Na vsebino

SEKSTINA VII.

Senca gre čez travnik
ne ozre se nazaj
izza temne hoste s
ončni kres ugaša
ondi bo zgorela
zadnja minuta dne

Nocoj je mesec
prešerno nasmejan
odkril je svoj obraz
pošilja nam poljube
prejete od sonca
velik zvezdnat posip

Morda pa ni obraz
pač pa njegov kovač
ki kuje do jutra
naš mir in spokojnost
potem gre počivat
po nočnem kovanju

Bledo sije mesec
pozno v noč beže
svetovi svetlih zvezd
čez nebo utrinki
v hipu rišejo
svoje kratke poti

V omami spanja
nam njegova usta
podarjajo svoj smeh
da sanjamo lepo
brez temnih oblakov
na jasnini neba

Odhaja nočni čas
proti rojstvu dneva
bledi mesečina
v svetlo kopreno
preoblekel bom noč
v pozlato jutra

Dovolil sem zori
spontano po svoje
da čarno zasije

SEKSTINA XX.

Večna igra stvarstva
na dvorišču neba
mesec ima svojo
sonce mu pomaga
darujeta nam moč
da živimo svoj vek

Menjave meseca
nam štejejo dneve
sonce preko svoda
krmari naš obstoj
da ne zgrešimo poti
dni in sanj noči

Most mavrice je lok
kakor ljudskih vzponov
tudi spustov na dno
v krogu ponavljanj
se vrti naša bit
do ugaska vsega

Začuden in plašen
je človek zažigal
obredne kresove
proti zlim duhovom
verujoč v krivdo
naloženo nase

V belini dneva
prisluškujem soncu
v mesečini noči
pogledujem luno
stara verovanja
dobivajo smisel

Misterij je tisto
kar nam daje nebo
da potolaženo
tečemo s časom
ko sprejme v spomin
naš konec začetka

SEKSTINA XXIII.

Shojene so poti
preko drobcev neba
v odpadlem listju
Vsi turkizi morja
azuriti globin
v skrivnih vrtovih

so moji začetki
spoštovanja rojstva
neznanih prostranstev

Moji karneoli
polnijo pozen dan
vse polno je koral
granatov rubinov
ko dan se umika
in se škrlat temni

Večerna je zarja
v gumbnici sveta
kakor krvava noč
nebo se spremeni
srebro zvezd posiplje
platinasti mesec

Iz prgišča neba
zrejo nočne oči
moji hematiti z
družujejo poti
ki peljejo naprej
nazaj v vse smeri

Noč na praznih poteh
v grobno tišino
ne vstopim brez luči
zrelo popotnico
rad vzel bi s seboj
pa je ni na spregled

Zadržano diham
da ne zbudim duhov
tamkaj izza čela
v nihalki spanja
dremavično čakam
blažen jutranji svit

SEKSTINA XXVIII.

Čutno ujemanje
brez svetlečih bliskov
vrača nevračljivo
Na ulicah neba
se prehitevajo
zvezde utripalke
gorska reka moli
potno šumenje
v strugi temnih senc

Vijugava steza
izstopa iz gozda
teče do križišča
kjer jo smerokazi
pošljejo v smeri
na levo in desno

V jutranjem mraku
zadnji krajec vleče
sonce na obzorje
dan na podeželju
blagruje počitek
neprespane noči

Pozlata oblakov
posebna ubranost
trenutka stvarnosti
bistveno početje
notranje lepote
življenjske bujnosti

Ni mi vzeta zrelost
pretanjen nadpomen
spominskih okruškov
mi rojeva nasmeh
lastna mi moč duha
kljubuje kreposti

Moj ujemek časa
v skupnem dosegu
je vedno varovan
poklanjam ga ljudem
oni ga hranijo
da se ne sesuje

Tukaj je skrivni vrt
kamor se zatečem
se malo oddahnem

Natisni članek

100 %