Ves čas že razmišljam — zakaj ne morem pozabiti tiste hiške ob kanalu. Le zakaj?
Zakaj se je vsa vznesenost v svežem zraku, med polji, pod čistim nebom naenkrat sprevrgla v mračen, srhljiv občutek? Morda je to gozd pozno popoldne, mračen. Ali pa zgodbe o ljudeh, ki so se utopili v kanalu. Zakaj so v gozdu drevesa posejana tako na gosto, da to zbuja srh? In misli, od kod prihajajo, tako spletene kot gozd in blatne kot poljska pot, po kateri bežim stran, v rešitev.
A za hrbtom slišim, kako za mano topočejo hiška, gosti gozd, kanal, tiho. Pol misel pol strah.
