Gre za majhen kvadraten prostor, nič večji od običajne dnevne sobe. Poševen strop se ob severni steni, ki leži nasproti vhodnih vrat, spušča nizko nad glavami občinstva. Izmed v sedem vrst postavljenih devetinštiridesetih stolov jih je zasedenih le petindvajset. Pod oknom nasproti vrat je majhen, približno za trideset centimetrov privzdignjen oder, na katerem stoji okrogla miza, pokrita s prtom v marelični barvi. Nanjo je postavljen vrč vode, ob katerem sta dva kozarca iz modrega stekla. Ob mizi sta dva preprosta stola s kovinskim ogrodjem in črnima sedaloma.
Nasproti mlade anglistke, katere kariera se je pred kratkim začela strmo vzpenjati – Sofija v zloženki, ki jo je dobila pri vhodu v dvorano, prebere, da ji je ime Tina – sedi Izidor T. Njegova slogovno kontroverzna besedila so bila v zadnjem času predmet mnogih literarnih kritik in kar nekaj intervjujev. Sofija se spomni, medtem ko si neuspešno prizadeva, da bi čim tiše slekla čeden karirast plašček, na katerega je sama pri sebi silno ponosna, čeprav se zaveda, da bi bilo v javnosti, pred spodobnimi ljudmi to nekaj povsem nezaslišanega, da je prejšnji teden na radiu ujela kar celo oddajo, posvečeno le mlademu, nenadno silno uspešnemu Izidorju T., ki je pretresal slovenske intelektualne kroge s svojo neposredno, realistično prozo. Kaj natanko je tisto, kar je spoštovane literarne izobražence tako vrglo iz tira, v nekakšno ekstatično navdušenje, ki je sprožilo marsikakšen, morda nekoliko samozadosten slavospev, Sofija ne ve. Prebrala ni niti prvega niti drugega, celo tretjega romana Izidorja T. ne. Vendar je prebrala nekaj recenzij in neko njegovo kolumno, zadnjič pa je ime mladega pisatelja zasledila celo na enem izmed predavanj, pri čemer je rahlo zardela.
Izidor T. piše besedila, je bila tako povsem utemeljeno prepričana Sofija, ki so samo poskus realistične proze. Slab poskus, ki nima posebne umetniške vrednosti. Zgodbe romanov je jasno poznala iz recenzij in intervjujev in bile so tako banalne, tako cenene, resda tu in tam tematsko sveže, a prozorno zastavljene. Povprečne. Jezik je kontroverzen, sega preko meja klasične, tradicionalne proze, odpira prostore novi izrazni luči, ki bo, upajmo, zasijala še v mnogih besedilih Izidorja T. Tako pišejo literarni kritiki, iz mnenj katerih se je kakor mozaik sestavila Sofijina sodba, romani pa gredo za med (Grenki? Sladki?), celo v slovenskih knjižnicah, kjer so sicer, vsaj kolikor se je o tem poučila Sofija, najbolj izposojani obsceni ljubezenski romani, kakršni so, kakor Sofija prav dobro ve, denimo romani Kathleen E. Woodiwiss.
»Slovenska kultura, tega se morate zavedati,« ravnokar poudarja Izidor T., »je tisti prostor, v katerem so utemeljene slovenske vrednote, v katerem je zasidrana naša narodna samozavest, zapisana naša zgodovina.« Sofija je plašček že obesila na naslonjalo stola, baretko je pospravila v torbico in rokavice prav tako. Osredotočila se je na Izidorjev pogovor z anglistko, ki ni bila le skoraj uspešna, temveč tudi precej čedna.
»Predstavljajte si,« reče Izidor počasi in poudarjeno, »da je slovenska kultura prostor v vašem stanovanju. Kajpada potrebujete vse sobe, kabinet, dnevno sobo, kopalnico, stranišče, spalnico, sobo za goste, vendar je najpomembnejši prostor vašega stanovanja nedvomno kuhinja.« Izidor se ozre okoli sebe, da bi videl, koliko izmed šestindvajsetih poslušalcev se z njim strinja, nato pa vpraša zakaj. »Zakaj je kuhinja najpomembnejši prostor vašega stanovanja? Zato vendar,« si Izidor sam odgovori, »zato, ker v kuhinji nastajajo zajtrki, kosila, večerje, malice, čaji, kave in slaščice, vse tisto, kar vam skozi dan daje energijo in moč, kar vas v jedilnici poveže z družino, zato, ker v kuhinji vse tisto, kar ni več koristno, sproti odstranjujete, ves čas pa dodajate nove in nove ...« Sofija presliši naslednjih nekaj besed, kajti mlad moški na njeni levi, ki ga pred tem sploh ni opazila, glasno prhne v odgovor na Izidorjeve besede. Sofija ga ocenjuje – od nje je oddaljen zgolj dva prazna stola – in pri tem izpusti še nekaj Izidorjevih besed, najbrž celo nekaj stavkov.
Cinično se smehlja, najprej opazi Sofija. Ustnice nekam oglato ukrivlja, da spominja na klovna iz otroških pravljic, takega z belim obrazom in rdeče narisanim nasmehom, pod katerim se, morda, skrivajo tudi žalostno pobešene ustnice. Kako nenavaden nasmeh! Resnično, zanima me, kdo je ta moški. Orlovski nos ima, kot profili z rimskih novcev, mislim, da je filozof. Da, da, tudi njegove prodorne oči, srebrnosive kot golobje perje, nekoliko skrite v senco/senci zaraščenih obrvi, govorijo temu v prid. Prepričana sem, da je filozof.
Sofija se, zadovoljna sama s seboj, ker je prav gotovo zelo pretanjeno ocenila nenavadnega moškega na svoji levi, znova posveti Izidorju T., ki se še vedno trudi, da bi zbranemu občinstvu vcepil resnico o pomenu kulture za slovenski narod. »Nenazadnje,« pravi Izidor T., »bi bilo vse drugače, če ne bi bili tako majhni, maloštevilčni. Utemeljeni smo na našem jeziku, dovolil bi si celo reči – naj mi bo oproščena nekolikšna predrznost – da so pesniki izpesnili civilizacijo, v kateri živimo in ...« Moški na Sofijini levi zdaj zakašlja, Sofija se ozre k njemu, zakaj precej čeden mlad moški je, zato ponovno presliši zaključek Izidorjeve razširjene replike. Moški na levi jo pogleda in se ji nasmehne. Sofija, katere lica se pri tem obarvajo rožnato, pa začne pogovoru Izidorja T. in mlade anglistke Tine zbrano slediti šele čez nekaj ne prav kratkih zardevajočih trenutkov.
Izidor zdaj govori o svojem zadnjem romanu. Ocenjuje ga kot svežo ljubezensko zgodbo, ki jo odlikuje bogat oris duševnih slik romanesknih likov, tesno pripenjanje na specifičen družbeno-političen trenutek ob osamosvajanju Slovenije leta 1991 pa daje romanu povsem novo, prvikrat tako natančno popisano razsežnost. Dogajanje sega v čas Odbora za obrambo četverice in prevprašuje dogodke, ki so sledili v naslednjih treh letih, pri čemer je zgodovinsko dogajanje vselej le kulisa za intimnejšo pripoved, ki se potaplja v krhki posameznikov svet podzavesti, v njegovo dušno dogajanje, ki ga poglavitno zaznamuje romantično razhajanje.
Moški na Sofijini levi molči, zbrano posluša Izidorjev govor, tehta njegove besede in tudi Sofija se mirno predaja monologu na odru. Izidor govori o mladi narodni avtonomiji, o potrebi po izvirnem, iz srčnih prekatov slovenskega ljudstva izhajajočem umetniškem izrazu, ki ga izenači s slovenstvom samim na sebi: slovenska avtonomnost postane slovenska umetnost in umetnost postane politični termin, pri čemer se slovenska umetnost in slovenska kultura ločita od vseh drugih. »Mi smo namreč majhni!« ponovi Izidor T. »Mi smo majhni in to nas loči od vseh drugih. Mi nismo utemeljeni na oboroženem boju in ne na politični moči, mi smo utemeljeni na kulturi, na našem jeziku. V tem kontekstu je neizmerno pomembno imeti v mislih, da ne bomo nikoli največji. Nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši!« Moški na Sofijini levi znova, a komaj slišno prhne in Sofija se zdrzne. Izidor ne sliši prhajočega neodobravanja in ne vidi zardevajočih lic, epski zamah njegovega govora ne opeša, dokler ga s tihim hrkanjem ne prekine mlada anglistka, ki bi rada nadvse uspešnemu mlademu kolegu zastavila še zadnje vprašanje, ker jo počasi že preganja čas. »Kaj ti pomeni umetnost, Izidor?« »Umetnost je življenje samo.«
Šestindvajset parov rok ploska Izidorju T., mlademu slovenskemu pisatelju, ki svoje romane – nezaslišano! – piše v jeziku ljudskih množic. Izidor T. odide z odra, ploskanje potihne, njegova sogovornica odnese z mize oba kozarca, Sofija pa si začne, kot vsi drugi obiskovalci literarnega večera, ovijati šal okoli vratu ter iz torbice vleči baretko in rokavice. Oprosti, reče mladi moški s Sofijine leve in se prerine mimo nje proti izhodu. Sofija si na glavo potisne baretko, obleče si plašč in zapne vse gumbe, pozabi pa na rokavice in odhiti iz dvorane v upanju, da bo zunaj še enkrat ujela oglati nasmeh skoraj gotovo filozofa.
Stoji pred vrati, kadi cigareto in iz puhajočega dima napravlja majhne krofe z luknjo v sredi. Sofija prestreže njegov pogled in on ponovno reče oprosti. Oprosti, nisem te želel ... Saj me nisi, pohiti Sofija. Seveda sem, reče on, čemur sledi še en zanj (očitno) značilen nasmeh. Ampak – ugovarja Sofija, opravičujem se, jo prekine on. Resnično, doda in v pepelniku, enem tistih, ki tičijo na vrhu košev za smeti, ugasne cigareto, kar stori izredno samozavestno, kot bi hotel reči, glejte, jaz kadim, to je odličen način, da si zapolnite šestdeset praznih minut dnevno, za katere sicer ne bi mogli najti primerne zapolnitve, poleg tega pa, samo pomislite, poleg tega me prav nič ne obremenjuje dejstvo moje lastne minljivosti, sploh ne, sploh ne, jaz sem povsem razrešen bremena bivanjskih vprašanj! Resnično, ponovi in se ponovno tudi s trupom obrne k Sofiji, kar krivega se počutim, da sem te – nisi, resnično, sploh nisi – da sem te torej prav neokusno, nevljudno – nikakor, nikar se ne opravičuj! – Torej prav. Nobenih zamer? Nikakor. Kratka, neprijetna tišina. Počasi bom – Sofija zamahne z roko v smeri najbližje avtobusne postaje. Greš proti gledališču? Do postaje. Jaz grem do Cankarjevega doma. Te lahko pospremim? Sofija zardi. Lahko. Oprosti, ponudi ji roko, oprosti moji nevljudnosti, Feliks. Sofija, me veseli.
Stopita skupaj, uličice stare Ljubljane se zvijajo pred njima, nad njima pa se že prižigajo prve mestne luči, dan se lenobno umika večeru. Neprimerno je bilo, reče Feliks. Zaraščene obrvi, dve kosmati gosenici, se prinižata k očem, Feliks se samokritično, a ne brez pridiha poetične melanholije, izhajajoče iz krhkega samopomilovanja, namršči. Nisem hotel biti – saj nisi bil, sploh ne! Bilo je smešno, v tako strašne kontradiktornosti je zahajal! Samo pomisli, njegov slog velja za kontroverznega, ampak njegove misli so bile skupki samih konvencij! Razumeš, kaj hočem – razumem. Feliks odkima – če bi pred njim stala klubska mizica, bi nanjo po vsej verjetnosti prav glasno položil svojo dlan. Slovenska kultura kot prostor, v katerem so utemeljene vse naše vrednote, naša narodna samozavest – nikakor!, vzklikne Sofija, čeprav ni povsem prepričana, čemu. Pravim ti, prevzame Feliks, to je nadvse neutemeljena trditev, nadvse neutemeljena. Seveda smo, si drzne pripomniti Sofija, utemeljeni na materinem jeziku – kajpak, kajpak smo! Ampak ali je jezik resnično vse, kar zajema pojem slovenske kulture, ali je naš jezik resnično lahko enačen s slovensko umetnostjo, z vsem slovenskim izročilom? – Ne, nikakor! Seveda ne, poudari Feliks, seveda ne! In ali je položaj kulture med Slovenci resnično še vedno privzdignjen na nedotakljivi, globoko spoštovani piedestal, kakor želijo orisovati besede mladega, kdo ve zakaj izredno uspešnega Izidorja T.? Jaz mislim, nadaljuje brez predaha, Sofiji ne pusti do besede, mislim, da je kultura, še posebno pa umetnost znotraj nje, potisnjena na rob, na prav tisti marginalni pas, tako rekoč na bankino družbenega dogajanja, na katero širše množice posežejo le iz zunanje nuje. Zgolj čudaški posamezniki, ki jih ljudska raja navadno obsoja kot pijance, lenuhe in sanjače, se na tej s peskom posuti, ozki, obstranski stezici slovenske kulture zadržujejo iz lastnega poglobljenega interesa. Kakopak potemtakem ni čudno, da mladi ljudje, katerih zavest je reflektirana, vendar neznana, nezaznavana v širšem družbenem krogu, ne morejo nikakor, na noben način prodreti v to ljudsko množico, ki svoja življenja – če dovoliš – preživlja na avtocestah našega socialnega okolja: med konvencionalnimi filmi fizičnih žanrov, med knjigami, ki so povod za prevpraševanje pomena knjige kot medija in literature kot krovnega pojma za množico fiktivnih zgodb, usod in oseb. Feliks pompozno premolkne, ozre se v nebo, zastrto z meglicami oranžne svetlobe, ki jo oddajajo cestne svetilke. In tako, doda čez nekaj trenutkov, resnično ne razumem teh prenapihnjenih, konvencionalnih govorov, teh praznih besedovanj, ki želijo biti narodnozavedna in hkrati kulturo braneča. Se strinjam, popolnoma se strinjam, ponavlja Sofija, v sebi ekstatično presunjena, in si popravi pramen las, ki je ušel izpod baretke. Pomembno je, da se zavedamo tistega, kar je o kulturi izpostavil – če mi dovoliš ta citat – seveda, prosim, prosim! – Matjaž Zupančič, namreč da je, to zdaj citiram, kultura lahko oblika civilizacije ali dokument barbarstva, največkrat pa je oboje. Fantastično! vzklikne Sofija. Resnično, kajti glej, tudi sam sem poskušal, brez uspeha sem pošiljal svojo poezijo na razne literarne natečaje in – torej si pesnik? Pesnik! Ah, pesnik; Sofija, kaj to pomeni – biti pesnik? Vendar, da! Želim si, da bi me nekoč tako poimenovali. Prebijam se kot kantavtor, pravkar snemam svojo prvo zgoščenko, Rekviem v F-molu, v maju pa bom imel – če mi dovoliš nekoliko samohvale – tudi svoj prvi koncert! V Slovenskem mladinskem gledališču, pridoda, ne brez (rahločutnega) ponosa v glasu. O! Sofija sprva kar ne more do sape, kako čudovito!
Nenadoma stojita na avtobusni postaji Drama. Feliks se ustavi, Sofija se sramežljivo prestopa. Poslušaj, če se ti še ne mudi preveč, bi bil zelo vesel, če bi sprejela moje povabilo na čaj, tam čez je restavracija, slišal sem, da je ugledna. Z roko nakaže smer. Oh. Sofijina lica rožnato žarijo. Pogleda na uro, ki kaže pol osmih. No, prav, reče in se čisto drobno nasmehne. Odlično! Lepo se je pogovarjati s teboj, Sofija. Oh. Sofija se ugrizne v spodnjo ulico. Oh, hvala. No, nikar ne ostaniva brez besed, poslušaj, res mi ni nič bolj neprijetno od tiste od zadrege zadrgnjene tišine – tudi meni ne, to so res neprijetni trenutki, kajne? Pa kako! Resnično neprijetni!
Feliks in Sofija se prijetno zaposlita z vzkliki, ki vsi po vrsti razglašajo od zadrege zadrgnjene tišine za najneprijetnejše trenutke slehernega človeškega življenja, vse dokler ne prideta do vhoda v restavracijo čez cesto, kjer Feliks Sofiji pridrži vhodna vrata. Pri mizi ji pomaga sleči plašč in ga obesi na majhen majav obešalnik ob mizi. Dober večer, bosta kaj pojedla? Sofija, boš ti kaj pojedla? Ne, hvala. Jaz pa morda bi. Sofija, res nočeš ničesar? Ne, ne hvala. Prav, torej samo en menu. Izvolite. Natakar ponudi Feliksu jedilni list in se obrne k Sofiji. Torej, s čim lahko postrežem vam? Earl Grey bi, prosim. Da, tudi jaz. Natakar odide. Ti resnično ni do hrane, nisi samo vljudna? Ne, povsem sita sem. Prav. Feliks z vso resnostjo, ki jo zahteva takšno početje, prebira jedilni list. Mislim, da bom pico. Kratka tišina. Poglej, poglej ... omaka iz tofuja s sojo, beluši, sir, smetana, kapre, artičoke. Kaj praviš? Zanimivo. Da, tole bom. Izvirna je, sveža, takšne še nisem jedel. Pa ti? Ne, še nikoli. Natakar se vrne k mizi, na pladnju nosi dve skodelici čaja ter majhna vrčka mleka. Ste izbrali? Da, tole bi, prosim, z omako iz tofuja. Natakar kratko prikima ter se rahlo prikloni. Kratek, suh smeh, Sofija in Feliks ponovno sama.
Povej mi, Sofija, kdo si. Sofija povesi pogled in umika zardela lica v senco. Kakšno vprašanje je to, Feliks? Jaz sem razočaran mlad kantavtor. Kdo si ti? Feliks se oglato smehlja, Sofija zardeva in zardeva. Kdo sem? Kratka tišina. Pisateljica v gradnji. Pišeš? Poskušam. Kaj pa pišeš? Zardevanje. Več in več zardevanja. Tako mučno vprašanje. Mučno, Feliks pa je mnogo več kot spodoben človek, meni Sofija. Iskrena bom, se nenadoma odloči. Prosim, tudi jaz sem bil iskren s teboj, Feliks skloni glavo v galanten priklonček. Še več oglatega smehljanja. Vedno znova zgolj začenjam. Rada bi napisala roman, ampak vselej odneham, napišem nekaj strani in kar odneham, ker se mi zdi, da moje ideje niso dovolj dobre. Med prsti nervozno mečka zavojček sladkorja. Sofija, vidiš, jaz sem prepričan, da tvojim idejam prav nič ne manjka! Samo nadaljevati moraš. Razvijati jih moraš. O čem si pisala pred kratkim? Sofija upre pogled navzdol, strmi v svoje dlani. Metafikcijski roman o fikciji. To je vse, kar sem imela. Zgolj samonanašalne refleksije. Vidiš Sofija! Vedel sem, ideja je sveža, vsekakor ima dovoljšen potencial, ta ideja je kot delta reke, ima več možnih izlivov, mnogo možnih izlivov. Hvala, Feliks, to je zelo prijazno ... Poslušaj, res bi rad prebral kaj tega, kar si napisala. Prosim, bi mi zaupala svoj elektronski naslov? Pisal ti bom. Seveda, v veselje mi je, resnično. Sofija zardeva, zardeva kar naprej, rožnata se umika nežno rdeči, ki postopoma temni, Sofija črkuje e-mail, pust – vendar zrel! – naslov, tvorjen iz imena in priimka, Feliks navdušeno ponovi za njo in ga zapiše v svojo Moleskine beležnico. Le nekaj minut kasneje, ki jih porabita za pogovor o izvoru ter pomenu Sofijinega priimka, priimka Moder, priimka, ki Sofijinemu imenu dodaja nekakšno podčrtavo, Feliks dočaka svojo pico s tofujevo omako, ki ima okus po skuti. Kratka tišina. Feliks reže pico na enakokrake trikotnike. Enega iztrga iz kroga in ga ponese k ustom. Oh, Sofija, odlična je, moraš malo poskusiti! Samo čisto malo ... Glej, tega vzemi, ta je majhen. Skupaj jesta z enega krožnika, Feliks se oglato smeji in Sofija še naprej otroško zardeva, Feliks ji s prstom obriše malo tofujeve omake z brade in pri tem s prstom poboža njene ustnice. Veš kaj, Sofija? Rad bi ti prebral eno svojih pesmi. Pobrska po svoji pomečkani beležki, iz katere štrli več pisanih koščkov papirja in ki jo je ravnokar privlekel iz kvadrataste črne torbe. Temne sence belih rož, omedene majske trate, luže pod tvojim oknom in neulovljiva senca tvoje mačke. Rad od ust bi trgal tvoje solze, grenki med teh roza lic, in rad bi rasel, rasel vate, ki odvrnila si me med zarjavele pralne stroje, polomljena cedila in stole, kjer vse je zgolj Ti in Tvoje. Kratka tišina, zadrgnjena od zadrege. Ganjena sem, nato prav tiho reče Sofija, resnično ganjena. Hvala. Ni še prav dodelana ... melodija zanjo še ni napisana ... jaz – mogoče bom do takrat, ko se prihodnjič srečava že napisal tudi glasbo in boš potem lažje – torej se bova znova srečala? Gotovo.
I
Stene sobe obdaja svetel opaž iz smrekovega lesa, ladijski pod prekriva strop. Sredi prostora je dolga hrastova miza, prekrita z belim prtom, bogato obložena z raznovrstno hrano. Ajdov, koruzni in pšenični kruh so naloženi v pletenih košarah, bograč, jota in polšja obara do roba napolnjujejo tri ogromne emajlirane, modre posode z rožnim vzorcem, iz ličnih glinenih posod, razpostavljenih na začetek, sredino in konec mize, dišijo ajdova kaša, čompe s skuto, bezgovo cvrtje, matevž, sirovi štruklji in krompirjevi svaljki, na velikih porcelanastih krožnikih pa so naložene krvavice, kranjske klobase, pečena gos z rdečim zeljem in pršut. Na manjši omari v levem kotu sobe, pod oknom, ležijo na kvačkanih prtičih debelo narezani kosi posolanke in potice, poleg pa ležijo lepo zloženi krofi, flancati in miške. Pri nogah omarice stoji osem bokalov cvička in nekaj domačega slivovega žganja.
Pod mizo teče globoka razpoka, ki sega bržkone v globine zemeljske skorje, morda celo vse do notranjega jedra, vendar človeško oko tako daleč ne seže in zastran tega ni mogoče reči nič določnejšega. Jasno pa je, da poteka brezno čez celotno širino sobe in jo deli na dve povsem enaki polovici. S sten zrejo na mizo oči lovskih trofej: tu je zborček srn in srnjačkov, ki jim ponosno dirigira jelen, pa nekaj nagačenih veveric, ki se sklanjajo z umetelno obešenih lesenih stojal, ki posnemajo obliko vejevja, tu je tudi ponosna glava ogromnega merjasca, nagačen jazbec, ki neutrudno stoji v stekleni omarici, obešeni na severno steno sobe, trije radovedni lisjaki na polici pod oknom, v kotu pa gospodarjeva ponos in veličina: srebrnosivi volk in za njegovim hrbtom mogočno rjoveči medved. Vse živali – od najmanjše ptičice, na ribiški vrvici viseči s stropa, do velikih zveri – imajo temena pokrita z odlično ohranjenimi titovkami. Njihova žlahtna olivno zelena barva je še sveža in živa: še izraža globoko veličino, moč, pogum in pravičnost. Rdeče zvezde sijejo z lučjo, ki ne bo ugasnila; majceno ozvezdje bo žarelo v dalj, v širna prostranstva sive prihodnosti.
Za mizo je devet stolov. Na čelu mize sedi Tomo, borec za pravice imetnikov zemlje, ljubiteljski lovec in odlično prodajani slovenski pisec. Njegova žena Anja, izvrstna kuharica okrogle postave, prostočasna vrtnarica in arhitekta, sedi na njegovi levi, na njegovi desni pa se na stolu nervozno preseda njuna hči Tina, ki je pravkar zaključila študij anglistike in katere kariera se karseda strmo vzpenja. Ob njej razširjenih nog, ležerno zleknjen v stolu, sedi njen partner, filozof, kantavtor in pesnik Feliks, kateremu nasproti je bil poseden njegov prijatelj, mladi up slovenskega romanopisja, Izidor T. Slednji sramežljivo poveša pogled v krožnik pred seboj in se pod mizo previdno dotika Tininih nartov. S stropa, natanko nad razpoko, ki teče pod mizo, na mogočnem kavlju visi z glavo navzdol obrnjen moški, katerega konice las se nespodobno namakajo v lonec z joto, vendar žal ne gre drugače, kajti le malo je mogoče ukreniti proti sili gravitacije.
3.
Sofija naslanja glavo na velika hladna okna mestnega avtobusa. Zasanjana je in čudovito otožna. Rožnata lica so postala bleda, njeno srce hitro utripa. S kotičkom očesa ujame starega gospoda, ki sedi na njeni desni in z zgrbančeno roko prelaga jabolka v pleteni košari pred seboj. Njemu nasproti sedi mlado dekle s črnimi podočnjaki in papirnato belimi, tankimi rokami. Iz žepa plašča nervozno jemlje svoj mobilni telefon, pritisne nekaj tipk in ga nato ponovno položi v žep. Držala, ki teče nad njeno glavo, se oprijema mlad moški s črnimi, od vetra razjedenimi rokami, pod pazduho stiska kupček revij, ki jih prodajajo kralji ulic. Ženska, ki sedi na njegovi levi, zre v ročno ogledalce, živčno se ogleduje, popravi si vpadljivo rdečo šminko in pri tem negotovo pogleduje okoli sebe – jo je kdo videl? Ob njej sedi starejša gospa s črnimi lasmi in jamico v bradi. Njen plašč je obledel, bržkone ga je kupila na tržnici. Potniki avtoceste, si reče Sofija, odvrne pogled, srce pa ji ponovno močneje udarja v prsih. Ti nikoli, resnično nikoli ne bodo zavili na peščeno bankino. Prav gotovo ne.
Zaželi si pisanja. Želim si primišljanja, poskušanja, upanja na polnovredne stavke, razmišljanja, goreče vzklika sama pri sebi. Ozre se skozi okno, v mislih šteje postaje do doma, poskuša se spomniti kakšnega prijetnega, mirnega bara, kjer bi si lahko naročila kakav in pisala. Domisli se majhne kavarne, v kateri je pred tedni sedela na kavi in čakala, da mine hud naliv, ki jo je zalotil brez dežnika. Kavarna ima nove, usnjene rožnate zofe ter klubske mizice s steklenimi ploščami in zelenimi nogami. Ko je bila Sofija zadnjič tam, je bilo čisto in mirno. Dovolj prijetno.
Izstopi na tretji postaji in ob obvoznici prehodi še nekaj deset metrov. Bar jo pričaka z odprtimi vrati, spričo njene nuje se ji zdi še prijaznejši kot prejšnjič. Poišče prazno mizo za dva. Na eleganten stol, ki stoji ob njej, skrbno obesi svoj plašček, na katerega nato položi še šal in kapo. Sede na mehko rožnato zofo, torbo odloži poleg sebe, jo odpre in iz nje potegne svojo zeleno beležko, kuli in Flaubertovo Gospo Bovary. Vse skupaj odloži na klubsko mizico pred seboj, ki je ravno prav visoka, da bo lahko na njej udobno pisala. Počaka nekaj trenutkov, da natakar pogleda proti njej, pomigne mu in on z nasmehom pristopi. »Dober večer. Kaj vam lahko prinesem?« »Kakav, prosim.« Sofija brez posebnega zanimanja prebere nekaj strani Gospe Bovary, nato se natakar vrne s sladkim čokoladnim napitkom. »Izvolite,« reče in se ponovno nasmehne. Hvala, odvrne Sofija, zdaj že popolnoma zatopljena v misli o pisanju, ki si ga je tako nenadno zaželela in ki jo v njenih mislih dela posebno, drugačno, jo morda celo uvršča med tiste, ki stopajo po bankinah, pisanju, ki jo privzdiguje nad ljudske množice. Oh! Tako rada bi bila resnično, potrjeno povzdignjena! Lista po svoji zeleni beležnici, nedokončana besedila se vrstijo pred njo. Odloči se, da ne bo nadaljevala S steze, svojega pravkar začetega romana, za katerega je Feliks pokazal tolikšno navdušenje. Ne, začela bo povsem novo besedilo. Tekst, ki bo predvsem refleksiven, razpet med sedanjost in preteklost, med fikcijo in resničnost, tekst, v katerem bo medbesedilnost slogovna značilnost in ne tema. Ta bo drugačna, intimnejša. Zeleno beležnico nasloni na Emmo Bovary, odpre jo na prazni strani.
Prisluškovanja. Nostalgične refleksije.
Sedem k mizi za dva. Na enega od stolov položim torbo, iz nje potegnem knjigo. Emma v operi vzporeja svoja občutja z dogajanjem na odru. Ravnokar prihaja moj najljubši del.
»Oh!« Vzklik mlade ženske pri sosednji mizi. Njeni lasje so temni kakor moji. Oči velike, skorajda črne. Pod njimi veliki vijolični polkrogi, podočnjaki, ki nikoli ne izginejo. Njene ustnice so tanke, a presenetljive, vinsko rdeče barve. On ima borovničeve oči.
Ponovno Emma. Prihod Edgarja Lagardyja.
Ponašal se je s tisto bleščeče belo poltjo, ki daje vročim južnim plemenom odsev veličastvenosti marmornih kipov. Čvrsta postava mu je bila stisnjena v jopič rjave barve; cizelirano bodalce mu je tolklo po levem stegnu. Koprneče je obračal oči in kazal bele zobe. Baje se je bila zaljubila vanj neka poljska kneginja, ko ga je zvečer slišala na biarriški obali, kjer je popravljal čolne. Ugonobila se je bila zaradi njega. Pustil jo je bil zaradi drugih žensk in ta čustvena slava mu je le množila umetniški ugled.
»... potem sem slikala.« Nehote ponovno slišim delček pogovora.
»Ljubim tvoje slike!« »Nariši me,« je prosil neke davne junijske oči. Vzela sem skicirko in svinčnik iz torbe. Poskušala sem ujeti njegov smeh, poskušala sem ujeti njegov glas, poskušala sem ujeti njegove borovničeve oči, pa se mi je izmikal kot metulj, lovila sem ga, a nikoli ga nisem ujela. »Nisem tako čeden,« je rekel, ko sem mu razočarano pokazala portret. Namrščeno sem pripomnila, da ne znam risati borovnic, on pa se je glasno zasmejal in rekel, da sem narisala ljubezen.
Sofijin kakav se je ohladil. V skodelici je ostalo le še nekaj požirkov. Sofija pogleda na ročno uro, ki kaže dvaindvajseto. Zadovoljno zapre beležnico, spomni se svoje prispodobe in si reče, da ji je tokrat nekaj besed ubežalo na travnike med cvetje, in to je danes zanjo dovolj.
II
»Vidiš, Feliks, no, še ti poslušaj, Izidor,« pravi načelnik omizja, pogleduje zdaj na to, zdaj na ono stran mize in na beli prt v lepljive linije zlaga fižolčke, ki jih je izbrskal iz jote, »tale košček kruha je naša hiša. Tole tu, je moja brajda, vidiš,« – pokaže na polomljene, omaščene zobotrebce, ki jih je iztaknil iz krvavic – »tole tu je pa naš potoček.« Poravna zelje, ki ga je povezal v lepe snopiče in jih položil poleg kruha. V vrsto doda še zadnji fižolček in nato glasno zavzdihne: »Tole tu, vidita, fanta, je pa obrežje, ki deli našo in Juvanovo zemljo. To je to problematično, silno problematično ozemlje.« Ozre se proti okencu, ki ga zakrivajo kratke kariraste zavesice, in se zastrmi ven, kjer se za steklom razgrinjajo od dežja ozeleneli travniki, v somraku temni in skrivnostni. Za njimi se razodevajo polja koruze, katere plodovi se že sladijo, še naprej pa se razkriva gozdna meja. Mešani gozd pošumeva v poletnem vetru in se krošnje se širijo v nebo, sprejemajoč dežne kaplje, ki jih božajo.
Anja s svetlečimi se, tolstimi prsti pita s stropa visečega moškega. V usta mu tlači koščke gosi, zelja in ajdove kaše. »Vidita,« nadaljuje Tomo, prebujen iz sanjave zamaknjenosti, da povsem prezre Anjino hranjenje mladega obešenca, »Juvan trdi, da je tole,« pokaže na kolono fižolčkov, »vse njegovo. Vsako leto mejo še nekoliko pomakne na naše, ni da bi govoril. Ob zadnjih geodetskih meritvah je trdil, da mu pripada tudi to,« s členkom kazalca potrka med lično zloženimi koščki bezgovega cvrtja: »Gozdič, kjer sem ujel sleherno izmed srn, katerih glave zdaj ponosno krasijo ta nadvse prijetni prostor!« Z od ganjenosti rosnimi očmi pomigne proti srnjadi, ki s steklenimi zrkli slepo strmi v tople barve nasprotne lesene stene. Tisti gost, ki svoje lase še vedno enako skrbno namaka v joto, steguje vrat proti Anjinim rokam, ki ga še vedno potrpežljivo hranijo, in njegov dolgi jezik se lakomno ovija okoli njenih prstov, ki mu zdaj ponujajo krvavice in koruzni kruh. »Ne bi me presenetilo, če bi se nenadoma pojavil tu in zahteval, da mu še ta trenutek podarim vse svoje živalce,« postaja zaskrbljeno glasen Tomo, ki mu lahko Feliks in Izidor le sočutno prikimavata, zmajujeta z glavo ter tu in tam zavzdihneta. »Ampak,« Tomo povzdigne glas, »ampak naj le poskusi! Svojih živalic ne dam, ne dam za noben denar!«
4.
Bar se je že skorajda povsem izpraznil, zato Sofiji ni bilo treba dolgo čakati na račun. Natakar, katerega ličnice so bile zdravo rožnate barve, prijetnega, morda le nekoliko preveč čistega videza, se je z nasmehom na ustnicah in računom v roki pri njeni mizi ustavil takoj, ko je le rahlo nagnila glavo v smeri prazne skodelice pred seboj in z ustnicami nemo izoblikovala Plačala bi.
»Dva evra trideset,« je rekel in se še vedno prijazno smehljal. Sofija je pobrskala po svoji denarnici in plačala z bankovcem za pet evrov: »Kar na tri lahko zaokrožite,« se je tudi sama vljudno nasmehnila. »Hvala.« Sofija je vstala, šal si je dvakrat ovila okoli vratu in si na glavo nadela baretko. Preden je s stola dvignila svojo torbico, je zapela tudi vse gumbe na plašču, kajti zunaj je glasno vršal veter. Nato se je napotila proti izhodu, pri čemer je z uslužnim natakarjem ponovno izmenjala širok nasmeh.
Zunaj se je občutno shladilo. Oster veter je rezal v Sofijina lica in ji prav hitro povsem pordečil nos. Sofija se je namrščila. Iluzija uspešnega večera, v katerem je ustvarjala cvetoče, barvite, svobodne podobe, se ji je razblinjala z vsakim korakom, ki ga je naredila. Pločnik pod njo je bil poledenel. V škornjih, ki so bili izdelani iz le bledega posnetka usnja, so njeni nožni prsti postajali komajda gibljivi, poleg tega ji je večkrat prav zoprno spodrsnilo. Avtobusna postaja, na katero je prispela čez nekaj neprijetnih minut, je samevala. Sofija je preverila vozne rede in ugotovila, da je za tri minute zgrešila svoj avtobus, naslednji pa naj ne bi prišel vsaj še dvajset minut. Razočarano je ugotovila, da bo morala do doma peš. To je pomenilo četrt ure hoje, Sofija pa je že vnaprej predvidevala, da bo zaradi poledice morala stopati počasneje in bo domov tako prispela šele čez dobrih dvajset minut.
Oranžne luči so metale kroge svetlobe na cestišče na njeni desni. Štiripasovnica je bila skorajda prazna. Sofija je stopila hitreje. Veter ji je pihal v obraz, jo tu in tam zamajal. Škornji so gladko drseli po spolzkem pločniku, večkrat ji je spodrsnilo, zdelo se ji je, da jo moški, ki je hodil za njo na razdalji desetih metrov, dohiteva, in srce ji je ob tej misli nekoliko hitreje, prestrašeno udarjalo v prsih. Pospešila je korak in stopala hitreje. Še hitreje. Spodrsnilo ji je, a se je ujela. Hitreje. Zaneslo jo je. Hitreje, hitreje, do počasnega teka.
* * *
Dragan je pogledal na uro. Prestavil je televizijski kanal. Ženska, sedeč na stolu prekriža noge, vanjo zre več parov moških oči. Nov program. Sodnica bo predlagala pričanje ... Ponovitev dnevne informativne oddaje, ki jo je ujel že pred tremi urami. Ponovno je pogledal na uro, ki je kazala triindvajset in pet minut. Vstal je, stopil mimo televizije in zavil v kuhinjo. Beli kuhinjski pulti so sijali vanj z zastrašujočo sterilno čistočo. S prsti je zdrsel po gladki površini. Razkrečene noge, smeh, stresanje konjskega repa, vonj po provansalskih začimbah, nato drobtine, konzerva tunine, tišina. Odprl je vrata visokega hladilnika, katerega sto sedemdeset litrov prostornine je bilo uborno zapolnjenih z dvema starima limonama, v srebrno folijo zavitim koščkom posebne salame in kozarcem kislih kumar. V ozadju sta ležala že dolgo odprta posodica z margarino in posušen korenček. Zaprl je hladilnik in z roko segel po vratih omare nad njim, pri čemer ga je nenadoma prešinil spomin na neki oddaljeni večer, in za trenutek je nepremično obstal. Zadišalo mu je po sveže pečenem pecivu, sveže umitih laseh, pomokanih tleh in ženskem mednožju. Nostalgični občutek je prešel enako nenadno, kakor se je pojavil. Odprl je omaro in čisto na koncu zadnje police je ležal tri dni star krušni krajec. Vzel ga je ven, ga povonjal in pogledal pod lučjo. Presodil je, da je še čisto dober, zato je spet odprl hladilnik in vzel iz njega kozarec s kumarami in posebno salamo. Na tanko je narezal kruh, tako da je iz krajca dobil dve rezini, narezal je kumare in salamo ter si naredil sendvič. Stoje je počasi žvečil in potrto opazoval madeže na sicer popolnoma belem pultu.
* * *
»Počakajte!« je zaklical moški, ki je Sofiji zdaj sledil na razdalji treh metrov. »Zvezek ste izgubili!« Sofija se je ustavila in moški jo je nemudoma dohitel. Oblečen v debelo temno modro jakno, s črno kapo na glavi je v roki resnično držal njeno zeleno beležnico. Njegova lica in nos so od mraza čisto pordeli. »Že kakih sto metrov sem hodil za vami! Niste slišali?« Sofija je osramočeno zardela. »Ne, žal ne. Ta veter ...« Moški je prikimal v znak strinjanja in ji pomolil zeleno pisateljsko beležnico. »Na postaji vam je padel iz torbe.« Sofija je preverila torbico. Bila je odprta. »Najlepša hvala,« je rekla iskreno. »Malenkost,« je odmahnil moški. »Lep večer še naprej!« »Hvala enako,« je odvrnila Sofija, »in še enkrat hvala.«
* * *
Dragan je ponovno sedel na zofo, noge si je pokril s tanko rumeno odejo in nadaljeval s prestavljanjem programov. Nazadnje je ostal pri oddaji o prodaji avtomobilov, jedel je s papriko začinjen čips, ki ga je našel v eni od kuhinjskih omar, in skoraj vsako minuto pogledal na uro. Dvakrat je vzel v roke telefon, a ta je zvonil v prazno.
* * *
Sofija je stala pred vhodnimi vrati domačega bloka. Obesek za ključe, majhno kovinsko srce, je bil neprijetno hladen v njeni premraženi dlani. Odklenila je vrata in olajšano vstopila v zavetje toplega preddverja. Med sivimi nabiralniki, ki so se tesno tiščali drug ob drugega, je poiskala tistega, ki je nosil najemodajalčevo ime, pod katerim je bil z alkoholnim flomastrom načečkan tudi njen priimek. Z najmanjšim izmed ključev ga je odprla. V njem ni bilo ničesar.
Po kratkem hodniku, katerega stene so bile ravnokar na novo prebeljene, je stopila do stopnic. Stekla je v drugo nadstropje in za nekaj trenutkov obstala pred vrati prvega stanovanja na desni. Pod njenimi nogami je bil predpražnik, na katerem sta se objemala dva majhna mačka. Pod njima je pisalo Prisrčno dobrodošli.
* * *
Ko je Dragan zaslišal korake na hodniku, je hitro odložil rumeno odejo in vstal. Stresel je s sebe drobtinice čipsa in si s prsti razmršil lase. Znova je pogledal na uro, ki je zdaj kazala triindvajset in šestindvajset minut. Obul je svoje stare, raztrgane copate in v naglici počistil še tistih nekaj drobtin, ki so padle na kavč. Stopil je na hodnik in ravno v tistem trenutku je v ključavnici vhodnih vrat zaškrtalo.
* * *
»Živjo,« je rekla Sofija. »Samo malo ... « Dragan se je za en korak odmaknil od vrat. »Živjo.« Prav rahlo je poljubil Sofijo na usta. Sofija se je kratko nasmehnila, nato je stopila proti dnevni sobi. Spotoma je odpenjala gumbe na plaščku, in si odvila šal. Dragan je hodil za njo, strmel v njen hrbet. »Kje si bila tako dolgo?« je vprašal, ko je plašč in šal odložila na umazano oranžen fotelj ter si snemala baretko z glave. »Na literarnem večeru, povedala sem ti, da grem danes. Si pozabil?« Odložila je tudi čepico in stopila proti kuhinji. Dragan ji je sledil. »Ne, ampak mislil sem, da boš prej doma. Kaj se ni začelo že ob osmih?« Sofija je odpirala hladilnik. »Potem sem šla še na kakav v tisti bar ... veš ... tisti, kjer sva zadnjič srečala Matjaža ... Pisala sem, oprosti.« Dragan se je naslanjal na pult, ki je bil zdaj spet sterilno bel. »Dolgo si pisala ... ti je šlo?«
* * *
»Ej!« je vzkliknila Sofija, se vzravnala in pogledala Dragana: »Vso salamo si pojedel?« Dragan se je nerodno prestopil. »Skoraj nič je ni bilo.« Sofija je brez besed odprla omarico nad hladilnikom. »Kruh?« Sofija je zaprla omarico. Dragan ji je stal nasproti, še vedno se je naslanjal na sterilno beli pult. V kuhinji je bilo hladno. Sofijo je pod jopico neprijetno mrazilo in tudi Dragan je na prsih prekrižane roke pritiskal k trupu, kakor da ga nekoliko zebe. »Domov sem prišel šele ob sedmih in bil sem res utrujen. Nisem imel ne časa ne volje, da bi šel v trgovino.« Sofija je skomignila z rameni. Iz omarice nad pomivalnim koritom je vzela polnozrnati prepečenec, iz hladilnika pa posodico z margarino in kisle kumare. »Kumarice so dobre,« je rekel Dragan, še vedno naslonjen na pult. Sofija je hrano odložila na mizo v jedilnici in stopila še po krožnik, desko za rezanje, nož za kumare in nož za margarino. »Daj, naj ti pomagam,« se je ponudil Dragan in segel po kozarcu s kumarami. Sofija se je nasmehnila, ko so se njuni prsti za kratek trenutek staknili. »Hvala.« Poljubila ga je na lice.
* * *
Sofija je strmela v prepečence pred seboj. Namazani z margarino so se svetili vanjo. Z roko je segla proti Draganu, skorajda se je ponovno dotaknila njegovih dolgih prstov. Vzela je rezino kumarice izpred njega in jo položila na prepečenec. Dragan je gledal naravnost predse, v naraščajoči kupček na kuhinjski deski. »Kakšen je bil literarni večer?« je nazadnje vprašal. Sofija je ravno prvikrat ugriznila v majhen, uboren prigrizek in tako je najprej nekoliko namrščeno prežvečila prvi grižljaj. »Kar okej. Precej politično, ampak okej.« Dragan je pokimal. »Kdo je že bil gost?« Sofija je dvignila pogled in se srečala z Draganovimi očmi. »Izidor T., mlad pisatelj, prava senzacija je ...« Dragan je še vedno rezal kumare, a pogleda ni umaknil, zato se je prav neprijetno urezal v palec leve roke. »Sranje!« Obliznil je kri s prsta. »Ja, ja poznam.« Premolknil je. »Sranje!« Ponovno si je posesal prst. »Ravno sem prebral tale, no kako je že naslov ... njegov zadnji roman ...« Okoli prsta si je ovil papirnato brisačko. »O tem ni še nihče pisal, ne?« Sofija je neodločno odkimala. »Vedno boljši je.« Dragan si je še tretjič posesal prst. »Tebi je bil všeč?« Sofija je zamomljala nekaj nedoločnega. »Je s tvojim prstom vse v redu?«
* * *
Dragan je sedel v dnevni sobi na zofi in brskal po internetu. Vsakih nekaj minut je rekel: »Uh, tega pa nisem vedel!« in Sofiji postregel s kakšnim nenavadnim podatkom iz gradbeniškega sveta. Sofija je stala za likalno mizo in likala. Kup srajc, ki so ležale v košu za perilo in čakale, da pridejo na vrsto, je bil neskončen.
