Okno je zaprto, pravzaprav sploh ni videti stekla, vidi se le tema (če se tema sploh lahko vidi) in pa siva prašna umazanija, ki je na steklu že nekaj mesecev; teh zadnjih nekaj mesecev, ko sem si vedno govoril, da bom okno umil, očistil, vendar do tega ni prišlo, ker sem bil očitno preveč zaposlen, oziroma, le redko kdaj sem prišel do te misli in še takrat mi je izpuhtela iz glave, kot lanski sneg. Pri takšnih stvareh, oziroma, lepih mislih, bi bilo potrebno, da bi imeli nekoga (in nekateri ga tudi imajo), da bi jih na to spominjal ali jim govoril: »Se spomniš, kako si zadnjič rekel, da boš umil okna.« V mojem primeru to ne bi bila ne sreča, ne nesreča; preprosto povedano bi temu rekel... Ali se to sploh da preprosto povedat? Povedat? Hm. Odvisno, iz katerega zornega kota gledaš, kdo si in kaj je tvoja življenska preokupacija. Jaz sem pisatelj, star okrog štirideset let in nesrečno preteklostjo; to pomeni, da sem bil dvakrat poročen, prvič pri dvajsetih in je bila moja žena moja šolska ljubezen in drugič že pozneje, pri petintridesetih in mi je žena pobegnila z mojim prijateljem iz službe in s sabo odpeljala najinega otroka, ki ga sedaj vidim enkrat na štirinajst dni. Sedaj živim sam; hočem reči, da imam svoje gospodinjstvo v svojem stanovanju, ki je v lepem delu mesta s samimi bogatimi sostanovalci, ki pa jih jaz ne poznam in smo si takorekoč tujci. Vidimo se le na ulici, ko peljem svojega Bobija, mešančka, na sprehod in takrat vidim sosede pri počitku, pitju pijač ali pri kopanju v bazenu. Takrat se bežno pozdravimo in to je tudi vse. Pišem za nek časopis in delo je dokaj lahko; hočem reči, da mi ostane dosti časa za sebe in moje pisanje, s katerim hočem nekega dne zlesti iz anonimnosti in pokazati svetu, kdo sem jaz in da sem človek, ki svojega življenja ni vrgel v koruzo; koruza je tukaj mišljena kot zavesa, za katero se skrivata moja dva življenska brodoloma. Da, še sedaj slabo spim zaradi tega in sanjam svoji ženi ter Loro, ki bo imela prihodnji mesec rojstni dan. Svojo drugo ženo sanjam v njenem golf cabrioletu, zraven sedim jaz. Pogovarjava se o najinem potovanju v Španijo, ki bi nama naj zapolnila dopust. Ona je zelo težko dobila prosti čas in zato sedaj hoče urediti, da bo vse potekalo brezhibno. Voziva se po dolini in sonce je za oblaki. Na lepem mi reče, da upa, da se bom imel lepo, ker me jeseni zapušča; dobila je novo delovno mesto v drugem kraju in tam si namerava urediti prebivališče. Prve žene pa se spomnim, kako mi joče pred vhodnimi vrati mojega urada in me preklinja ter vame meče nože. Grozne sanje, ki jih hočem prepoditi z nočnimi sprehodi po mestu; s sabo vzamem Bobija, ki me le leno gleda izpod lisastih obrvi. Tako se sedaj ne odločam ravno najhitreje o morebitnem novem poskusu živeti z žensko, ki bi z mano delila vse njene in moje intimne radosti. Dosti raje imam prijateljice, s katerimi hodim v kino in na ples v bližnje zabavišče. Doma sem ponovno sam, s svojimi morastimi sanjami in pa Bobijem, ki me spremlja od takrat, ko sem prišel iz dežele; tistega dne sem, na cesti, pobral povoženega psa in to je bil Bobi. Ne vem, kako to, vendar me spremlja kot senca; najverjetneje mi je hvaležen za to, da sem ga pobral in ga negoval ter vozil k veterinarju. Doma ima majhno hiško na balkonu in polno shrambo pasjih radosti. Jaz ga razvajam; vem, da to ni dobro, vendar mi je pri srcu, sploh pa sedaj, ko sem se nakako privadil samskemu življenju in preživljanju prostega časa ob pisalnem stroju, ter ne preveč redkih nočnih sprehodov. Razmišljal sem, da bi se odločil za enega od psihologov, ki jih v mojem mestu mrgoli. Pravijo, da je tukaj v mestu nadpovprečno ločitev ravno zaradi podnebja, ki piha s severa in s sabo prinaša čudne energije. Moj sodelavec je imel vzorno družino; poslovno ženo, ki je bila sama toplina in ljubezen in pa tri otroke. Toda, nekega dne sem izvedel, da se je polil z bencinom in zažgal; v njihovem vikendu nedaleč iz mesta. Žena je žalovala, nato pa se naslednjo leto poročila s svojim šefom, ki je bil njun dober prijatelj. Nemalokrat se spomnim tega dogotka in takrat dam, ko srečam kakšnega postopača, bankovec, da z njim naredi kar koli hoče; vem, dobrota je nemalokrat sirota, vendar jaz imam urejene pogoje življenja in... kaj bi z denarjem, ki mi ostaja na bančnem računu. Ja! Nazadnje sem si privoščil teden dni smučanja v Franciji; Bobija so pazile moje prijateljice. Sedaj pa se mi ne da več potovat; denar porabim za knjige, ki so postale moja strast. Čudim se, da so mi prirasle tako k srcu, ko pa že desetletja pišem in poznam potek zgodovine pisanja kot svojo kopalnico ali kuhinjo; vendar sem se namalokrat presenetil, da kuhinje, v bistvu, ne poznam tako dobro. Zadnjič, to je bilo na staro leto, sem imel zabavo; pripravil sem jo za moje prijateljice in znance. Najdalj časa smo se zadrževali v kuhinji in... Eleonora je pripomnila, da pa bi dosti leše izgledala kuhinja, če bi kupil zavese, ki jih je videla v tisti trgovini na vogalu. Jaz sem se takrat zamislil, si zapomnil in naslednji, ali prvi delovni dan, odšel v trgovino in jih kupil. Resnično so poživile jedilni kot in še ujemale so se s kuhinjskimi elementi; jaz nisem doma na tem področju, vendar sem razliko opazil; takoj sem potem poklical Eleonoro v službo in jo povabil k sebi; zmenila sva se ob petih in, ko sva prišla v kuhinjo je zažarela od veselja; potem sva spila enega tistih buteljčnih vin, ki jih hranim za posebne priložnosti; tako kot je bilo na primer praznovanje novega leta. Tako sedaj kupujem knjige in jih pazljivo zlagam na police, ki sem jih sam naredil; nemalo težav sem imel pri tem in, sedaj knjige razvrščam po avtorjih, ki jih ločim na znane in neznane; znani so tisti, ki sem jih že bral in so mi prirasli k duši.
Spomnim se tiste noči. Pozno sem šel spat, ker sem pisal nekakšno daljšo zgodbo, ki bi morala nadomestiti moj čalenk v časopisu. Bobi je spal pred prižganim televizorjem in predvajali so ciklus filmov Danny de Vita; nekašno poulično lovljenje z avtomobili in streljanje vse povpreko. Nisem gledal filma, le glas sem utišal; brlenje slik mi pri delu pomaga le toliko, da ostanem zbran (čudno) in da kdaj pa kdaj poškilim na ekran; to mi dela družbo zraven spečega mešančka. Sredi dela sem nekajkrat stopil do kavnega avtomata in si naredil kavo; potem pa sem še parkrat, s skodelico mlačne tekočine, stopil do okna in zrl proti nejasni svetlobi, ki jo delajo luči ulic, ki vodijo proti centru. Čudno, toda zapomnil sem si ta pogled in ga to noč sanjal. Delo me je zaposlovalo, pravzaprav me je zaposlovala vsebina zgodbe, ki sem jo nameraval natipkat; ne delam dostikrat kar iz glave, hočem reči, da ne delam brez predhodnega načrta; zgodba mora imeti glavo, trup in rep, zato si naredim vsaj kratek osnutek, ki pa ni nujno, da bo na koncu tudi uresničen; to delam že vrsto let in brez tega se ne znajdem. Sedaj pa sem delal iz trenutnega navdiha; se prepuščal svojim čarobnim mislim in vrtincem, ki me vodijo ob takšnem pisanju; da, zgodba je nastajala počasi in dostikrat sem se moral zaustavit, pogledat v bel papir in prebirat vrstice, posejane s črkami (že nekaj let uporabljam pri pisanju očala, ki jih imam vedno shranjene kar na kupu popisanih papirjev) in pri tem opravilu poškilit na migetajočo sliko filma, ki me je skoraj potegnil, da sem pozabil na dolžnost, ki me čaka. Dovolil sem si in film pogledal do konca; to je pomenilo še bolj pozno pisanje, že tako ali tako poznega opravka, ki bo moral biti naslednji dan predan v uredništvu. Pisal sem o možu in žženi; mož je bil, prav tako kot jaz, pisatelj in žena je hodila v eno od velikih podjetij za zavarovanje, katerim tako ali tako posel cvete. Pisal sem o trenutku, ko sta se spoznala in potem... o njunih prvih srečanjih, ki so ju vodila na najrazličnejše kraje majhnega mesta, nič kaj podobnega mojemu, vendar za odtenek bolj prijetnemu, kjer življenje ne teče s tako naglico. Pa to, o mestu, niti ni tako pomembno, pomembno je to, da sem hotel načeti problem partnerstva, ki sta ju tudi ona dva okusila; to je bil smisel mojega pisanja to noč; noč, ki je bila kakor večina drugih. Poskusil sem pisat iz vidika njega, pisatelja, vendar sem videl, da mi to ne uspeva in da imam probleme; začel sem razmišljat ali imam tudi sam probleme, ko razmišljam o tem. Ugotovil sem, da so mi te stvari dokaj nejasne in da si jih, oziroma dejanja, ne znam raztolmačit drugače, kot da to prikažem v opisu njunih življenj, njunih dejanj in njunih želja. Tukaj sem obstal; ali sem resnično tako slab pisatelj in, ali imam res tako neživahno domišljijo, ki bi lahko služila temu namenu; vsaj tokrat? Pograbila me je nemajhna jeza in da bi to zatrl, sem pojačal zvok televizije in se zazrl tjakaj, od koder je prihajala sveloba. Pritegnil me je že sam naslov, naslov, ki je obetal pogovor o mucah. Z desnico sem poiskal primerno blazino in si jo pomaknil pod hrbet; tako sem se naslonil, kar je pomenilo, da me je stvar začela zanimat in da imam namen vsaj prisluhnit uvodnim besedam. Sicer uvode maram, vendar me je tale uvod presenetil; pokazal je peščeno plažo, ki se izgublja za ovinkom, ki ga prekriva šop plamovega drevja, in izginja za nebesno modrino oceanskega podnebja. Kamera potuje iz tega ganljivega prizora v levo in se približuje; že se prikažže improviziran bar iz trsja, na katerem sloni čudovito raščeno dekle, s čudovito plavimi lasmi in leno srka iz vpadljivega kozarca pisano tekočino, ki ima na robu nekakšnega pajaca iz sadja. Ne vem kako to, toda jaz sem poiskal mojo skodelico, sedaj žže hladne kave, in naredil požžirek (ah! Ko bi lahko bil pri tej deklini.). S končki prstov sem potipal za papirjem, ki je tičal v pisalnem stroju in ga potegnil ven; naredilo je hhhrrrsssk in potem sem ga vrgel na prostorno mizo, ki jo uporabljam za pisanje. Poiskal sem škatlico cigaretov in si enega hitro prižgal; nisem hotel zamuditi uvoda. Dekle pa se približuje kameri; pred tem sem še uspel opazit, da je zavita v žživopisno oblačilo, posuto s tropskimi cvetovi, njena postava pride do izraza; sedaj pa se kamera približžuje, prvo sem mislil, da hočejo pokazat kaj pije, toda ne. Namen je bil drugačen; v trenutku, ko je bar izginil in je ostala le ona s pijačo, se počasi, v elegantni kretnji, premakne in zavzame položaj, ki jasno nakazuje, da ima namen nekaj povedat. Počasi, kamera teče, dekle dobro ve, kje je kamera in da jo snema, se obotalja in končno le spregovori. Reče v amerikanščini, z naglasom tujca:
»Dobrodošli v oddaji, ki je namenjena za razvedrilo in pa tudi za kasnejši kratek razmislek. Danes bi rada govorila z vami o nas samih, torej o ljudeh. Kakšni smo mi, ljudje, nam pogostokrat ni povsem jasno in... radi bi vedeli vsaj toliko, kolikor ve naš sosed, če že ne kaj več...«
Pri tem se ljubko nasmeji in pokaže bisernate zobe. Odločim se, da skočim v kuhinjo po nekaj bolj konkretnega; tokrat se spomnim na pločevinke piva, ki sem jih kupil za zabavo in so mi še ostale. Tako mi blazina zdrkne pod rit in jaz poiščem stikalo za luč. Pivo je v hladilniku in je ravno prav hladno; poiščem še kozarec in oboje zanesem nazaj pred televizor. Spotoma pogasnem luči, ki so prižgane in ne služijo svojemu namenu. Ponovno se vsedem za moj pisalni stol in popravim blazino tako, kot je bila pred tem ali vsaj podobno. Prvi požirek naredim, ko dekle, iz oddaje, nadaljuje: »... zadovoljno, tukaj na obali, razmišljam takole...« Požirek piva je grenak in tudi nov cigaret si prižgem. Dekle nadaljuje: »Vsi mi vemo, da imamo probleme, ko se zaljubljamo. Eni so malce hitri, drugi bolj previdni. Jaz bi samo rada osvetlila problem, ki sploh ni problem in zato lahko sedaj, ko pijem odličen eksponat tukajšnih barmenov, pričnem s stvarjo morda nekje drugje, kot bi to začeli moji kolegi, moški. Smo ženske, takšne in drugačne. Vse imamo rade lepa potovanja, urejeno domovanje, prijetne partnerje in otroke. Toda! Razlikujemo se. Razlikujemo se kot noč in dan. Kako to, boste rekle. Enostavno. Samo poglejte v prostore, kjer se srečujemo, si dajemo nasvete in klepetamo. To mislim na frizerske salone, ki živijo na račun naših malih, muhastih in neverjetnih želja. Tukaj je hram naših želja, ki jih skrbno negujemo, jim dajemo nove polete in... morda tudi kakšno tragedijo. Tukaj se odločamo kaj hočemo biti, kako hočemo moškemu ugajat in za katero pot smo se odločile, oziroma jo izbrale. Tukaj se zgodi to, kar je za vzrok vsem poznejšim dogodkom v kuhinjah, dnevnih sobah in spalnicah širom po svetu. Kako to, boste rekle. Preprosto. Pred letom dni sem dobila v roke knjigo, ki govori o videzu sodobne ženske. Prebrala sem jo v eni sapi. Moram vam povedati, da me je popolnoma spremenila. Poglejte me in povejte ali mi kaj manjka?« Kamera jo pokaže celo; ponovno se pojavi njeno telo, ki je še vedno zavito v eksotično oblačilo in njen nasmeh... Prva pločevinka je prazna, odprem drugo. Stvar postaja zanimiva in da bi si privezal svojo dušo, sem prisiljen odpret novo; tokrat pijem iz pločevinke. Nemarno začnem stresat ogorke, ki padajo tudi na papir. To pri meni ni navada, ne pa tudi izjema. Kamera pa že spet zumira nazaj na obraz dekleta. Tokrat je obraz postavljen nekoliko bolj direktno, nos izgubi svoj pomen in ostaneta samo še nakazani luknjici, skozi kateri se, tako mi veli razum, prodira topel oceanski zrak; vse ostalo je isto kot prej, ozadje se ni spremenilo, ali vsaj jaz ne opazim. Pločevinko postavljam na papirje in, na teh se je naredil pivski krogec, ki odgovarja obliki in velikosti pločevinke. Meni ta malenkost uide iz zavesti v trenutku, ko spregovori blondinka:
»Ne. Ne manjka mi nič; prav nasprotno, nekaj sem pridobila. Poglejte me malo bolje!«
Kamera oddaljuje odsev obraza in ponovno se prikaže postava v vsej svoji lepoti, ki jo najverjetneje poudarja še rajsko ozadje. Kot, da bi me priključili na elektriko, se zdrznem in približam vso telo k televiziji. Pa ja, da se mora videti Ta razlika. Pozorno gledam vsak košček telesa posebej, začnem pri dnu ekrana, kjer so njena zakrita stegna, ki pa nakazujejo nekaj erotičnega, in potem hitro (v skladu s kadrom) preiskujem njeno zunanjost, ki pa je kot kip. Zasačim se, da sem pomislil na svoji ženi, ki sem ju imel priložnost videti goli. Postava na ekranu pa daje vtis popolnosti in, res! Res je popolna. To me spreleti, ko kamera ponovno približuje obraz, tisti, ki me nagovarja, da jo bolje pogledam. Čudno, obraz je nasmejan in prav nič v zadregi. Takoj pomislim, da je najverjetneje izkušena in da ima za sabo kolute posnetih prizorov, podobnih temule; pa saj, filmska industrija dela iz ljudi garače in tudi bolnike. Bolnike? Zakaj sem pomislil na to besedo; zakaj sem sedaj, in šele sedaj, prvič pomislil, da je tukaj nekaj bolanega, nekaj kar je z roko v roki filmski industriji, nekaj kar večina ljudi spregleda in potem reče:
»Ah! On je pa igralec.«
Seveda s tem ne misli nič zavidljivega, prav nasprotno; nekaj kar si sam ne bi želel, kljub temu, da so ti ljudje opazni v družbi in da živijo življenje, ki je kot iz njihovih filmov. Ne morem nadaljevat z razmišljanjem, ker zaslišim že znan glas, ki nadaljuje v istem tonu, le za malenkost bolj počasnem (kot, da bi hotel, da ne preslišim naslednjih besed):
»No, da vam olajšam zadevo, dobila sem... samozavest. Kako to, boste rekli. Enostavno, precej enostavno, ki zahteva od vas le to, da preberete To knjigo...«
Kamera počasi zumira na bar v ozadju in na dekle, ki sedaj drži, v komolcu skrčeni roki, knjigo, kateri se razločno vidi naslovnica; na njej je nerazpoznavna slika in naslov, ter avtor. Svoja očala potisnem po nosu navzgor, da tudi sam zumiram knjigo, ki ji pred tem nisem znal prebrati naslova. Sedaj ga vidim in preberem:
TOMAŽ SELINŠEK
USODA ČRNIH MUC
Čuden naslov, pomislim in takoj nato še... še bolj čuden avtor, ki je, tako bi sklepal po kljukicah, slovan, katere pa bolj malo, ali skoraj nič ne poznam. Sicer sem prebral kar nekaj knjig, ki govorijo o samozavesti, toda za tole še nisem slišal. Kader, ki je oklepal sloko dlan in knjigo, se je odmaknil in na ekranu se je izpisal naslov založbe in cena. Čudno, si mislim, da sem naletel, v bistvu na reklamo; mislil sem, da je to oddaja o kaj jaz vem čemu, le to, da je to reklama, si nisem mislil. Razočaran nad programom, ki sem ga gledal, in utrujenostjo, ki jo čutim po dnevu, odložim očala in poiščem škatlico s cigareti. Enega prižgem in pogledam za pločevinko, ki dela že nov krogec na belem papirju. V vratu čutim topo bolečino in ugasnem televizijo; nadaljevat bi moral s pisanjem in le s težavo, ki jo zagovarja konec zgodbe, se lotim tipkanja, ki mi ne gre od rok.
