»Na, tu sedi, tu je še prosto,« sem Timari pokazala mesto poleg sebe. »Tu boš bolje slišala, saj veš, da bova morali doma povedati, o čem je govoril duhovnik. « Staršev nisem hotela razočarati, sploh pa ne mame. Cerkev je bila nabito polna, tako kot vsako nedeljo pri zadnji dopoldanski sveti maši.
Sklenili sva roke, pa nisem dolgo vzdržala, saj me je neznansko mikalo, da bi prebrala, kaj piše na listku na sprednji strani klopi. Stegnila sem roko, pa me je Timara krcnila po njej. Ko se je obrnila vstran, sem izkoristila priliko in zgrabila listek. Podoben je bil koledarčku in v vsakem kvadratku je bilo besedilo. Za nedeljo je z malimi poševnimi črkami pisalo: Ne prisegajte ne pri zemlji ne pri nebu!
Pri prednjih stranskih vratih je v spremstvu moškega vstopila elegantno oblečena ženska. Nosila je moder svilen kostim, na glavi pa je imela klobuk, ki se ji je podal prav tako lepo kot kostim, ki je pokrival njeno visoko vitko postavo. Ni bila iz našega kraja, ob nedeljah pa smo jo pogosto videli v cerkvi.
Sedla je v prvo klop, na častno mesto. Ljudje so znali povedati, da sta z našim gospodom skupaj gulila šolske klopi. S Timaro sva sedeli na desni strani, v klopi pri stranskem oltarju. Od tam se je lepo videlo na oltar in v prvo klop na levi, ženski strani cerkve. Ko bom velika, bom tudi jaz nosila takšne klobuke, pa še lepše, tudi v visoke šole bom hodila, sem sanjarila.
Iz sanjskega sveta me je predramil prijeten duhovnikov glas: »Domino vobiskum!«
Jaz pa na vse grlo: »Et cum spiritu tuo! Benedictus fructus ventris tui
Jesus.« Kako sem bila ponosna, da sem znala odgovarjati v latinskem jeziku!
»Tiše,« mi je zašepetala Timara in držala prst pred usti, z moje leve pa se je vame zapičil oster pogled starejše ženske. Nič več nisem rekla, samo zamaknila sem se v svoj svet. Ko pa je duhovnik stopil na prižnico in začel govoriti o grehu in krivi prisegi, sem dvignila glavo in ga požirala z očmi. Ob zadnjem blagoslovu sem se pokrižala in se počasi začela pomikati proti izhodu. Zunaj je vame butnila poletna sopara.
»Uh, kako bi mi danes prijala osvežitev na bazenu,« sem vzdihnila na razgretem kamnitem stopnišču.
»Meni tudi,« je odgovorila Timara.
»To bo pa malo težko,« sem mislila na glas. »Doma me čaka kosilo, bog ne daj, da bi ga zamudila. To je edini dan v tednu, ko kosimo skupaj. Pa saj tudi kopalk in denarja nimava, kaj misliš, da se bom kar gola kopala?!«
»Saj ga ne rabiva,« je veselo rekla in zakrilila z rokami pred mojim obrazom. »Za osvežitev bo dober potok, ta je pa zastonj. Se spomniš, da si se naučila plavati v Dravinji? Ta ni nič večja od našega potoka.«
»Kaj bi rada šla rakom žvižgat! Kaj ne vidiš, kakšna svinjarija plava v njem? Včasih je voda čisto kalna, ne veš, kaj vse spuščajo vanjo iz tovarne tam zgoraj.«
»Že vem! Ob tistem izkopu pri kozolcu je bilo ob zadnjem nalivu polno vode, pojdiva pogledat, mimogrede bova tam, nihče niti opazil ne bo, da nisva šli naravnost domov. Mislili bodo, da je maša trajala tako dolgo.«
»Zakaj pa ne,« sem ji odgovorila, jo prijela za roko in že sva se zapodili v dir.
Imeli sva navado, da koder naj bi hodili, sva tekali, poskakovali in se smejali.
»Veš, ta teden pride na obisk teta Ina, ki živi v Avstriji, saj jo poznaš,« je rekla Timara. »Prinesla mi bo punčko, takšno, kot jo lahko vidiš v izložbi pri Padarju,« mi je še rekla.
»A res, čisto zares?« Prijela sem jo za nos, da bi ugotovila, kako je mehak.
»Res, tudi novo kolo bom dobila,« je nadaljevala.
Kdo pa si lahko privošči kaj takega? sem si mislila. Nisem mogla verjeti, da je to mogoče. Če prinese njej punčko in kolo, bi morala prav toliko prinesti tudi drugim štirim otrokom.
»Pa saj tvoja teta nima avta! Ne, to pa že ne bo držalo,« sem rekla in zamahnila z roko.
Bila je užaljena, pa s tako vnemo in veseljem v očeh mi je pripovedovala o punčki. Potem pa ji je kar naenkrat ušlo: »Lahko mi umreta mama in ata! Le verjemi mi,« je rekla. »Res je,« je še enkrat zmagoslavno pritrdila. »Mi zdaj verjameš? Zakaj mi ne verjameš?«
Zastal mi je dih, nič nisem odgovorila. Nekaj časa sva hodili molče.
»Že vem! Ob tistem izkopu pri kozolcu je bilo ob zadnjem nalivu polno vode, pojdiva pogledat,« se je veselila Timara.
Ko sva opazovali žabe in paglavce, ki so plavali po tisti mlakuži, sem že skoraj pozabila na njeno prisego.
Nič ni bilo z najinim kalužanjem v mlaki, nisva hoteli delati družbe paglavcem v njej.
Raje sva si na ploščadi tam blizu narisali pismo, poiskali košček strešne opeke in se zavihteli enkrat ena, drugič druga na eno nogo in skakali.
Na zvoniku je dvakrat odbilo.
»Joj! Veš, koliko je ura, brž teciva, da bova še pravi čas doma.«
Nisva imeli več daleč, čez travnik mimo žive meje, in že sva bili na cesti, ob kateri je stala Timarina hiša. Že od daleč sva od njenega doma slišali vpitje:
»Joj, joj, na pomoč, na pomoč, zdravnika, hitro, peno ima na ustih.« Stekla je domov, jaz pa za njo do vrtne ograje, samo slišala sem jo še
zavpiti: »Ata, ata!«
Iz avta, ki je malo za tem ustavil na dvorišču, je stopila z veliko zdravniško torbo v roki tista vitka visokorasla ženska, ki sva jo ravno prej videli v cerkvi.
V ušesih mi je odzvanjal duhovnikov glas: »Ne prisegaj!«
