Senca gre čez travnik
ne ozre se nazaj
izza temne hoste s
ončni kres ugaša
ondi bo zgorela
zadnja minuta dne
Nocoj je mesec
prešerno nasmejan
odkril je svoj obraz
pošilja nam poljube
prejete od sonca
velik zvezdnat posip
Morda pa ni obraz
pač pa njegov kovač ki kuje do jutra
naš mir in spokojnost
potem gre počivat
po nočnem kovanju
Bledo sije mesec pozno v noč beže
svetovi svetlih zvezd
čez nebo utrinki
v hipu rišejo
svoje kratke poti
V omami spanja
nam njegova usta
podarjajo svoj smeh
da sanjamo lepo
brez temnih oblakov
na jasnini neba
Odhaja nočni čas
proti rojstvu dneva
bledi mesečina
v svetlo kopreno preoblekel bom noč
v pozlato jutra
Dovolil sem zori
spontano po svoje
da čarno zasije
SEKSTINA XX.
Večna igra stvarstva
na dvorišču neba
mesec ima svojo
sonce mu pomaga
darujeta nam moč
da živimo svoj vek
Menjave meseca
nam štejejo dneve
sonce preko svoda
krmari naš obstoj
da ne zgrešimo poti dni in sanj noči
Most mavrice je lok
kakor ljudskih vzponov
tudi spustov na dno
v krogu ponavljanj
se vrti naša bit
do ugaska vsega
Začuden in plašen
je človek zažigal
obredne kresove
proti zlim duhovom
verujoč v krivdo
naloženo nase
V belini dneva
prisluškujem soncu
v mesečini noči pogledujem luno
stara verovanja
dobivajo smisel
Misterij je tisto
kar nam daje nebo
da potolaženo
tečemo s časom
ko sprejme v spomin
naš konec začetka
SEKSTINA XXIII.
Shojene so poti
preko drobcev neba
v odpadlem listju
Vsi turkizi morja
azuriti globin
v skrivnih vrtovih
so moji začetki spoštovanja rojstva
neznanih prostranstev
Moji karneoli
polnijo pozen dan
vse polno je koral
granatov rubinov
ko dan se umika in se škrlat temni
Večerna je zarja
v gumbnici sveta kakor krvava noč
nebo se spremeni
srebro zvezd posiplje
platinasti mesec
Iz prgišča neba
zrejo nočne oči
moji hematiti z
družujejo poti
ki peljejo naprej
nazaj v vse smeri
Noč na praznih poteh
v grobno tišino
ne vstopim brez luči
zrelo popotnico rad vzel bi s seboj
pa je ni na spregled
Zadržano diham
da ne zbudim duhov tamkaj izza čela
v nihalki spanja
dremavično čakam
blažen jutranji svit
SEKSTINA XXVIII.
Čutno ujemanje
brez svetlečih bliskov
vrača nevračljivo
Na ulicah neba
se prehitevajo
zvezde utripalke
gorska reka moli
potno šumenje
v strugi temnih senc
Vijugava steza
izstopa iz gozda
teče do križišča
kjer jo smerokazi pošljejo v smeri
na levo in desno
V jutranjem mraku
zadnji krajec vleče
sonce na obzorje
dan na podeželju
blagruje počitek
neprespane noči
Pozlata oblakov
posebna ubranost
trenutka stvarnosti
bistveno početje
notranje lepote življenjske bujnosti
Ni mi vzeta zrelost
pretanjen nadpomen
spominskih okruškov
mi rojeva nasmeh
lastna mi moč duha kljubuje kreposti
Moj ujemek časa
v skupnem dosegu
je vedno varovan
poklanjam ga ljudem
oni ga hranijo da se ne sesuje
Tukaj je skrivni vrt
kamor se zatečem
se malo oddahnem
