V pomladnem dnevu stopam po ozki,
v travi narahlo zarisani, ravni stezi.
Na pobočjih cvetijo prve pomladne rože,
spremlja me ptičje žvrgolenje,
nad krajino se razteza jasno modro nebo.
Za vasjo se razgrinja gozd,
dopoldansko sonce trosi zlate žarke,
polsvetloba mehko polzi skozi vejevje,
gozdič se ogrinja s prijetno toplino.
Postojim med razgaljenimi drevesi,
med zimzelenimi bori in smrekami,
pogrezam se v brezbrežno tišino,
vpijam vonj zgodnje pomladi.
Z drevesa narahlo oddrobim
za drobno zrno usahle drevesne smole,
jantarjev kristal se rahlo topi v mojih ustih.
Nekje za drevjem se oglaša pridušeno lajanje,
sliši se zamolklo prasketanje in hrstenje,
iz goščave priteče naš kuža,
dobrika se mi, se smuka okrog mene.
Ljubko živalco božam in trepljam;
od daleč te zagledam,
vzpenjaš se po gozdni kamniti poti,
skupaj se vrnemo s sprehoda domov.
