Vse okoli nas utripa v svojem ritmu, tako kot tudi mi. Včasih je naš ritem svoboden, poskočen in pojoč ali pa težak in melanholičen, pač tak, kot ga vede ali nevede ustvarimo sami. Vse prevečkrat pa je ujet v kletko privzetih vedenjskih vzorcev, stereotipov, nazorov, strahu, in to v realnem življenju ustvarjalca in pogosto tudi literarnem življenju oseb, o katerih spleta zgodbe.
Brez pravega ritma, ki ga mora odkriti vsak svojega, ni dobre glasbe, slike, plesa, literarnih del itn., kar je seveda dobro vedel tudi pesnik Dane Zajc, ki je ritmu posvečal izjemno pozornost in je o njem zapisal: »Ritem je najbrž zares skrit pod našimi sanjami, zasut z njihovo pisano (na videz, op. D. V.) nesmiselno vsebino, prikrit za oči, ki bi ga hotele odkriti. Ampak v njegovi nezapisljivi pisavi je zapisano vsako naše doživetje, vsako z drugačnimi črkami, in je zato odkrivanje svojega ritma istovetno s prisluškovanjem svojemu glasu.«
In kako zavzeto išče in ustvarja svoj ritem pesmi, proze in dramskih besedil 142 starejših avtorjev in avtoric, različnih starosti in poklicev, od še aktivno delujočih do devetdesetletnikov, ki so se tokrat prijavili na natečaj JSKD? Nekateri – in teh je še vedno precej – so vpeti v svoja klišejska razmišljanja o svetu in sebi in ponavljajo tuje vzorce, ki jih ne zmorejo ali znajo preseči, drugi so v fazi iskanja in odkrivanja novih izraznih možnosti, tretji pa že vedo, da je literatura več kot le izražanje lastnih čustev in so osebno, intimno zgodbo sposobni spremeniti v nadosebno in tako dati bralcem možnosti za vživljanje v usode njihovih oseb.
Sodelujoči avtorji in avtorice so tudi letos šli skozi dva izbora – najprej regijskega, osemindvajset nominirancev pa nato še državnega. Na šestih regijskih delavnicah so selektorji/ice skupaj z avtorji/icami razreševali/e zapletene zanke in uganke ustvarjalnega procesa. V svojih razmišljanjih, objavljenih v zborniku, pa so spregovorili/e o dobrih straneh besedil, predvsem nominiranih, največ pozornosti pa so namenili pomanjkljivostim ubesedenega. Opozorili so predvsem na izgubljeni vsebinski ritem na račun ujemajoče se rime (Dane Zajc je to duhovito označil kot »zgolj okrasno sredstvo zvončkljanja na koncu verzov«), stereotipnost in nedomiselnost pri metaforizaciji, na potrebo po večjem osebnem vložku avtorjev v pisanje, umanjkanje končnega loščenja besedil pri veliki količini sicer zanimivega idejnega blaga, na pretirano samozadostnost avtorjev in njihovo (ne)samokritičnost pa tudi na njihovo pogosto vsebinsko prepoznavnost, ki se ponavlja iz leta v leto, ali, kot je zelo direktno zapisal dr. David Bedrač, na »prežvečenost tem mladosti, spominov in večdimenzionalnega tarnanja« namesto aktualnih tem, ki ustvarjalce kar izzivajo. Res se zdi skoraj neverjetno, kako so avtorji/ice zazrti v svoje zasebne svetove in kako je v njihovih besedilih komaj kje zaslutiti refleksijo o velikih spremembah v družbi, ki smo jim priča, razvrednotenju vrednot, ki so nam bile še nedolgo tega skoraj svete, ravnodušnosti ali celo sovražnosti do beguncev, ki bi radi le »preživeli in živeli«, kot je v svoji pesmi zapisala Rozika Močnik. Nič več nam ne pride do živega. »Mi pred ekrani. Gledamo. Samo gledamo.« (Marija Šedivy)
Priznati moram, da je bil izbor osmih finalistov eno mojih težjih opravil doslej, saj sem dobila v branje dobra besedila več avtorjev, kot sem jih smela izbrati. Prav odličnih res skorajda ni bilo, veliko pa jih je bilo z določenimi presežki – ali v ritmičnosti, ekonomizaciji jezika, metaforičnosti, tematsko-motivni izvirnosti itn. Pri organizatorjih sem si zato dvakrat izprosila podaljšek roka za oddajo imen. Na koncu so se po skrbnem branju in tehtanju argumentov za in proti izluščila imena osmih finalistov: Dragomile Šeško, Vesne Šare, Milene Sušnik Falle, Majde Kočar in Rudija Stoparja, ki pišejo poezijo, ter Tanje Vamberger, Staneta Pečka in Milana Žnideriča s prozo. Pri vseh gre za zavestno ustvarjanje skrbno načrtovanih in domišljenih pripovedi o iskanjih, radostih in stiskah sodobnega človeka. Izbrane pesnice in pesnik se že dalj časa, nekateri med njimi že desetletja, intenzivno posvečajo pisanju in branju, večina med njimi ima objavljenih že več pesniških zbirk. Vsi pišejo v prostem verzu, pogosto osvobojenem od ločil, vsi se dobro zavedajo neizmernih zmožnosti jezika, ga raziskujejo, se igrajo z njim, tudi izumljajo nove besede, eksperimentirajo z zvočnostjo pa tudi zapisom (npr. Rudi Stopar), znajo ustvariti bogastvo samosvojih asociacij in izvirne metafore, večinoma pa so tudi našli in osvobodili svoj ritem, ki ponekod bralca kar posrka vase (najbolj izrazito pri Vesni Šare), saj kot je v svojem eseju še zapisal Dane Zajc, je prav »ritem tudi tisto neimenovano, zaradi česar in s čigar pomočjo bomo pesem sprejeli prej, kot se bo dotaknila našega uma«. Avtorica in avtorja pripovednih del dobro obvladajo prozno strukturo, vnašajo v pripovedi svoj ritem in so tematsko so zelo raznovrstni. Med zgodbami izstopa večplastna, dobro strukturirana pripoved Tanje Vamberger, postavljena v različne čase, med katerimi je več stoletij, z istimi liki – pisateljem Jakobom Hönigsfeldom, njegovim prijateljem in dekletom, za katero se potegujeta oba. Stane Peček kot dober pripovedovalec in opazovalec sproščeno in slikovito ubesedi zgodbo prvoosebnega pripovedovalca, ki po spletu srečnih okoliščin preživi potres v Skopju. Milan Žniderič tako kot Stane Peček zna pogledati na življenje s humorjem, to pa doseže s svojevrstnim slogom – preprosto, »naivno« pripovedjo majhnega otroka o njegovem dojemanju sveta in odnosov v družini ter svojim mestom v njej.
Ob izbranih avtorjih in avtoricah bi lahko (skoraj) enakovredno umestili še izbrušene »minimalistične« pesmi Marije Rihter, še posebej pa Marije Šedivy, s svežo metaforiko bogate pesmi Lidije Polak, radožive stihe Ivane Žvipelj. Od prozaistov pa so poleg izbranih izstopala besedila, ki bi sicer potrebovala še kakšen mentorski napotek ali pa zelo natančno avtorjevo branje: zgodba Rudija Mlinarja o junakovem doživljanju materinega umiranja in smrti, živahen potopis Danijela Rajha s potovanja po Peruju, kratka zgodba Ivanke Kostantino o kalvariji izbrisanega ter spretno napisana zgodba Darinke Kozinc o iskanju sledi glavne junakinje za svojima tetama aleksandrinkama v Egiptu. Vsa besedila nominiranih avtorjev so tudi objavljena v zborniku, krajša v celoti, daljša v odlomkih, tako da bralci ne bodo prikrajšani za njihove pripovedi, avtorji pa ne za objavo svojih del.
Izbrani avtorji in avtorice so letos našli svoje literarno zavetje na Bledu, kraju, ki v zadnjih letih utripa v ritmih narodov z vseh celin. Živahno mestece je znano po raznovrstnih športnih in seveda tudi kulturnih prireditvah, od katerih omenimo dve – nov mednarodni filmski festival z osrednjo temo voda (letos je potekal drugič) in odmevno mednarodno pisateljsko srečanje PEN, ki vsako pomlad že od leta 1977 gosti pesnike, pisatelje in publiciste, člane PEN centrov z vsega sveta. Med mnogimi slovenskimi avtorji je bil reden udeleženec blejskega srečanja tudi pisatelj Tone Svetina. Iskriv sogovornik, ki je svoje življenje in literarno delo posvetil iskanju resnic(e), je danes po krivici (zaradi novega »vrednotenja« NOB?) pozabljen avtor, ki je znal nam, po drugi svetovni vojni rojenim, v svojih protivojnih romanih naslikati veličasten boj majhnega naroda proti ogromnemu nemškemu vojaškemu stroju. Branje, potrebno tudi za današnji, samo po dobičku hlepeči čas, ko se spet (pravzaprav – ali se kdaj nismo?) delimo na večin manjvredne rase in ko plotovi niso več samo v naših glavah, ampak tudi že na mejah po Evropi, uničujoči ritem vojne pa tik pred našimi vrati.
Pisatelj je bil rojen na Bledu 15. novembra 1925. Prav njemu je ob 90. obletnici rojstva posvečeno letošnje srečanje V zavetju besede.
