Tekom časa sem razvijal svojo lastno pisavo, ker še vedno pišem na roko in ljubim kaligrafijo. Tako kot roka s čopičem ali peresom huškne čez belino papirja, tako ta dejavnost spominja na ples Salamona v templju ali sestop (Krišne – Avatarja), neposredno religiozni kot poetični odnos plešočega telesa z božanstvom.
Ne plešemo več, ali pač, v okviru zabavne industrije, avatar je postal zrcalni bojevnik v virtualnem prostoru. Nič zato! Sovražno zvrniti ali sprejeti, kar nas podjarmlja in odtujuje ali vse res tako dolgo obračati, dokler vsaka oblika udomačene neumnosti ne bo premagana.
Ker znak in risanje takoj in direktno izrazi idejo, od ideje pa vodi pot direktno od umetnika v vse oblike, v arhitekturo, kiparstvo, slikarstvo in glasbo. Odločilen je ritem, ker samo on sam poveže prvotni znak s simbolno obliko. Tako ima vsak posebej svoj, njemu lasten ritem, svoj, samo njemu lasten gibalni impulz, kateremu podari obliko.
Simbolična izmenjava, ki daritveno početje preteklosti pregovarja, mora biti demokratične narave, to pomeni, da ni samo menjava dobrin na trgu najbistvenejše, torej mrtva ekonomija, temveč menjava med duhovnim in materialnim. Duh nima čez materijo nobene prioritete. Duh in materija sta enakopravna.
Materialnost, tudi v smislu cultura materiale, je za umetnika prima philosophia. Tako odkrije umetnik, tako mimogrede, kot slučajno, v kamnu dremajočo obliko, dramatičnost v obliki in barvi na večernem nebu in lahkost biti v jutranji svetlobi.
V azijskem dojemanju stopi oblika iz teme v luč. Kot lotus, se odpre v čisti belini nad temno močvirsko podlago.
Znak je že tisto posebno, kar nosi svoje ime in je tako tudi označen-narisan, mora pa to samo grobo obrniti, da bi dobro risal. Seveda je potrebno predmet z veliko poznavanja tudi v sebi osvojiti. Kar se ne sprejme ostane v temi.
Razvoj svojega stila imenujem, od znaka do simbola, suprematizem, torej supreme, prestižno, naj se torej presežno politično poveže. V tem smislu je umetnost vedno politično povezana.
Supreme imenuje Kant prestižnost, kjer jo je umetnik sposoben- zmožen začutiti, se lahko oblikovanje ideje, utelešenje oblike začne.
Materialnost, v kateri je že navdih, se izraža v občutku. Od zaznavanja občutka do dojemanja in videnja nekega predmeta poteka razumevanje spoznanja. Zunaj te izkušnje ne more biti nič. Vedno nekaj je in nikoli ni nič. To je kot beli dan jasna mistika materializma.
Seveda obstaja tudi vseizničevalni nič. Kjer je vse obstoječe sestavljeno in nima eksistence, izgine – kot sneg na vroči štruci kruha. (H. C. Artman)
Neumno in ozko je, da ne smeš biti polemičen in da polemike ne pozdraviš kot obogatitev diskusije. Ko z neko polemiko končam, in se obrnem k drugem pomembnem vprašanju, so ljudje večkrat užaljeni. Tega ne razumem. Verjamejo v delitev dela med polemiko in drugim. Kako primitivno! Verjamejo, da ne moreš biti negativen in pozitiven hkrati. Jaz ne verjamem navdušenim, ki se nikoli ne razjezijo. Če nihalo ne zaniha na eno stran, se tudi na drugo stran ne more.
(Asger Jorn)
Stati v sredini, natanko med objektom in subjektom je nemogoče. Vedno nihaš med poloma sem in tja. Sredina je predstavljen ali namišljen ideal.
Seveda je potrebno zavzeti višje stališče s katerega postane možno vsa nasprotja počasi sprejemati.
Poskušam torej (gestus), mojo prvo, osnovno in spontano izrazno moč spraviti na papir ali platno brez korekture. Ta prvi znak počasi prenesti v simbolno obliko.
Pri tem je vseeno, če iz tega sledi oblika konkretna ali abstraktna. Simbolične oblike niso nikoli ena do ena realistične, temveč torej vedno zadolžene moji notranjosti v kontekstu k odnosu z zunanjim svetom. Tako je vedno boj med zunanjim in notranjim, tudi moj boj.
Mnogi, premnogi mitologizirajo svojo preteklost. To je posebna vrsta laži. Preteklost ni nikoli mitologem. Nasprotno! Preteklo ni preteklo, temveč zgodovina. In zgodbo moramo pripovedovati.Vse zgodovinsko obstoji iz narativnega. Iz slike, besede in ritma.
Vse kar je, se zahvali nasprotjem, dvojnosti, napetosti. Čutimo se dolžni, da še vedno močnemu, –Tertium non datur – tretje možnosti ni, (instinktivno) sledimo. Vsako dvojnost spremenimo v trojnost. Dve je grdo, število tri je lepo.
Italijanski slaščičar – Siciljanec, predan praznoverju, mi vsak dan podari k mojemu espressu še tretjega, ker sem zopet naročil dva florentinca. Dvojka, pravi Trovatello, prinese nesrečo. Prav ima! Jaz si domišljam, s tremi keksi v trebuhu sem srečnejši.
