Letošnje zavetje besed je na Gorenjskem gostilo 23 avtorjev; približno polovica je poslala prozo, druga polovica poezijo, med besedili pa se je znašla tudi vešče spisana drama, groteskna komedija. Večina besedil se ukvarja s spomini ali pa gre za t. i. prigodniške pesmi – rimanice, namenjene sorodnikom ali prijateljem ob jubilejih. Nemalo je humornih pesmi, zabavljic, nekatere od njih so zelo posrečene, precej pa je tudi stereotipnih »pesmi o življenju in sploh vsem« ali pa rimanih moralnih naukov. Nekaj besedil, predvsem proznih, je bilo doživljajskih, humornih ali pa spominskih, nekatera med njimi obetajo, da bi z nekaj dodatnega dela in spretnosti lahko nastal imeniten biografski roman. Če primerjam letošnjo literarno bero s tisto iz lanskega leta, lahko ugotovim, da je sicer pri posameznih avtorjih in avtoricah prišlo do napredka, največja pomanjkljivost pa je (poleg moraliziranja in sentimentalnosti) še zmeraj stereotipnost oziroma nedomiselnost pri metaforizaciji, zato sem za udeležence pripravila vaje za razvijanje domišljije.
Izbrala sem eno prozno in eno pesniško delo:
Tanja Vamberger je avtorica izpisane, prepričljive proze o življenju in nehanju Jakoba Hönigsfelda, pisatelja zgodovinskih povesti, ki se odloči končati svoje življenje na nenavaden način. V besedilu se križa več narativnih diskurzov, meša se »literarno« in »realno« (tako kot npr. pri Kosmaču v noveli Balada o trobenti in oblaku), mešajo se različni časi z istoimenskimi junaki (oz. s kar »istimi« junaki v različnih časih in vlogah), vse skupaj pa okrona izboren jezik in domiselno strukturirana pripoved z močnim, poetičnim koncem.
»Rojeni smo,/ da nekoč/ neustavljivo/ odidemo za seboj,« pravi ena od desetih pesmi pesnice Milene Sušnik Falle, ki izdajajo izobraženo in izbrušeno pisavo, pripovedujejo pa o trenutku, v katerem v pričakovanju odhoda s tega sveta nekako naravno reflektiramo minulost. Poezija, ki je boljša od povprečja zaradi svoje presenetljive in sveže metaforike.
