velika kijevska vrata
zapah za zapahom odpirajo
v udarec na gong.
ob vznožju
pohojeni kruhki
ne opazijo sove mežikati
v spanec noči.
na tnalu stavnice
vzletajo jate
v črtovja.
božji stol
je razpet
med jutrom in mrakom.
ko obličje razpetega
krotko zre vate,
vstane pred tabo
pogled ugaslih oči
in zadrhtiš,
ker je brez njih
hladno ognjišče.
prisluhni, mestni klicar
šteje ure nazaj,
ko v zvoniku bije
dvanajsta.
VSAK DAN SI V GOSTEH
Vsak dan si v gosteh,
kjer neopazno
predte položi
zadnji kos kruha,
gostitelj.
Dvoje premogov
njegovih oči
dlani ti ogreva.
ko zopet odideš,
v oglje zgori.
Mrvice zberi
v predpasnik noči,
da jih za belež zamenjaš
tedaj, ko ni več kam iti
v goste.
Izbo prebeli,
jo pražnje opravi,
odvij iz poprtnika
svoj krajec kruha –
gostitelj, da pogostiš
tega, ki trka na duri.
KRUH
Hlebec izmaknejo
izpod njenega plašča,
bodo zvrhali
svoja prgišča,
če so pred zoro odšli
razklenjenih rok?
Koliko peska
je v uri hoda,
koliko mrvic
v kolaču?
Krušne sledi
pozobljejo ptice,
ujete v noči
žitnih tatov.
Bela gospa iztepa svit
za zaplato svojega
plašča, da vrne nanjo
ukraden kos kruha,
vbogajme zanje odlomljen
pri mizi povabljenih.
VEJE RASTEJO SKOZI OBLAKE
Na listih, raslih iz stebla,
stoje.
Pridejo isti čez morje?
Pomuljene trave nasule so
zrnja v skodelo.
Mernik, poveznjen na žito
dremotno.
Sejalec z zakritim očesom,
ali si bos? Vrzi po dolgem,
vrzi počez, vrzi prsti v razpoke
– beračice šumenja.
Kako bo zaprl nebo –
pogled v zrcalu?
Veje rastejo skozi oblake.
Besede v orehih
s tolkači ne stro.
Kamnoseki molče spodjedjo
brez, ko klijejo bilke.
ASSISI
Obličje angela
med zrušenim obokom.
Kamnorisci pobirajo
opleskove drobtine. V mestu
popravljalca hiše
gospodove
so razvaljena ognjišča.
Ptice brez napuščev
tavajo
po sledeh brezdomne
jate, s kvalnico
pod zakrpanimi krili.
Najdejo poti
k izdiralcu trnov?
Rožam stebla
privezuje, da lahko
za soncem zro
na angelski
poljani.
NABIRALKE ŠIBJA
Nabiralke šibja
so iz Rake šle.
Prstenim oljenkam
netilo je pošlo
in mesto je
tema ovila.
Jih še slišite
v izbah zreti
na razpelo?
Ivje na dlaneh
z nizom jagod so
prepleti.
V plaščih,
s strešnik pretkanimi,
gredo
mimo gole hiše.
Zapozneli žled
na sklonjenih postavah.
S polnimi naročji
hoste
stopajo
po ozki gazi
iskat
zbiralke dračja.
TRETJI ČLOVEK
Tretji človek
zagrnil je spomin
s pepelom.
V zvezdem oglju
posipanega lica
vzhaja noč.
Merilec bibavice
zenic
solze preslepi.
Molk polaga
na peresa
misli.
Ne prilete
na južne
nabrežine.
V skrinji skrinj leži
zlata maska
tretjega človeka.
MOLEČI GOVORCI
Sejalčevo zrnje,
zmleto v mekine,
slepi imajo povite
dlani.
Kdor je prišel,
ne odide,
kdor je odšel,
ne pride nazaj.
Kje ste, klesarji
tipajočih molilcev?
Berejo z leve,
berejo z desne,
žene v črnem
na pragih stoje.
Ob svitu ostaja v temi
šakalova senca.
V krikih od ondod
uzro se.
Blizu je čas
molčečih govorcev.
Postrgali so
belež s podob,
da podpišejo,
kako kali seme
v pustinji.
BREZVETRJE
Ne moreš razpihati
vetrov na stehe
h gomilam,
da zaustaviš
trosilce cvetov.
Pred razgreblo
prstjo
se češnja osuje
v sejalca stopinj
k sotočjem pogledov.
Ko ti brezvetrje
kamen
na lice obrne,
pri žejnem studencu
zajemi v prgišče.
TKALCI OBLAKOV
Koliko časa boste
prebirali zbranim
besede očakov
iz zvitkov,
če so naročja
žejna sklenjenih
rok in svečniki
goli v mraku.
Tkalcem oblakov
pojema predivo
za bele trakove
kropilcev gomil.
Razdelite hlebce
v roke preostalih,
ko žanjci odložijo
srpe v kot.
Čistilce čevljev
vzemite s seboj,
ker bodo dolgo donele
kropilnice cest.
V izbah temačnih najdete jih
sloneč ob kresilih,
da natolčete z njih
ognjev deževja.
NAJ MU POVEM?
Naj porečem
tvojemu angelu,
da zate zajame miru,
ko ti bo misel pretežka?
Naj mu povem,
da strahoma
snidenja čakaš?
Naj mu prišepnem,
da prežene,
kar bega
tvoje srce?
Naj zaupam,
da iščeš iskreno
njegove poti?
Le to ga
poprosim,
naj stoji ti
ob strani!
POGORIŠČE
S podkovanimi čevlji
hodim po piščalih.
Poslikani glasovi
ujeli so metulje
urinih kazalcev.
Na veke sedajo,
ki težke se spustijo.
Z gubo lasnico
speta je v okvir
zabrisana podoba.
Upadanje gladine
sestre molka
bo napolnilo dlani z dihom
poznega poletja,
da iztresejo pepel češnje
na pogorišču hiše
iz dreves.
Mihaela Hojnik je prihajala iz Švedske enkrat – dvakrat na leto in od leta 1998 naprej, od izida Slovenske kuharice na Švedskem, ji je Marjan Pungartnik organiziral literarni večer, pretežno v poletnih mesecih, šolskih počitnicah, seveda. Prinašala je rokopise, natisnjene ali na disketah, ki so ostali v arhivu. Morda bomo našli še kaj, a pričujoča objava je zadnje odkritje v teh arhivih.
