Prišla je kakor nežen odsev,
nasmešek je izžareval večnost preteklega.
Bila je kakor ukana,
brez spoznanja, brez zahtevanega,
le krohot, kakršnegu je bila ustvarila,
je bil razpoznaven.
Oznanjal je konec nečesa,
česar ne znam imenovati.
Nekaj brezhibnega, nestvarnega, neminljivega...
Čutiti je bila neranljivo...
Njen pogled je bil čemeren,
poln prostega nesmisla,
prevzet od zahtevanega.
ZLORABA POROJENEGA
Umetnost.
Spolzka cesta.
Preplah v naravi,
prelivanje svetlih in temnih razsežnosti.
Odprtost je edinstvenost nature.
Blažena je noč in
blažen je dan.
Onesveščeno je dojemanje.
Sveto je sonce,
Faeton ga je bil zlorabil.
Spoznajmo se!
Zrimo skozi porojeno,
skozi isto in
zmeraj enako nam vsem.
Pripadnost je mučenica te vere.
Dajmo ji polet,
prepustimo se toku zahtevanega.
STIH
Samo odsev,
naslikano sveto,
ustvarjen lik,
nezaznavna podlaga...
Iščem in obupam,
kakor padajoči list,
kakor reka, ki silno dere po dolini
in utaplja bolečino v lastnem objemu.
Mrtev sem...
še vidim in slišim.
Božanske so podobe,
sam vrag je peta himna.
Čutiti... ni pravi izraz.
Muke... prešibko se sliši.
Para se mi srce,
kapljica za kapljico, ustvari krik svobode.
