Rimljani so začenjali pismo z besedami »Si vales, bene est; ego valeo«1, t.j. »Če si dobro, je dobro, jaz sem dobro«, kar za naju v resnici ne drži! Ali pa?
Upam, da boš, ko končaš urejanje monografije2, imel več časa za mojo zbirko.
Če pokukaš v Knjigo o Jobu v Stari zavezi, zlasti Job 38,39-41; 39,1-30; 40,15-22; 41,4-26, boš našel seznam in opis živali, ki bi jih lahko narisal, da okrasiš mojo novo zbirko Čarovni cvet morja. Tako izbira zveri ne bi bila »samovoljna«! To so: medved in mladiči, petelin, levinja, leviči, krokar in mladiči, divja koza, košuta in mladiči, divji osel, divji vol, noj in mladiči, konj (kobilica), sokol, orel in mladiči, Behemot (krokodil), Leviatan (povodni konj).
Jaz sem, Hvala Bogu, vsak dan na Inštitutu, kjer pišem, berem, da, berem, saj je vse, kar je vredno v filozofiji, znanosti in književnosti tudi v digitalni obliki in dostopno online na internetu. Doma, ko ne čistim, ne kuham in ne opravljam druge hišne posle, ko ne gledam televizijo ali »servisiram« Micka3, ponovno berem Prousta v prevodu Tina Ujevića in Vinka Tecilazića. In kaj vidim? Vidim, da ga prej nisem bral z razumevanjem in da ga t.i. teoretiki in kritiki tudi ne razumejo. Proust se navezuje na »najboljšega« Stendhala. Stendhal meni, da so nam besede dane, da skrijemo naše slabe misli. Misli in čustva so navskriž. Tako smo namreč slaba bitja, da se je tudi Bog pokesal, da nas je ustvaril. »GOSPODU je bilo žal, da je naredil človeka na zemlji, in bil je žalosten v svojem srcu.« (1Mz 6, 5-6) To je tudi Proustova antropologija.
Proust je »solipsist«. Živimo v sebi samimi, kot da zunanji svet ne obstaja. Človek je bitje, ki ne more ven iz sebe, ki pozna druge samo v sebi, ko pa pravi drugače, laže. Tisto, kar čutimo obstaja samo za nas, in to projiciramo v preteklost, v prihodnost, in se ne damo zaustaviti niti od fiktivnih ovir smrti.
Zlobni smo, ljubosumni, nezvesti, ne povemo resnice, medtem ko od drugih pričakujemo, da so dobri, sočutni, zvesti in iskreni! Do te ugotovitve pridemo z introspekcijo kot metodo samospoznanja. Z introspekcijo spoznavamo in tolmačimo tudi ravnanje drugih bitij, tako ljudi kot živali.
Proust je erotoman. Nor je na ženske, mlade in stare (npr. na vojvodinjo Oriano de Germantes, za katero sem se, beroč, ne vem zakaj, tudi jaz ogrel), stroge in lahke morale, ljubil je lezbijke, ali skratka, »ljubil je ženske, ki jih ni imel rad«!
Je nezmotljiv analitik in pesnik ljubezni. Globok je kot Sokrat, katerega je Delfski orakelj razglasil za najbolj modrega Grka, jasen je in nadvse zabaven.
Brez umetnosti ne bi vedeli za umetnike, brez umetnikov pa ne bi vedeli za neobvladljivo individualnost posameznika! Vsak umetnik je državljan neke neznane domovine, umetnost pa spomin na to notranjo in izgubljeno domovino. Umetnik ustvarja in to, kar ustvarja ne obstaja pred ustvarjalnim dejanjem. Nekateri so prepričani, da je umetniško ustvarjanje, saj se zgodi v mišljenju, psihološko določeno glede na obliko in sociološko glede na vsebino in družbena stališča. Toda umetnost ni kronika ali zgolj snemanje in opisovanje nečesa, kar je bilo, kar je, ali bo, ali tistega, kar se je zgodilo in za vekomaj končalo, ampak ustvarjanje neživega in živega, stanovitnega in prehodnega.
Roman V iskanju izgubljenega časa je Proustova Tisoč in ena noč.
Proust piše, da si želi biti oseba iz Tisoč in ene noči, ki jih je vedno znova bral, in v katerih se v trenutkih negotovosti nenadoma pojavi duh ali dekle čarobne lepote, nevidna za druge, vendar ne tudi za junaka v težavah, kateremu razkriva točno tisto, kar hoče vedeti.
Tisoč in ena noč je arabska zbirka pravljic, ljubezenskih, tragičnih in komičnih zgodb, pesmi in burlesk. Glavne osebe kalif Harun al Rašid, njegov vezir Ja’far al Barmaki in pesnik Abu Nuvas so zgodovinske osebnosti, vendar delo vsebuje predvsem izmišljene zgodbe. Pripovedovalka je vezirjeva hči Šeherezada, ena izmed soprog sultana Šahrijarja, ki jezen zaradi ženske nezvestobe objavi, da bo dal ubiti vsako svojo ženo po prvi poročni noči. Šeherezada vsak večer pripoveduje neko zgodbo, ampak se služi z zvijačo in vedno prekine pripovedovanje, ko je zgodba najbolj napeta! Nedokončana zgodba vsakič naredi sultana tako radovednega, da Šeherezado ne da ubiti, da bi slišal nadaljevanje. Po tisoč in eni noči Šeherezada prosi za milost in ji se sultan usmili. Izdaje dela se razlikujejo po številu noči, tako da imajo od sto do več kot tisoč noči! Vse različice dela se končajo s »hapy end!«.
Naslov Tisoč in ena noč je nastal v judovski knjigarni v Kairu. Znan je sirski in egiptovski rokopis dela v arabščini, »standard« pa je postala egiptovska različica, ki je obsežnejša od sirske. Prva evropska izdaja dela je francoski prevod iz leta 1704.
Kajti je v delu Iskanje izgubljenega časa protagonist pripovedovalec, ki pripoveduje v prvi osebi ednine, bi to pomenilo, da je Marcel Proust kot avtor tudi glavni junak. Ampak razmerje med avtorjem in pripovedovalcem nikoli ni 1: 1, tako da se Marcel Proust kot avtor dela, ki je ustvaril pripovedovalca, zagotovo razlikuje od Marcela Prousta, pripovedovalca in glavnega junaka!
Od umetnikov so v pravi množici likov izpostavljeni Bergotte, pisatelj, Vinteuil, skladatelj, Elstir, slikar, Ski, kipar in Fortuny, modni oblikovalec. Podobno razmerju med Proustom kot avtorjem, pripovedovalcem in glavnim junakom, »proustologi« so v pisatelju Bergottu »prepoznali« Anatola Franca in Prousta, v skladatelju Vinteuilu Clauda Debussyja, v slikarju Elstiru Paula Cezanna. Koga so »prepoznali« v kiparju Skiju, ne vem, medtem ko le modni oblikovalec Fortuny ustreza Marianu Fortunyju, ki je poleg Jacquesa Douceta bil najvplivnejši modni oblikovalec v začetku 20. stoletja v Evropi. Ta pristop je zelo narobe, ker obveščenega bralca ovira v večpomenskem ustvarjalnem doživljanju teh likov. Umetnik ustvarja izmišljujoč neobstoječe in ne opisujoč rezultate spoznanja danega, kakor je tudi v Tisoč in eni noči v glavnem vse izmišljeno!
Nekdo mi je rekel: »Toliko veš slabo govoriti o Hrvoju, da si me skoraj prevaral! Toda ko sta vidva na samem, drugi za vas ne obstajajo več!«
Tudi v tem pismu sta resna samo Hrvoje in Tvrtko. Hrvoje, Tvrtko! Ljubi Bog, kakšna imena! Očetovo nostalgično hrvaško imenoslovje! To pismo je tudi resnično. Vse ostalo je izmišljeno!
Pravkar me je poklical dr. Kolenc. Prisrčno Te pozdravlja. Ne pozabi »zverinjaka«!
Drži se! Tvrtko
V Mariboru, 12. septembra 2014. leta
1 Seneca Lucilio suo salutem, mos antiquis fuit usque ad meam servatus aetatem, primis epistulae verbis adicere: »si vales, bene est; ego valeo.«
2 Gre za najnovejšo monografijo o slikarju in umetniku Hrvoju Šercarju, izdano letošnjega leta v Zagrebu, ki jo je napisal hrvaški akademik Tonko Marojević.
3 O Micku sem napisal in v online literarni reviji Locutio objavil pesem Moj maček Micko.
