1. julij 2014Letnik XVII
Rad se sprehajam po stezah v parku z rokami v žepu, s pokončno glavo.
Rad se sprehajam s prešernim klobukom po starih poteh –
kot da bi bil mlad.
Rad se sprehajam z ljubico, palico … s tiho radostjo
med lepimi rožami.
Tvoj jutranji nasmeh mi pokaže pot v dan. Z njim mi rečeš: – Dobrodošla si!
Počutim se brezupno izgubljena , a me z nasmehom čudežno ozdraviš.
Utrujena sem, a me poživiš. Ometeš pajčevino v mojih možganih.
Govoriš mi – Vsi na svetu se veselimo in smejemo v istem jeziku.
