Vozili smo se po lepi, privlačni dolini nekje 3500 m visoko ob reki. Včasih celo čez njo, da je škropilo daleč naokoli. Pastirji s čredami ovac so se umikali s poti, otroci, ljubko umazani, so zrli in mahali za nami. Alejandro pa ne bi bil Alejandro, če ne bi imel svojih muh. Včasih je vozil in cijazil zelo počasi, ko bi lahko zategnil, drugič spet se je prinesel v ovinek po zunanjem robu tik nad prepadom, da je mašina kar tulila. Vedno se je tako izogibal kamenju, ki se je zrušilo na cesto, čeprav je bilo še nekaj prostora ob steni. Včasih se je zamotil v pogovor s svojimi sorodniki na prednjem sedežu in pozabil na cesto. Vse v nekem prazničnem vzdušju. Ampak to so malenkosti, ki pripomorejo k atraktivnosti take vožnje.
Pred nami se je vedno znova odgrinjala prekrasna dolina reke Vischongo. Velikega drevja ni bilo, le tu in tam kakšno domače sadno drevo ob hiši. Po dolini pa so se raztezali travniki in polja, pasle so se črede konjev, ovac, tu in tam se je prikazal kakšen pastirček. Celo trop črnih prašičev se je pasel ob reki. Spet nam je nasproti prišla čreda živine in se ni hotela umakniti s ceste. Počasi je Alejandro zapeljal svoj kombi naravnost v čredo in se tako prebil dalje. Majhna pastirica, ki je pasla prašička na vrvici, je radovedno opazovala, kaj bo. Zazrla se je zdaj v čredo, zdaj v naš naloženi kombi. Alejandro, ki ga je spredaj vsake toliko potegnil iz steklenice, pa je bil vedno bolj židane volje. Čiča je opravila svoje. Omehčala je dušo. Spotoma je pobral še vse potnike, ki so mu mahali, naj ustavi. Vsi njegovi sorodniki so bili seveda že zdavnaj v avtu in so lepo udobno sedeli, tako da zdaj ni bilo problema pobrati še koga in še kaj zaslužiti. Navsezadnje šofer živi od tega. Kje in kako bodo potniki sedeli, pa ni njegov problem. Važno je le, da še danes pride do Ayacucha. Do karnevala. Na koncu se nas je nabralo v kombiju neverjetnih šestindvajset ljudi. Na srečo so Indijanci majhne postave in se jih lahko stisne več na en sedež. Seveda so tudi sedeži prirejeni, doma skupaj zavarjeni, tako da je še po hodniku prostora za nekaj ljudi. Otroci so vsi v naročju mam. Najmlajši potnik je zaspano sesal mamino mleko in kljub premetavanju kmalu zaspal na njenih prsih. Za njim so počasi zadremali še ostali. Budna je ostala le uboga ovca na strehi. Tu in tam je poškrebljala po pločevini in dala vedeti, da je Alejandro še ni izgubil. Potem pa se je spet vdala v usodo in utihnila. Glava ji je nemočno visela ob stranici navzdol. Od vratu ji je bingljala dolga vrv, s katero je bila privezana. Vlekla se je skoraj pri tleh tik pred zadnjim desnim kolesom. Če bi kolo slučajno zagrabilo vrv, bi bila ovca v trenutku brez glave. Nenadoma pa je Alejandro sunkovito ustavil. Tako nepričakovano, da je marsikdo dvignil zaspano glavo. Pa ni bilo nič nevarnega. Ob poti ga je ustavila ženska, starejša Indijanka z ovco. Pomislil sem, kam bomo dali še ta dva, če nas je že šestindvajset v kombiju. Na srečo Indijanka ni šla z nami. Poslala je samo ovco sorodnikom v mesto. S pomočnikom sta jo zvezala na streho poleg prve. Zdaj vsaj ni več nevarno bingljala tista vrv pred kolesom. Alejandro pa je spet zavzeto nadaljeval pot, s komolcem naslonjen na odprto okno. Tako smo tudi mi ostali prišli zastonj do nekaj svežega zraka, kajti v kombiju je zaudarjalo po znoju in nekakšnih pomijah, ki so se vozile pod sedeži. Spredaj zraven njega so sedeli štirje njegovi sorodniki.
Ti edini niso ponovno zaspali in so veselo kramljali, ko se je avto enakomerno prekopicaval dalje. Do Ayacucha je bilo še daleč. Še nekaj debelih ur. Alejandro se je le nasmihal, tu in tam pogledal na kolovozno pot in se predajal glasbi. Minila je krepka ura, ko smo se začeli vzpenjati v hrib. Večina potnikov je že trdno spala, nekateri naslonjeni na okna, drugi na soseda, tretji zviti v dve gubi. Dokler je kombi premetavalo sem in tja, so vsi spali kakor dojenčki v zibelki. Kljub odprtemu stranskemu oknu je postajalo vse bolj zatohlo in človeka hitro premami spanec. Širil se je vonj po tistih pomijah, a to ni nikogar motilo. Kdo bi vedel, kaj vse se je vozilo v torbah in posodah, ki niso imele prostora na strehi. So pa idealne za široko žensko zadnjico.
Spredaj pri šoferju Alejandru je spet zavladalo glasno veselo razpoloženje. Seveda, spet je zaokrožila steklenica čiče. Nas pa je premetavalo po ostrem kamenju, po brazdasti, vijugasti cesti, kakor da nas kdo ziba z nevidno roko. Bili smo že visoko, blizu 4000 m. Ob robu ceste so se zopet začeli odpirati grozeči prepadi. Človek se jih počasi navadi. Marsikateremu kanjonu se ni videlo do dna. Težko je vlekel kombi navkreber, s tistimi do kraja zlizanimi gumami, a Alejandro ni popustil. Poznal je svoje vozilo kakor svojega otroka in tankočutno je znal prisluhniti motorju. Z desno roko je bil vedno na ročici menjalnika. Naenkrat pa se je v trenutku ustavil poševno v breg. Starejši ženski, ki je sedela tik ob njem, je ukazal, naj da nogo na pedal zavore. Sam je urno izstopil iz kombija. Nekaj je narobe. Je počila guma? Zdaj, ko jih ni premetavalo sem ter tja, so se prebudili tudi vsi ostali v kombiju. Pričeli so se zaspano ozirati okrog sebe in skozi okna. Alejandro je namreč gibčno izstopil in naglo izginil zadaj za vozilo. Nekaj je iskal ob poti, gotovo smo kaj izgubili. Ob poti se vedno kaj izgubi, pade z avta, če je slabo privezano. To seveda ni nič nenavadnega pri takšni vožnji. Važne stvari je treba imeti vedno ob sebi. Sam pri sebi sem se nasmehnil. Kako dobro, da nimam skoraj ničesar s seboj. Žalosten tisti, ki kaj izgubi, in srečen tisti, ki kaj najde. No, Alejandro pa ni iskal kake izgubljene torbe. Kmalu je prišel nazaj z večjim kamnom v rokah. Le kaj bo z njim? Podložil ga je pod zadnje levo kolo, nato pa izginil za cesto v grapo. Spogledali smo se, kaj je zdaj to, in upali, da materi tam spredaj ne omahne noga z zavore. Tisti kamen je bil za dodatno varnost, da ne bi slučajno zgrmeli nazaj po strmini. Na moji desni strani pa globok prepad. V trenutku imaš v glavi najbolj črn scenarij. Kolo zdrsne prek kamna kakor čez suho vejico, vozilo zgrmi v prepad in že te zagrne večna tema. Saj ob poti vsake toliko časa srečuješ postavljene križe, kjer so vozila že zgrmela v prepad. Ampak na svet moraš gledati pozitivno. Če ti je dano tukaj ostati za večno, ti je pač dano. Dokler pa ni, pa naj te ta svet ima rad in ti njega.
Sedaj so se prebudili še tisti najhujši zaspanci in začeli spraševati, kaj se je zgodilo. Ljudje so vedno bolj negodovali, kaj je s šoferjem. Nekaj nevarnega se je verjetno pripetilo, saj ga že nekaj časa ni od nikoder. Minilo je še nekaj časa in prav čuden tesnobni občutek je plapolal po vozilu. Kaj pa, če se je vse skupaj pokvarilo in bomo morali peš naprej? Vse je možno. No, zame le še ena dogodivščina več. V kombiju pa je vse bolj šumelo od glasov. Končno se je od zadaj le prikazal Alejandro. S potnimi kapljami na čelu, vidno olajšan, s toaletnim papirjem v roki. Madona, med njegovo veliko potrebo bi lahko ostali končali v prepadu! Še dobro, da je imela mati tam spredaj težko nogo. Ko so to videli ostali, je še bolj završalo v kombiju. Glasovi so se pomirili šele, ko je spet sedel za volan in komaj speljal po strmini. Motor je divje zavijal in počasi smo le speljali. Alejandro se je resno posvetil situaciji. Sedaj se je zdel za trenutek treznejši kot prej. Pot pa se je spet nadaljevala ob čiči in karnevalski glasbi, ki je veselo odzvanjala po notranjosti. Med globelmi in silnimi prepadi, ki jim ni bilo konca, je vijugala, dokler nismo končno prispeli v ravnino proti Condorccochi. Tu smo se ustavili. V dobro preostalih smo odložili nekaj potnikov in se nismo nikamor več premaknili. Alejandro je namreč vstopil v neko manjšo barako s polomljenimi šipami in ga ni bilo več na spregled. Ni se več zmenil za nas. Jasno, šofer ima vsepovsod polno prijateljev in znancev. Pa še vsak se mu rad prikupi. Šofer ti vedno lahko kaj pripelje iz mesta ali v mesto, npr. pošto ali kako sporočilo. Ni mu težko za kako uslugo vreči še eno vrečo krompirja pod sedež. Ali pa še eno ovco na streho. Šofer za volanom je že mali bog v teh odročnih krajih. Pogledal sem malo proti baraki. Medtem so se ostali pretegovali in hodili kakor mesečniki okoli kombija. Jasno, tam v baraki mu je nekdo zopet ponudil pivo. Alejandro v stanju, kakršen je bil, se ga nikakor ne bi odrekel. Že prej dobre volje od čiče ga je nažigal dalje. Zaslišal se je pristen smeh izza priprtih vrat. Razdrli so kakšno po domače. Kaj bi dal, da bi vedel, čemu se smejijo. Hodil sem gor in dol ob kombiju, se pretegoval in si mislil, kakšno srečo imam, da me med potjo ni zagrabil krč. Važno je namreč, kako se v začetku namestiš, ker tako tudi potem dolgo, dolgo ostaneš. Zato sem se vsakokrat, če je le bilo mogoče, usedel tako, da sem imel eno nogo na hodniku med sedeži. Čeprav mi je na nogi sedela ženska z dolgimi kitami in s klobukom na glavi, sem le imel majhno možnost premakniti nogo izpod njene zadnjice. Po drugem pivu in dolgih minutah čakanja in postopanja okoli vozila je tudi sorodnikom počasi začelo zmanjkovati potrpljenja. Čeprav tukaj čas res ni pomemben, pa bi vseeno kdo rad kam prišel. V mestu že čakajo sorodniki. Treba je dostaviti ovce in krompir. Nejevoljni so blodili okrog kombija in vsake toliko časa pogledovali skozi polomljeno prašno šipo, kaj je s šoferjem. Alejandru pa se ni mudilo. Navsezadnje se začenja karneval in veselje je že v zraku. Samo njegova dobra volja je bila, da nas je vzel s sabo. On pa je z znanci veselo nazdravljal v baraki in se ni zmenil za nikogar več. Niti za sorodnike ne. Meni je vseeno, sem se smeje zamislil. Navsezadnje sem tukaj zato, da nekaj doživim. Da se izpiše nova zgodba na papir življenja.
