Moje široke ceste,
razvlečene
pod izkušnjami,
nikoli dokončne
v padcih in dvigih,
se rogajo
z obrisi stopinj,
vidno odtisnjenih
v nerazpihanem usodnem
prahu.
Moja utrujena usta,
drevenijo
na valovih
morja nemira,
ki ga nisem
nikoli preplula,
navzeta
neukrotljivega
strahu ...
Moji temelji življenja,
s hladom mnogih senc
zastirajo eno,
zdaj drugo oko –
podkrepljeni s pečatom
minevanja,
suličaste ostrine
v prepočasnem
razmahu.
OPUŠČENA OGNJIŠČA
Med stoletnimi hišami
malega mesta,
čudesu pretekle arhitekture,
polnem varljivih nasprotij,
ponikne v meni
utrip vsakdanjika v želji
obuditi pripoved
o pozabljenih zgodbah
tistih ...
davno položenih
v molčanje zemlje ...
Sanjavo prisluhnem
utripu večera,
ki utrujen izginja
med sencami ovdovelih sten,
pišu pojočega vetra,
pogreznjenem
v izpete pesmi
tistih ...
ki jih ne dosega več,
vodoraven lesk uličnih svetilk,
ne silhuete vseobsežnih slik
v dotik ...
Svečano občudovanje
dotrajanim stvarem,
prižiga
omrtveli plamen tistim ...
davno doživelim vek
med oboki kamnitih hiš ...
Zapahi starih okovanih vrat
razpolavljajo umrlo stoletje,
po labirintu tišine
poti sive samote
vodijo v preteklost ...
Rojeni smo,
da nekoč
neustavljivo
odidemo za seboj ...
Za vedno.
UGASLI PLAMENI
So noči,
ki jih ne prespiš,
noči, ko se od sten sočutja
lušči praznota.
So noči,
ko v brezglasnosti
dohitevaš
vse tiste ure,
ki si jih dal
brez vrnitve …
So noči,
ko čutiš uteho
govoriti spominu ...
RAZSEŽNOST
Na obrazu
lastna podoba sveta
vidnih sledi
izhojenih izkušenj;
kapela molka,
varuje besede –
notranji zaklad
izgubljenih delov sebe,
ponavljanje ponavljanja,
kot let jesenskih ptic
s severa
na jug ...
Pod prgiščem utehe,
poslušanje sebe
zeva razprte utvare
za rane prihodnosti;
rojstvo je sonce,
preteklost senca
škrlatnega sna,
neizprosno odhajanje
praznih rok,
v znamenit prostor
vlaknasto dvomljivih
samoobljub ...
LEP JE MOJ JESENSKI ČAS
Lep je
moj jesenski čas,
ustavljen
v srečanju
s seboj,
v zaznanju
mehkobnega sijaja, p
oloženega vame –
... iz dni ...
v sluh potopljene
barve glasu,
shranjenih koščkov
misli in upov,
blažene čutnosti,
... ko je na mojem
tvoj obraz
gorel ...
Lep je
moj jesenski čas,
ranljivo krhek,
samotno dremoten –
... v teh dneh ...
raztrgano deljiv,
čudežno sijoč,
vdihnjen trenutkov
negovane preteklosti,
dotaknjen besed
gluhih v tišini molka,
odmaknjen stvarstva;
... pestovan ...
v naročju nostalgije,
za ure hladne zime –
za zapolnjeno vrzel ...
SREČANJE V SEBI
Daljne postaje zatočišč
oprezne preteklosti
okvirjajo zakotje portala
tesnih spoznanj;
kot vsak kamen,
ki s časom temni tla,
tlakovano ponazarjajo
megleno konturo obstoja,
zaznano v skalnatih obokih
tihote ran spomina;
časa, ki nam ostaja,
ne zaobide;
razprtje postarani roki,
samopozabo bledi,
sprijaznjeno otožno
dlan v drugi dlani
porozno pristnost znoji.
Prah davnega zanosa,
v desetletjih robate stiske,
polega na odpuščanju sebi –
priučeno nagubani starosti
na vsemu in vseh obleži;
v niansah obličja
preigravanja odslovljenih let;
plameni mladosti,
razplamteli v požar nostalgije
plenijo brezizhodno minulost
plimovanja čustev;
nekje daleč …
brez solz utopljene
čutne zaobljube
simbolizirajo srečanje v sebi,
v navideznem zavetju melanholije,
dotrajano – sveto sebi – dreveni.
OSIP
Življenje
na mojih ramenih
včasih zazveni,
kot brušen kozarec
rezan z diamantom –
na stičišču tistih senc,
ki potujejo z mano,
kot žeja
in glad.
Življenje
na mojih ramenih
včasih spodmakne
viseče dneve, poti …
tiste nepozabljene,
vrezane vase,
da v utvari pomislim,
kako meni poje,
zaljubljeni škržat.
