preskakovala sva lužice
da se ne poškropiva
in suha prideva nazaj
v tisto kvadratno sobo
življenja
nisva se držala za roke
zaradi ravnotežja
si rekla
kupil sem sveže pečene žemljice
medtem si izbirala parfum
malo nižje v drogeriji
tisti s posebnim vonjem
jeze
nisi vzela nobene
zaradi teže
si rekla
odgrnil sem zaveso
da bi te videl v tvoji sobi
pa so bile le gole stene
s črnim odtisom slike
ljubezni
tako si mi povedala
čisto vse
OMARA
v kotu prašne stare sobe
stoji omara polna ornamentov
nihče že dolgo ne briše prahu z nje
a v njej lepe police
na najvišji bela srajca
prefinjeno zlikana in zložena
pod njo čiste srajce
s pregrešno dragimi kravatami
lepo sortirane po barvi
pod njimi spodnje perilo
urejeno, zloženo, parfumirano
točno določeno, h kateri srajci paše
pod njimi nogavice
seveda barvno usklajene
točno pod določeno srajco
na najnižji polici
pravzaprav predalu
umazano perilo vse ponošeno
razmetano, razcapano
nekatero z rjavimi lisami
na zadnjem delu
in ko jo zaprem
opazim knjigo pod levo nogo
skrbno podloženo
da je omara pravilno uravnovešena
PESMI ŠTIRIH
TAM NA OBZORJU POZABE
človeška postava ki se izgublja
v množici neizsanjanih idealov
nemočno opazuje svojo smrt
dvigovati glas ki je vse tišji
preglašen z udarci palic
neusmiljene usode
postaja nesmiselno
tam na obzorju pozabe
ostajaš sam
s prstjo v ustih
črnino nad seboj
brez kisika besed
