1. september 1999 – II. letnik
tihi pogled upogne kolena ko steguješ prste ven
v njen zakrament
tu in tam sprašujoč ali ve zate in za tvoje zoglenelo
darilo
odločilni so trenutki, ko hočeš iz-ljubiti vsako zrno peska,
preden se izgubi-ššš v svetlobi, rosa
in res je, včasih
le za hip
razgaljenim očem zapoje
zamolčina
od s(i)line srhekstaza,
smeh nem-oči
ššš, nedotakljivsti je,
da vsa koža, da brezkoža da z očmi brezoči
da vsenog, da breznog da s prsti brezprst
da ne pozabljam da se nasla(n)jam
da vseusto, da brezusto da (s)polno prazni-
ššš, jutro je
sleherni foton v verz
tako biti
klorofil, neločljivo
koža-zrak
potem si
prekleto prostovoljen, pa lahko
zasaja svoje v tvoje
in obema je malo mar
ko te slepca žre
radioaktivno obzorje
med mehkimi trenutki nihaš raztopljene, vmes rase, tako rase
poldan, razmočiš razmočeno troho tihote,
ki sanje pretakaš, Počasnež, vzemi me s seboj
v-stopim čez tišina
medi
mišljena nemisleč igrivi zrak-o-zrak, časteč slutena jutra ko je bilo, ko bom res
rei
otipljiv čas
preizkuša tihi jaz(z), če lahko
v samoti
raz:krije in v-zdrži vsaj košček miru
smisla
samo- zaprisežena tišina
je edino
očem odprte pisane koncentričnosti
tudi slučajne romboidne sence
pa ne veš
ali je led ali so res žive
sanje
s sencami,
a samo ena ostane, zagrizujoč
veter ne-časa zatrgava
vanjo
o, sveti smisel,
o srce sveta čas šepeta
ne ihti ne ihti
le v dihu ujetem v stihu
zadrhti
Niku Grafenauerju
v vsem prede
tiha maternica zaznav
in samovšečen trenutek lahko prestopa-
ššš na meji vezi
daljav
