Regionalno srečanje starejših avtorjev za Štajersko in Pomurje (vedno raje uporabim zgodovinsko ime kakor administrativno) je bilo letos nekoliko okrnjeno, a razlog je tudi to, da se Pomurje organizira zase in bo h koncu oktobra v Lendavi srečanje, na katerem bomo dopolnili število do 40, kolikor je bilo običajno udeležencev v Mariboru. Kar nekaj jih je prišlo iz delavnice pri Mariborski literarni družbi in sem prepoznal literarni rokopis, čeprav so se avtorji skrivali za šiframi. Razmerje med prozo je bilo za takšna srečanja nenavadno, kajti obravnavanih prozaistov je bilo osem in bili so le štirje pesniki.
Gotovo je najbolj izčiščena avtorica pesmi Marija Šedivy, ki zna tudi o takšni temi, kot je družinsko nasilje, spregovoriti nepatetično in nešablonsko, s prispodobo: »Pod oknom / pa se razcveta jasmin. / Bel kot obveza.« Katja Zadravec niha med lirično izpovedjo in angažiranostjo, rada se nasloni na kliširane metafore, a je tematsko vendarle sveža – morda je čas, da svoje pesmi sooči s kakšno drugo poetiko, ki ji je blizu. Ni prepovedano nekaj časa hoditi v nekogaršnji senci – pomembna je ekonomija jezika. Tatjana Srebrnič izrablja postopek pogleda na vsakdanje dogodke kot čudenje z vidika medvedka, ki jo spremlja, kar je izviren in dokaj nenavaden pogled. Majda Strnad v pesmih ustvarja krhko ravnovesje ekspresivnih podob, v katerih je posebej poudarjeno razmerje med notranjim (skritim) in zunanjim. Sem in tja se zateče k rodilniškim metaforam, kar ji seveda odsvetujem. Danilo Mulec je poslal pesmi v zbornem jeziku in narečju. Njegova poezija angažirano govori o pogledih na vsakdanje življenje, a v pesmi Spomin in v narečnih pesmih je morda najbliže čistemu osebnemu izrazu. Bernarda Uršič je upesnila travmatični čas ob moževi smrti, kar jo sili v alegorijo. Zato je pesem o žehti toliko bolj duhovita in sveža in govori o obnovitveni moči poezije. Štefka Lang je poslala »šopek« pesmi o rožah – bliže so haiku.
Proza niha med kratko zgodbo, kjer se je Majda Senica Vujanovič lotila fantastične zgodbe o astralnem bitju – morda preveč eksplicitno in realistično, ko pa gre za metaforo o intimni navezavi. Amalija Tropenauer govori o svojem dojemanju pisanja v kombinaciji poezije, proze in eseja. Prednost dajem čistim žanrom in njih tudi berem ločeno. Pri tem dajem višjo oceno pesmim. Drugi del prispevka je pravljica (Jutranja rosa), ki nosi nekaj značilnosti dramskega teksta. Tudi tu svetujem – raje pravljica. Olga Pavšič je poslala dramsko besedilo v načinu teve nadaljevank. Spretno ubesedeno, a manjka dramski zaplet, ki bi razkril vpletene značaje, tako da ni vse samo situacija in navajanje. Ana-Marija Pušnik je poslala zgodbo o ljubezni v poznejših letih, kjer je morda zaplet preveč povnanjen, a bi bil lahko izhodišče za dober moški portret. Zelo zanimiv je portret šoferja Alejandra Danijela Rajha, sicer pogumnega harmonikarja in popotnika. Postavljen je nekam v Ande, a je spretno postavljen v ospredje zaplet s šoferjem in je potopis samo kulisa tega dogajanja. Matilda Simonič je napisala kratko zgodbo s spominom na čas, ko se je učila plavati, v obliki flash-backa. Zgodbi manjka zaokroženost z neko poanto, saj je material preveč raznolik. To se da doseči s poglabljanjem v psihologijo otroka. Kratke-kratke zgodbe Cvetke Vidmar so žanrska osvežitev. Morda avtorica ni napravila zadosti razmejitve med anekdoto in zgodbo (kar zahteva zaplet in konflikt), a sem se ob zgodbi o napačno oblečenih tangicah kar nasmejal. Maja Dolinar je poslala spominsko prozo o letu 1941 in dogajanju ob začetku vojne, ko se razdeljena družina snide v nekem sovražnem času in okolju. Podatki zgodbe so izjemno zanimivi in dramatični, zagotovo dragoceni tudi z vidika pričanja o času. Morda najčistejša kratka zgodba med vsemi je Tega ne reci nikdar Cvetke Pestiček s temo o smrti in otroški krivdi. Pavlina Pogorevc v Kraljestvu Vintgarja izrablja pravljični postopek srečanja s škratom za zgodovinsko-prirodopisno potovanje. Zanimivo gradivo, a nekoliko naiven prijem.
V celoti je raven proznih prispevkov zadovoljiva. Večini manjka kakovostna končna revizija, ki bi ponekod osmislila ali zgodbo ali izbrano temo ali gradivo. Pesmi so čistejše, čeprav pri večini tudi pogrešam končnega loščenja.
