1. september 1999 – II. letnik
V senci vrta stoji stara jablana. Vej več nima. Le ena je ostala. Na njej gugalnica visi.
Vsako leto cveti, a sadu ne obrodi
V njej je spomin. Nikoli ne zbledi.
Sanje se izgubijo. Vidiš jih, kakor les v ognju tlijo.
Čutiš toploto, ki jih uničuje, a pozabiš, da sti ti tisti, ki sanje snuje.
Začutiš jezo. Kdo je sanje podrl? Kdo jih je na koščke razdrl?
Otrok hodi po cesti.
Ne vidi luči, ki žari pred njim.
Ne vidi ničesar, ker nič videti ni.
Zakaj je kar sredi ulice zapuščen?
Odgovora ne pozna.
Išče izhod, a izhoda ni.
Išče rešitev, vendar tudi rešitve ni.
