Nekaj domačega se mu je začelo dogajati, ko je v Skopju stopil z vlaka. Ujelo ga je kot staro žganje, ki ob prvem srku preseneti, nato se toplo, kot spomladanska mezga pod lubjem, razleze po telesu in ustvari stanje, kakršnega bi želel obdržati za vse čase in prilike. Se je kaj spremenilo? Večer je bil enako ožgan in len kot takrat, ko je za vedno odhajal. Prepričano za vedno! Morda se je tudi zaradi tega sililo odkrivati na novo. Pred njim je hodila pravkar zbujena sobarica in brisala prah s predmetov, z velikih turističnih fotografij po stenah, z voznih redov, napisov v cirilici in latinici, celo z uniformiranih uslužbencev za okenci, da so se mu znano nasmihali, češ, vedeli smo, da je bilo na svidenje!
Potniki z Balkan-ekspresa so se na peronu strnili v roj, ki se je pred točilnim oknom železniške restavracije zgostil kot čebele pred panjem. Vrčki s penastim pivom so nad njim plesali ples od svetlobe zaslepljenih vešč.
Ob glavnem izhodu je s svojim zabojčkom in krtačami sedel čistilec čevljev, še vedno isti Albanec, in čistil službene čevlje še vedno istemu miličniku. Niti postarala se nista. No, morda je bil čistilec čevljev za spoznanje bolj koščen in miličnik obilnejši za luknjo v opasaču, toda obrazne mišice obeh so obdržale isti izraz. In tudi gledala sta še vedno drug mimo drugega, miličnik čez Albančevo glavo za nekim vlakom, ki je odhajal, Albanec mimo miličnikovih nog v vlak, ki je prihajal. In oba sta čakala.
Na drugi strani izhoda je pel svojo visoko pesem možicelj z rdečim turškim fesom: »Pražene čičerke, slane bučne pečke, oluščen kikiriki!« Vsak psalm v svoji legi, kot tristopenjski molilni mlinček.
Iz smeri, kjer je bila restavracija, je naraščajoče završalo in že v naslednjem trenutku kot tornado planilo na peron. Prizor je bil grotesken, skoraj bibličen. Tromba moških teles, razgretih od žganja, prebujenih prakorenin in sodobne objestnosti, se je poskakujoče vrtela okoli starega, zdrsanega in razpokanega izvoščka, ki je na oprtniku nosil mladca, nalitega z obrednim žganjem. Z vrvjo ga je krepko prižemal nase, da ne bi zdrsnil na tla, kajti takrat bi zdrsnil tudi stotak, ki mu ga je kolovodja nalepil na čelo. Tornado se je pomikal proti glavnemu izhodu, hitrost so mu narekovali ciganska violina, albanski bobenček in makedonska grla. Poznal je pesem, nič koliko njegovih makedonskih noči je zapolnila, vendar ni nikoli prej opazil, kako je sama v sebi konfliktna. Pod žalostno melodijo je gorel strasten ritem in neubranljivo potiskal v potrebo, da bi izruval srce in ga vrgel v konec, tako kot zalučaš kozarec v steno. Nikar, Kolja, ulice ne prodaj, saj me mati k tebi ne pusti! Spodaj pa BUM-ta-Ra--ta-Ta-ta-DUM-ta ta, BUM-ta-Ra-ta-Ta-ta-DUM-ta-ta …
Lep sprejem! Najprej kulturni program in sedaj ga usmerjajo po peronu proti ploščadi, kjer čaka v postroju častna četa. Vojaška godba igra uradno koračnico in tam na koncu, v konici perspektive, se že pripravlja poveljujoči častnik, da bo predal raport. Kapetan je. Ho, ho, ko bi vedel, da je on samo vodnik! Še to nekdanji! Čisto navaden civilist. V tem je noge zalotil v vojaškem korakanju in se previdno ozrl, če ga morda kdo opazuje. Brez panike! Vrvež okoli njega nima niti časa niti volje, da bi pasel zijala.
Na avtobusni postaji je izvedel, da avtobus proti Strumici odpelje šele zjutraj. K vragu! Najbolje stori, če gre pohajkovat po mestu. Ob Vardarju, na vrtičkih raznih lokalčkov, ki so nekaj vmes med včeraj in predvčerajšnjim, gotovo pihlja povardarec.
Še nikoli nisem prenočeval v pravem hotelu, se mu je zahotelo, ko ga je zadržal mogočen hotel Makedonija. Pa kaj! Kdo ve, koliko milijonov ljudi nikoli ne prespi v hotelu. Njegova mati je vse življenje spala pod isto streho, le zase sobo sta dobila, ko se je oče priženil. In sta bila srečna tudi, kadar je pod stropom grmelo. Pa vendar! Vsak človek bi moral vsaj enkrat doživeti filmski kader: »Ob enajst in triindvajset mi prinesite v sobo ohlajen šampanjec!« Ne ob enajstih, ne ob pol dvanajstih, natančno ob enajstih in triindvajset! Kdo ve, če prinesejo tudi pivo ali navadno vino. Šampanjec mu ni všeč. Preveč sladek je, zato ni nobene moškosti v njem. Prava buržujska pijača. Sicer pa se take stvari tako in tako dogajajo samo v filmih in tam, v neki Ameriki! V Makedoniji ne!
»O, Slovenec!« je ušlo vratarju, ko je z osebne izkaznice prepisoval podatke v veliko knjigo hotelskih gostov. Očitno Slovenci niso vsakdanji gosti, je pomislil, ali pa se je vratarja Slovenija dotaknila na kak drug način. Samo da ne bo začel, kako je nekje v Ljubljani, saj veš, s Titove zaviješ desno … ja, ja, vem, Šentvid … služil vojaški rok in kako je … Majhna nejevolja se ga je lotila zaradi tega. Brez potrebe! Vratar ga je bil preprosto vesel, morda res zato, ker se je dotaknil kakšne prijazne spominske strune, vendar tega ni pokazal. Hitro se je vrnil v priučeno vljudnost, kar pa ga ni motilo, da ne bi takoj prešel na tikanje.
»Govoriš pa po naše kot jaz! Vsaka ti čast!«
Niti zavedal se ni, da že ves čas, odkar je stopil na makedonska tla, govori makedonsko, strumiško, z malo bolgarščine, grščine, hja, pa turščine tudi. Ne moreš ga bolj dati v nič, kot če ga tja pošlješ s turškim sikter! V osmih letih, ko je armadi v naturi odplačeval šolnino, mu je prav veselje za jezik odprlo duri. Naš človek, je rekla makedonska duša in ga udomila. Potem ko je slekel uniformo in odletel pod rojstno nebo, se je ob vsakem ščipu oglasila. Včeraj ga je prepričala.
»Po deseti greš lahko v bar. Poje imenitna … Samo ne takle. Oprosti, saj imaš verjetno kaj bolj večernega med prtljago! V bar ne moreš brez kravate.«
»A sikter pa kravata!«
»Če mene vprašaš, je res brez veze. Ampak pravijo, da je tako tudi drugod po svetu. Vstopa nima moški brez kravate, kjer si ženska slači modrček in gate!«
Do solz se je nasmejal svoji domislici in jo še dvakrat odrecitiral.
»Dobro, a ne: kravate – gate! Ha, ha. Takole, med nama, so v Ljubljani že?«
»Kdo?«
»Slišal sem, da nastopajo v Nebotičniku.«
»Slači-punce? Kaj pa vem, me ne zanima.« Ni se mu dalo nastopati v vlogi razbijalca vratarjevega dolgočasja, ki je kar rinilo izza pulta in grabilo, kar je doseglo. »Nekam grem večerjat, potem še malo na korzo. Morda ujamem kaj vetra.«
Lahkotno se je spustil na glavno mestno ploščad, ki je živahno utripala in dajala sejmarski vtis. Dve reki sprehajalcev sta tekli druga mimo druge po starem kamnitem mostu in se nasmihali, obrekovali, dražili, vzdihovali… ves čas pa s telesi čakali na odrešilne sapice z reke. Pred mogočno stavbo doma jugoslovanske ljudske armade se je kot postana smetana v slepem rečnem rokavu zadrževala moška skupina in modrovala o nogometu. Zdelo se mu je, da bi kak obraz lahko prepoznal, vendar mu ni bilo do tega. Korak je usmeril na most. Na drugi strani se bo dal maziliti z balzamom stare skopske duše. Na tej strani Vardarja je ni. Je nekaj, kar šele nastaja. Je zarodek brez obraza, ki bi rad v jutri, ne more pa iz včeraj. Tako živi nekje vmes, s starimi navadami v novih oblačilih.
»Naj me vrag, če to ni … če to ni kapetan Prole!«
Zadišalo je po pristni bosanski slivovki, ga zgrabilo v objem in ga brez možnosti za kakršnokoli upiranje posrkalo v lijak nekega odloženega časa.
* * *
Naenkrat se je kuža pri vratih razburil. Tisti, ki je z zunanje strani pritisnil na kljuko, ni upal odriniti vrat, saj ni vedel, kakšno dobrodošlico ima pasji gobec še pripravljeno.
»Odprite! Ljudska milica!«
Na njegovo prebujanje ni vse skupaj imelo nobenega posebnega učinka, ne pasji lajež, ne policijski ukaz z druge strani vrat. Zadovoljno se je pretegnil in s pogledom pretipal prostor. Ura je kazala natančno 5 in 17 minut, vendar popoldne in ne na steni skopske železniške postaje. Smilja je na razpeto vrvico obešala perilo, ki ga je oprala, medtem ko je on spal. Poleg njenih spodnjic so visele njegove, zraven njena prozorna halja, v rokah je držala njegovo majico in ta trenutek očitno ni vedela, kaj bi. Na sebi je imela veliko športno majico z napisom SK Vardar, ki ji je segala skoraj do kolen. Po vratih je močneje potrkalo. Poklical je psa k sebi.
»Vstopi, saj vidiš, da ni zaklenjeno!«
Vrata so se previdno odprla. Priletna miličnika nista mogla skriti, da ju je prizor zmedel. Kdo ve, kaj sta pričakovala. Nezaklenjena vrata, moški, ki počiva, ob njem pes, ki ju nezaupljivo opazuje, in ženska, ki obeša perilo, so tipični elementi družinske idile, pa čeprav v slačilnici športnega kluba.
»Kaj bo dobrega?« je prostodušno vprašal, se s hrbta prevalil na bok in z levo roko podprl glavo.
»To bomo še videli,« je pomembno odgovoril prvi miličnik in se z očmi plazil po prostoru. Ni mogel prikriti, da ga primerja s sliko, ki jo je imel v glavi, preden je vstopil. Drugi je ostal pri vratih in se pasel po Smilji.
»Rada bi videla vajine dokumente.«
»Smilja, stegni roko in vzemi iz hlač. Saj bi vstal, pa nimam drugih gat.« Z roko je pokazal na vrvico s perilom. »Ne veš, kakšna jeba je, če imaš samo ene gate. Ampak bolje živ z enimi kot mrtev s petimi.«
Smilja je najprej obesila mokro majico, nato si je v tisto, ki jo je imela na sebi, obrisala roke. To je naredila spretno, da ni razkrila, ali ima kaj spodaj.
»Si ne moreš privoščiti še kakšnih?« je nekako pikro zanimalo miličnika, ki je z velikim naporom odpoklical pogled s Smilje. »Tudi bolj praktično je kot pod brisačo skrivati svoje premoženje, dokler se gate ne posušijo.«
»Pet sem jih kupil, jebenti! Ene vidiš na štrikcu, štiri je pokopala
Makedonija. Še vedno mislim, da jih bom dobil nazaj.«
Smilja je medtem našla njegovo osebno izkaznico in jo ponudila miličniku, ki pa je svojo pozornost preusmeril drugam:
»O čem govoriš?«
Miličnikovo vprašanje, izrečeno v precej višjih legah, se mu je najprej zdelo neumno, potem se mu je le posvetilo, kaj bi ga lahko zbodlo.
»Nastanjen sem v hotelu Makedonija, da ne bo pomote. Tu imam samo začasno bivališče.«
Nalašč je uporabil sedanji čas. Pa tudi zlagal se ni. Rubrike v knjigi gostov, kjer je pod kdo ve katero zaporedno številko vpisan, še vedno niso zaključene. Tudi štiri spodnjice, nove, še nikoli uporabljene, so verjetno še vedno v njegovi potovalki pod ruševinami.
»Kako?«
»Preprosto!«
Začelo ga je zabavati, ko miličnik ni mogel sestaviti slikanice. Vseeno mu mora pomagati, zakaj bi ga spravil v voljo, ki ne bo nikomur koristila. Pa še prav zabaven je v svoji prizadevnosti, kot kakšen nagačen medvedek. In peklensko vroče mu mora biti v do vratu zapeti uniformi, opasanemu z jermeni in ovešenemu s pištolo, gumijevko ter usnjeno torbico. Za hip ga je zamikalo, da bi vstal in ga kot prašička počohal pod brado, češ, zakaj pa zjutraj ni videla britvice? Iskati napake v zunanjem izgledu miličnikov je bila v njegovem času prava modna poslastica v zabavnem sporedu mlajših vojaških starešin. Makedonski cajkani, kot so jih imenovali v občevalnem jeziku, so veljali za polpismene, zabite dvonožce, ki so se v nekem neponovljivo srečnem preblisku dokopali do tega, da v policiji ni treba fizično delati. Zato se jih lahko do mile volje zajebava oziroma je to kar dolžnost vojaških podčastnikov. Ampak, če bi ga sedaj, ko je navaden civilist, pobaral, zakaj ni obrit po predpisih, bi mu cajkan z največjim užitkom nahranil radovednost z gumijevko. Razposajeno misel je brž odrinil na slepi tir in razložil, da je na večer pred potresom dopotoval v Skopje in si najel sobo v hotelu Makedonija.
»Kako pa, da si živ?« se je iskreno začudil miličnik.
»Verjel ali ne, zaradi slivovke!«
»Me zajebavaš?«
»Stvar je zelo enostavna. Na korzu sem po dolgem času srečal prijatelja in nalila sva se do mrtvega. Sploh nisem prišel do hotela, zaspal sem v parku. Zasulo je samo gate. Poglej v seznam pogrešanih, gotovo ga imaš v torbi, našel me boš. Jebenti, vsak dan si rečem, da moram službam javiti, kako je z mano, da me ne bodo vodili med pogrešanimi, pa sproti pozabim! Jutri to zagotovo uredim!«
Zgodba je na široko odprla vrata zaupanja. Miličnik je njegovo osebno izkaznico vrtel med prsti in ni vedel, kaj bi z njo. Očitno se mu je zdelo, da se po tej informaciji ne spodobi pogledati vanjo, čeprav se mu nekaj še ni ujemalo.
»Jebeš gate!« se je zarežal miličnik in legitimacijo ponudil kolegu pri vratih. Tako se je rešil slabega občutka, da preverja človeka, ki je na tako srečen način ušel gotovi smrti, pa še slabi vesti, da ni do konca izpeljal službenega postopka.
»Zdaj sem prostovoljec. Najprej smo delali v rajonu pri železniški postaji. Potem so nas prestavili, ker so se postaje lotili ljubljanski železničarji. Prišli so s posebnim vlakom, jebenti, veš, kakšne stroje so privlekli! Samo salutiraš lahko!«
»Ne take, kot jih imajo Avstrijci na hotelu Makedonija!« Kaplja užaljenosti je na konici jezika zagrenila besede.
»Seveda ne take. Boljše! Boljše za reševanje na železniški postaji. Oboji so specialisti, vsak za svoje področje. Tako kot rudarji iz Trepče, ki z obojimi sodelujejo. Brez rudarjev bi bila vsa njihova mehanizacija en cigu-migu!«
Mimo hotela Makedonija je šel vsaj dvakrat dnevno, čeprav je bil cilj njegove poti večkrat v drugi smeri. Noge so kar same ušle. Vsakokrat je malo postal ob delovišču in s čudnim koktajlom v grlu ugotovil, da še niso prišli do sobe 137. Nizozemko Susy Jacquemaert in njenega moža, ki sta bila v istem nadstropju, so izvlekli po treh dneh. S posteljama vred sta se pogreznila nadstropje nižje in potem za preživetje menda pila lastni urin. Ko so v torek, 30. julija, to si je posebej zapomnil, po petinsedemdesetih urah iz grobnice izvlekli živega vratarja, je to doživel kot nekakšno svojo zmago. Ampak do njegove sobe še niso prišli. Koliko dni je že tam? Visi kot kakšen uklet netopir in počasi razpada. Gnije. Žrejo ga črvi. Počasi, njim čas ne pomeni nič. Le kako, hudiča, so prišli tja? Jih je nosil že od rojstva v sebi?
»Saj nisem mislil, da so Slovenci kaj slabši,« je popravljal miličnik, »preprosto še nisem videl takih strojev! Prvič sem tudi naletel na podjetje …?«
»Katastrophendienst.«
»… menda res! Ki se ukvarja samo z reševanjem.«
Seveda, seveda, saj je bilo neumno, da se je tako odzval. Na nek način bo treba ta prizor zaključiti. Policaja sta verjetno prišla zaradi prostorov.
»Tukaj je bilo prazno, pa sva se vselila. Ni nič slabše kot v hotelu! Recita, če ni tako! Tekoča voda, blazine, Titova slika, obešalniki, ogledalo, omarice z brisačami in športnimi dresi, luč … kaj še hočeš! Pa še občutek, da nisi pokopan pod tistimi gmotami betona. Seveda, dokler naju ne bodo vrgli ven. Menda nista zato prišla?«
»Ah, ne! Neka budala je prijavila, da si tu nekje neka pička …,« pogledal je Smiljo in ni vedel, ali bi se opravičil, ali kaj? … »No, saj razumete, tovarišica, da si je neka ženska organizirala kupleraj!«
»Pri vsem tem imajo čas še za to!« je s studom izpljunila Smilja in zavila z očmi.
»Tovarišica, ni kar iz tobaka zvito,« je hitel pojasnjevati miličnik.
»Nabralo se je teh bab kot muh na crkovino. Iz Beograda, Zagreba, Reke, Italije, kaj vem, od kod vse. Včeraj sem legitimiral eno Japonko. Mi je hotela nekaj dopovedati, kot da ni, kot da je, kaj vem kaj. Toda, boga ji svetega! Kaj naj drugega počne Japonka v nesrečnem mestu, kot je to? In, vprašam vas, kdo je ne bi. Kdaj pa dobiš priložnost za Japonko! Hudič je le, da ne veš, s kakšno kugo te bo obdarila. To je hudič!«
Na tej točki je, kot medved v past, padel v zadrego. Glavo je potegnil med ramena in z očmi potuljeno zavil proti kolegu pri vratih. Oddahnil se je, ko je ugotovil, da ga sploh ne posluša, saj je imel opravka s službeno torbico in nekimi papirji.
»Saj razumete,« je grobo nadaljeval, da bi zradiral zgrešene poteze na pravkar narisani samopredstavitvi, »to o Japonki sem rekel kar tako, za ilustracijo. V resnici mi še na misel ne pride! Je pa stokrat res, da se je nateplo kurb od vsepovsod. Še te naše trape, na majka im putka, so zavohale denar. Menda so vsaj toliko pametne, da ne dajo vsakomur. Samo Amerikancu. Ne Šiptarju, ne Srbijancu, še Makedoncu ne. Samo Amerikancu! Kajti ameriški vojak je čist, tudi če je negro. Je pa drugo, da negro, tako pravijo, najraje brez gumice. In potem bo tudi pankrt negro. Mi naj pa vse to preganjamo! Jalov posel, na majka mu putka!«
Izgledalo je, da je prav čakal priložnost, ko se bo lahko razbremenil balasta, ki se je nabiral na njegovem majhnem horizontu in mu kvaril socialno ravnotežje.
»Sveta bogorodica,« je pri vratih vzkliknil drugi mož postave, »ta človek je res živ in mrtev!«
Od trenutka, ko mu je prvi vsilil legitimacijo, so kar pozabili nanj. Vzel si je čas in v seznamu, ki so ga miličniki, ob drugih dnevnih informacijah, nosili s seboj, ugotovil, da se podatki ujemajo. Človek iz osebne izkaznice je uradno pod ruševinami hotela Makedonija. Do danes ga še niso našli.
»Če ne bi videl, ne bi verjel! S tistim prijateljem, ki si ga srečal, se lahko še večkrat do nezavesti nalijeta!«
»Samo na gate čakam, da se do konca posušijo!« je pohitel, kajti prišlo mu je na misel, da ima njegova zgodba, kljub temu da je resnična, veliko luknjo. Miličnik bo prej ali slej prišel do tega, da bo vprašal: kaj pa ona, kako, da nje ni na seznamu, je torej vendarle … ali kaj?
»Ja, samo na gate čakam! Že prej sva bila namenjena na obisk, pa me je prepričala, da ne morem smrdeti kot prašič. Vidita ruto na obešalniku? Daj, Smilja, razgrni jo! Danes sem jo kupil za prijateljevo ženo. Vem, da je bo vesela. Rumenka ji je ime.«
Prostor je napolnila posebna svetloba. Nežna in mogočna hkrati, kakršne sonce ne premore. Ki je topla, vendar ne žge. Ki je svetla, vendar ne slepi. Ki očara, vendar ne začara.
»Krasna je,« je rekel prvi miličnik.
»Si rekel Rumenka?« je vprašal drugi. »Eno Rumenko sem poznal. Oficirjeva žena. Stanujem v sosednjem bloku.«
Smilja je počasi zlagala ruto in svetloba je izginjala. V prostoru je bil spet običajen poletni predvečer. Vroč in težak je hropeče prosil za dež. Drugi miličnik je prvemu ponujal legitimacijo, naj jo pač vrne, on pa je božal psa, ki je vedno bolj vznemirjeno trepetal pod njegovo roko. Ali pa je bila njegova roka vedno bolj podobna veji trepetlike.
»Zakaj si rekel, da si jo poznal?«
»Njihov blok se je dobesedno sesedel.«
Vsi so takoj vedeli: ruta ne bo nikoli poljubila Rumenkinih las.
»In on?«
»Kapetan, pravzaprav major …«
»Kapetan, kapetan!«
»Res ni hotel slišati na major. Kapetan Prole je potres preživel. Poškodovano je imel hrbtenico. Do konca življenja bi bil kripelj.«
