker sem s pogledom osredotočena le na njen očesni tobogan. In sosed, ki se pritožuje nad vsem in vsakomur v bloku, si vedno, ko se srečava, med pozdravom močno stiska sklepe na prstih rok.
Eden zanimivejših pridatkov v moji glavi nosi že pokojna sorodnica, katero se spomnim vsakič, ko dobim v dar lepo zavito darilo.
Njen odnos do daril je bil za povprečne smrtnike nerazumljiv, kajti darila so imela zanjo poseben, sveti pomen. Daril, ki niso bila cvetje ali živo bitje, namreč ni nikoli odvila, temveč je kot zaljubljenka občudovala umetelnost iz cvetličarkinih rok. Zato so se njene police v kuhinji šibile od celofana, pentelj in vse mogoče krame, ki jo je dobila v dar. Sklede, robci, serviete ali čokoladni bonboni so krasili oltar njenega občudovanja, pa četudi so medtem že prekoračili rok svojega trajanja.
Ob vsem tem je bila ženska, ki je vse življenje živela v veliki materialni skromnosti. Zato se mi je njena navada zdela toliko bolj psihološko nenavadna.
A pustimo gospo z darili in se vrnimo k moškemu, ki leži ob meni v postelji.
Preden sem mu uspela karkoli reči o mojih trenutnih miselnih prebliskih o ljudeh, je že ugasnil nočno luč, mi stisnil poljub na usta, se do vratu potopil pod odejo in dodal:
»Lahko noč…Aja, zamenjal sem ti krtačko.«
Vprašujoče sem odgovorila v temo:
»O, hvala. Zakaj pa?«
»Bila je že čisto fuč. Če pa si ne znaš umivati zob! Pritiskaš na zobe kot, da jih imaš ulite iz železa. Čez nekaj let boš imela prazna usta. Jaz ti ne bom posodil svoje proteze.«
»Boš, boš, Mr. Ščetka, ker bova imela tako nizko pokojnino, da si dveh ne bova mogla privoščiti,« sem pripomnila in se potopila k njemu pod odejo v mamljiv objem.
Naslednje jutro sem si zobe umivala po svojem vsakodnevnem vzorcu. In nič drugače.
Moje oči, ki so opazovale penečo krtačko kako rjuje po zobni pokrajini v ustih, so govorile ogledalu: Ne bom dovolila, da me kdorkoli, kakorkoli, kjerkoli potisne v uniformirano povprečnost. Pa četudi ostanem brez zob.
ČEMU NAM SLUŽIJO ZIDOVI?
»Moja imunost je v totalnem kurcu,« je zašepetal v slušalko.
Skušala sem najti prave besede, ki bi pobožale možakarja, ki sedi v zaporu že tri mesece in ima obtožbo zapisano še za nadaljnje leto.
»Grozno,« je bilo prvo, kar mi je izstrelil jezik v telefon. »Oprosti za mojo tišino. Tvoj nenaden odhod je bil kot giljotina … čisto sem zamrznila. In nisem vedela, kam pisati … in … Povej, kako vzdržiš?«
»Podnevi še nekako gre. Najhuje je ponoči. Takrat hodim gor in dol kot ujeta žival v kletki.«
»In … in koliko so ti rekli, da boš?« sem nadaljevala.
»Še najmanj pol leta. Če bo vse po sreči,« je zašepetal nazaj.
»A ti kaj pošljem, prinesem, karkoli …«, sem govorila, da bi potolažila človeka, ki je zaradi neplačevanja preživnine svojih dveh otrok iz prvega zakona pristal za zapahi.
V mislih sem iskala besede, a kaj reči človeku brez denarja, stanovanja, z dolgovi in petimi otroki, ki zahtevajo preživnino?
Kaj reči človeku, ki že skorajda vse življenje dela priložnostna dela in išče rešitev vseh težav v ženskah?
Kako tolažiti človeka, ki hodi brez zob po svetu, ker nima denarja za osnovno zdravstveno zavarovanje?
Kako spodbuditi človeka, ki zna dajati sočloveku brez pričakovanja in nežno stopa v naravi, ker je s svojim življenjem le njen kratkotrajen obiskovalec?
Sočutje do prijatelja je zaustavilo konje moje gestapovske iskrenosti, zato sem prekinila trdo tišino z mehkejšim glasom:
»Vem, da trenutno nimaš razloga, da skačeš po luftu.«
»Trenutno sem kar dobre volje, ker sem malo prej jedel res božanski jabolčni štrudelj. Vse ostalo je eno …«, in potem je utihnil, kot da se je utrgala žica zaradi teže mraza in žledu.
Čutila sem, da se mi v grlu kot žgoča mlaka nabirajo solze. Skušala sem jih obdržati v posodi Razuma, zato sem počasi stopila po njenem robu s hladnim vprašanjem:
»Kje se je zaštrikalo?«
»Zaštrika se mi vedno pri Mojci,« je začel govoriti glasneje v slušalko. »Če imam v redu odnos z njo, mi je vse ostalo mala malica, potem sem res v redu, tako pa pač …«
»Ne sledim več vajinim izmenjavam,« sem mu odvrnila.
»To je zdaj resna temna stran.«
»A se nista pred mesecem dni selila skupaj?« sem začudeno vprašala.
»Ja, saj tega jaz ne razumem pri njej ali pri ženskah. Joj – potrebujem pomoč. Obema je težko. Za znoret.«
Čutila sem, da je postal živčen, saj je začel mlaskati z ustnicami in to šumenje sem slišala kot hojo po prostoru, ki verjetno ni bilo večje od mojega stranišča.
»Danes zjutraj sem ji glede tega napisal dolgo pismo.«
»Pismo?«
»Dva, tri dni se počutim v nebesih, potem pa kot bum in se že utapljam. Ljubi Bog! In ob takih dnevih se borim, brcam, prepričujem, prosim in se trudim na vse kriplje – joj, da ne bi. Na prvo pismo mi ni odgovorila. Drugo pismo sem ji poslal o tem, kako jo imam rad in mi je odpisala, da tako lepega pisma še ni dobila v življenju. Potem pa se je usul plaz obtožb in čustev za nazaj. Kaj vse je bilo in ni razčiščeno in da hoče nepreklicen konec z menoj.«
»Iz svoje izkušnje ti lahko povem, da nekomu lahko celo življenje dopoveduješ, da ga ljubiš. In da te oseba lahko zapusti, te mora pomanjšati, te spremeniti v nekaj, kar bo lahko z olajšanjem pustila, češ, saj itak ni bil dovolj dober. Išče izgovore, da si opere svojo vest.«
»Ja, verjetno,« je dodal in se ustavil v dirki besed.
»Šele ko ponudiš na pladnju – to sem in nič več – zgodba dobi epilog.«
»Kakšen epilog?« je s tresočim glasom vprašal.
»Zaključek. Odrešitev, katarzo ... A o tej zgodbi kdaj drugič. Povej mi raje, a lahko pridemo na obisk? A lahko prideš kaj ven?«
»Danes popoldne sem bil zunaj. Z otrokoma. No, z Aleksom. Miha me ni hotel videti. Danes sem dobil ‘namenski izhod’ – namen: obisk otrok. In to je tudi razlog, zakaj sem te poklical.«
»Če ti kako lahko pomagam, z veseljem. Reci.«
»Imam še enega otroka.«
»Kako še enega? Saj jih imaš pet, a ne? Dva iz prvega in tri iz drugega, bivšega zakona. Hočeš reči, še šestega?«
»Ja. Vmes med prvim in drugim zakonom sem se zapletel v kratko zvezo na tečaju surfanja na Kanarskih otokih. Izvedel sem šele, ko je bilo prepozno karkoli ukrepati, ker je hotela otroka obdržati in ker sem ji obljubil, da ne bom iskal kontakta, je tako ostalo.«
V slušalki je zazevala tišina kot tišina v vinski kleti, kjer med sodi doni le škrtanje nožic hrošča v steni.
A v meni je gorel ogenj levinje, ki s šapo brani svoj zarod in pri tem glasno rjove:
»Kako naj kot mati, razumem, da si zapustil otroka iz prvega zakona in ne vidiš bogastva v otrocih iz drugega zakona in sedaj … in sedaj mi poveš, da si se odpovedal še enemu otroku, preden se je rodil?!«
Mučno tišino je prekinil njegov kašelj.
»Saj razumem, da si šokirana.«
»In tebe ob vsem tem, kar imaš in doživljaš, skrbi Mojca? Si ti totalno zblojen?«
»Ja. V zaporu imaš dovolj časa, da to postaneš,« je odgovoril mirno.
Potegnila sem si z roko skozi lase, iskala v brazdah lasišča razumevanje, a ostala sem spet tiho.
»Ne morem si pomagati, Mojco imam neizmerno rad. Zmešalo se mi bo, če me sedaj zapusti. Veliko bi naredil, da jo obdržim. Skoraj vse. Vse bi ji obljubil – kot da sem odvisen od tega, kot da je od tega odvisno moje preživetje. Vem, da to ni zdravo, a vseeno, tako je, kaj bi si lagal.«
»Potem sklepam, da si pripravljen na vse, kar sledi.«
»Vsaka stvar, ki se meni zdi majhna, jo vrže s tira in jaz nisem pripravljen na vse, kar sledi – če bi bil – potem ne bi bil v takem dreku.«
»Pa boš zmogel tako funkcionirati do konca življenja?« sem jezno odvrnila.
»Ne, ne mislim tako delovati do konca. Ne, čez čas bi ji postavil ultimat, da ne pristajam, da si vsakih pet dni premisli. To cincanje, ko sama ne ve, če bi ali ne bi …«
»Ne moremo sproščeno ljubiti, če vsak pljunek dvoma v morju ljubezni pokvari celoto.«
»Točno to! In tega ji ne znam ali ne zmorem, ne gre dopovedati! Tako pa: se vseliva – in čez 14 dni ji stanovanje več ni všeč – pa ga je ona sama izbrala in najela! Včasih se mi zdi, da sem premaknjen: pogovarjam se z ljudmi o tem, klical sem na telefon za duševno pomoč, meša se mi ...« je kričal v slušalko.
»Ti si ji čustveno preblizu,« sem tiho zamrmrala.
»Ona misli, da sem potreben terapevta. No, tudi sam to vem, a zase je prepričana, da je ona v redu, samo jaz sem tak, da se ne znam obnašati. Tako nekako, zajebano je: Ne ve, kako je, če z nekom res živiš skupaj in je navajena, da je veliko sama in se težko prilagaja. Jaz sem Mojci čustveno preblizu?«
V slušalko se je začel histerično smejati.
»Zgodba z naslednjim fantom, kdorkoli že bo – se ji bo ponovila. Ostala bo sama do konca življenja.«
Ker nisem nič odgovorila, me je s tresočim glasom vprašal:
»Ti je dovolj? Imaš dovolj tega čveka? Ti težim, ne?«
»Ne govori kozlarij. Samo težko mi je gledati ves ta kaos in … ne smem soliti pameti, ker moja Resnica ni enaka tvoji. Njena prizadetost je v njenem svetu upravičena, zate pa iracionalna. To je vsa poanta tega šmorna.«
Začel je jokati v slušalko.
»Ne joči, prosim, preveč front si odpiraš. Vse skupaj je prava jeba, ampak zdaj si ti najpomembnejši!« sem pokrivala z besedami njegovo zevajočo rano.
»Razumem da je njena prizadetost upravičena. Samo žal se nisem spomnil in o tej prizadetosti govoril z njo. Kmet sem bil, da nisem tega videl. Ne zamerim ji, pač ne pozna same sebe in ima vzorec, da moški niso ok, in da je bolje, če si sam, samo da imaš svoj mir. Samo če ji grem jaz te stvari razlagat, bo rekla, da se ne gre tega new age sranja in neke lažne duhovnosti. Kako pa njej pomagati, pa se mi ne sanja. Jaz sem že dvakrat ločen, pa si tudi želim živeti z Mojco do konca. Ne maram več menjavati, ne maram, pa tudi nočem več nikoli živeti sam. Preveč je žalostno, če si sam.«
Spet sem slišala jok v slušalki.
Sledila je dolga mučna tišina. Skušala sem izbrskati nek stavek, ki bi prinesel plimo v tem neurju:
»Imaš dostop do interneta?«
»Veš, v dvoje so dobri in slabi dnevi. Če pa si sam, je samo sivina. In sivina boli. Sivina pa boli konstantno.«
Glede na to, da je ignoriral moje vprašanje, sem začutila, da je bolje, da utihnem, kajti vsaka moja beseda bi bila v danem trenutku preveč.
»Tak, zdaj me spet boli glava. Eh …Ta vikend sem bil dežuren – nov sem še v kuhinji na Dobu. Pripravim štiri obroke dnevno za okoli 20 ljudi. Ni mi dolgčas. Dežurstvo je od petka od dvanajstih do nedelje zvečer in počasi bom moral dol, na delo, ker ob sedmih moram servirati lahko večerjo. Hvala ti.«
»Vesela sem, da si me poklical. V naslednjih dneh dobiš tudi od mene pismo. In naslednjič, ko prideš ven, pridi z otroki do mene …« sem ga skušala opogumiti in spomniti na otroka iz drugega zakona, zaradi katerih bo po vsej verjetnost zaradi neplačevanja preživnine v podobni situaciji kot danes.
A teh besed ni več slišal.
Slišala sem samo se njegov odrezav adijo in prazen odmev iz slušalke, ki me je spremljal še dolgo v noč.
A jutri je nov dan.
Za tiste za pravimi zidovi kot za tiste, ki si jih gradijo okoli svojega srca.
