Sedeli smo za reko pri Stari mački, ki se zdaj imenuje Old Cat in pili hladen budeweiser. Pogovarjali smo se in smejali. Bilo nas je šest ali sedem, ker ne vem več, ali je bil Badi z nami. Mogoče, da je bil v porodnišnici, ker je čakal na svojega prvorojenca.
Bili smo prava druščina kolegov.
Ekipa poker.net, je rekel Majki.
Vsi smo se zasmejali. Vsaj mislim, da smo bili vsi.
Bil je dvajseti junij, poletje je bilo še mlado. Svetloba je bila ravno pravšna, vročina še ni prišla. Pa ne, da ne bi maral vročine. Od nas sedmih je bil samo Gottfried tisti, ki se je pritoževal, kadar je poleti temperatura kazala blizu štirideset.
Stvari sem imel urejene, šlo nam je dobro.
Zdaj bomo lahko samo še uživali, sem rekel.
A ja, je rekel Badi, s katero pa?
Zasmejali smo se, mislim, da vsi.
Ej bejba, je rekel Badi, še enkrat isto, za vse.
Živjo, je rekla punca, ko je prinesla pivo.
Govorili smo angleško, ker Badi ni znal nemško.
Mislil sem na to, kako bi bilo, če bi mi ga bejba potegnila. Zmeraj, ko smo prišli v Old Cat, me je pogledala. Malenkost daljši pogled, kot je bil potreben za naročila. Imela je tako postavo, ki mi je bila všeč, tudi drugim iz ekipe je bila.
Razen Badiju. On je hotel črne. Črne vseh vrst. Tudi vseh spolov, je pred časom rekel Badi, ko je popil več, kot je bil navajen.
Počutil sem se sproščeno. Od zmagoslavja, saj smo po mojem najboljša poker.net ekipa v Evropi. Mogoče tudi od trave in pijače.
Zadetost v naši ekipi ni bila nič posebnega. Vsi smo se s čim basali, za Gottfrieda
Je Badi že namigoval, da je začel s heroinom.
Bil sem zmožen marsičesa. Zdaj smo bili vsi profesionalci. Nihče od nas ni imel v banki manj kot sto tisoč. Za Gotfrieda smo vsi vedeli, da je imel milijon pet sto sedem in trideset tisoč sedemsto trinajst. Imel je tudi mamo in sestro in nekaj nepremičnin. Ravno pravšno mero.
Šli bomo še naprej žurirat, a ne, je rekel Mani.
Danes žur, jutri biznis, kot smo rekli.
Gottfried je bil kar tiho, to vidim zdaj. Gledal je tisto bejbo pri sosednji mizi. Mizice so bile rjave in nizke, njena je bila ob nekem eksotičnem drevesu, ki mu ne poznam imena. Vem samo, da jeseni visijo s krošnje rjavi stroki s semeni. Ta punca je sedela, kot bi padla v naslanjač, s prekrižanimi nogami, s koleni navzgor pa je molela proti nam. Njeni natikači z visoko špičasto peto so bili seksi, in italijanski, seveda. Imela je super postavo, kolikor sem lahko videl v slabi cestini razsvetljavi in plapolanju tistih svečk. Ena bedasta fensi svetilka mi je bleščala v oči v višini mojega nosu da …
Imela je dolge blond lase (kakor vse druge brez fantazije), ampak bila je zelo visoka in vitka, všeč mi je bilo njeno razmerje boki-pas-prsi, kot rečejo za modno branžo. Imela je majhno, moško ritko, zelo vitek pas in substancialne joške.
Punca ni bila sama, tiho sta se menila s tipom, ki je bil z njo, tak športni postriženec. Obraza sta imela čisto skupaj,ona je kakor brala z njegovih ustnic.
Kolena pa je molila proti nam, danes lahko rečem, da jih je molila bolj proti Gottfriedu.
Meni, ki sem sedel zraven Gottfrieda, je bilo zelo prijetno, on je pa gledal nekam bolj v mizo. Včasih tudi v svoj kozarec piva. Ponavadi ni bil utrujen. Zdaj po tem zadnjem on-line pokrskem evropskem maratonu pa je bil videti tako.
Ura je bila že skoraj polnoči, to vem, ker sem telefoniral Jenny. Hitro sva se zmenila. Tista bejba ob drevesu zraven naše mize, tudi ob drevesu, se je dobro premikala. Glavo je držala malo sklonjeno navzdol, tako, da so ji lasje prikrivali polovico obraza, kar ji je dalo v luči sveče skrivnostno dramatičen pridih. Njena kolena na dolgih, res lepih nogah, pa so se bleščala proti nam v dveh, treh krogih centimetrske svetlobe.
Svečke, luna, poletje … sem rekel.
Romantiko boš imel kasnej, ko prideš do Jenny, je rekel Badi. Zdej žur, jutri ob desetih pa turnir z lokalci.
Ja, no, tako je to, če si profesionalec, je rekel Majki, ki bolj malo govori.
Ne vem zakaj Gottfried ni rekel nič. On je tak zabaven in duhovit. Razgledan, kulturen, kul.
Za poker moraš bit miren, sproščen, samozavesten. Zaupaj vase. V svoje sposobnosti, je bila njegova stalna lajna.
Ja, pa v svojo srečo, je kulsko dodal Badi. On je zmeraj zgledal, kot, da ga sreča vodi za rokco.
Ja, šur, ful kul, je rekel Majki in mi smo se zasmejali.
Pogledal sem Gottfrieda. Njegov široki jasni obraz športnika tekača. Danes na njem nisem opazil njegove običajne energije in optimizma. Gledal je nekam naprej, nekam vstran. Proti vodi, proti reki?
Vstal je in šel. Če zdaj pomislim, bi rekel, da je noge prestavljal s premišljenimi koraki.
Ej kam pa greš, sem rekel.
To je bilo vse.
Takrat sem ga zadnjič videl. Vsi smo ga videli, kako se je dvignil in šel. Njegovo športno postavo. Na cesti pred zidno rečno ograjo je zavil levo in se izognil majhnemu kraljevemu španjelu.
Naslednji dan ob šestih zvečer, ko smo se dobili, Gottfrieda ni bilo. Poklical sem ga pa je bil njegov odzivnik mrtev. Ker smo imeli turnejo, si noben ni mogel mislit, zakaj Gottfrieda ni. On je bil glava in srce naše ekipe. Pa tudi toplina te je navdala, ob misli nanj.
Nismo pa še takrat vedeli, da ga sploh nikoli več ne bo. Vprašali smo vse, za katere smo mislili, da bi lahko imeli kaj z njim. Pa tudi druge. Tudi njegovo mamo in sestro v Berlin.
Prijavili smo izginotje lokalni policiji, razdeljevali in polepili po mestu, ob reki, in tudi v centralnem parku po drevesnih deblih, lepake s kopijo njegove fotografije z njegovim opisom in osebnimi podatki ter datumom njegovega izginotja. Tudi nagrado smo obljubili vsakomur, ki bi dal kakšen pomemben podatek o njegovem izginotju.
Denar, seks, oblast.
Ne morem si niti mislit, kaj bi se mu lahko zgodilo. V takem majhnem, mirnem, provincialnem mestu, kot je to. Kjer smo bili povabljeni na poker.net. Ne bi rekel v NY.
Edino, kar lahko naredim je, da vržem kocko z napisi: denar, seks, oblast. Druga lica kocke bi bila prazna, to je dovolj. Eno od teh. Pa kombinacijo teh, saj jih ni veliko.
Ne vem, za nobene druge možne zaplete v življenju. No, ja mogoče sem pozabi naključje.
Truplo so potegnili iz reke po desetih dneh par sto metrov nižje od Stare mačke. Po desetih dneh v vodi so forenziki naredijo preiskus dnk, da identificirajo identiteto pokojnika.
Bil je Gottfried.
V ekipi ima vsak svojo teorijo kdo, kdaj, zakaj, kako. Jaz lahko samo vržem kocko, v tem sem dober. Nisem pač tako pameten kot tisti policisti in inšpektorji in detektivi iz NY, law and order.
JENNY
Nick Jaggert je rekel, ko začne naše telo fizično propadat, moramo poiskat kakšne nadomestke.
Ali nekaj podobnega, drugega dela stavka nisem več slišal. Pravzaprav ga nisem razumel.
Štirinajstega junija 1984 so imeli Rolling stonsi enega tistih super nastopov, nabitih z energijo. Bi ga vprašal, kaj je hotel povedat naprej, ampak ga je novinarka že odvlekla naprej.
Sploh nisem tip, ki bi hodil na take nastope, na tisti barcelonski stadion s Stonsi me je zvlekla Jenny.
Smešno, ampak najbolj pri Jenny mi je bil všeč njen pes Astor. Bil je zelo bister in agilen in Jenny, ki je bila lepa kot večina Štajerk, je rekla, da mu je dala ime po kavarni Astorija.
Že ko je Astor prvič prišel z Jenny v moje stanovanje, sem takoj vedel, kaj hočeta. Jenny seks, Astor pa intelektualno komunikacijo. Jennny niti ni marala Jeggarta, ki sem ga takrat stalno vrtel, tudi takrat, ko sem risal … no, skiciral tiste načrte za muzej. Sicer smo muzej načrtovali v ekipi, imeli smo se za ful kul, pravzaprav kulsko stilsko trendi skupino. Sem bil pa vseeno jaz ta glaven, jaz sem dal glavno idejo: da bi zgradba kakor lebdela nad vodo, v obliki letečega krožnika, ki bi ga v zraku držal napihljivi balon.
Z Astorjem sva se dobro razumela, z njim sploh ni bilo nobenih problemov. Jenny pa je že avgusta postala tečna in je začela sitnarit, kar je bilo kar hitro, če računaš, da sva se spoznala trinajstega junija. In avgusta se je pojavila še ena težava z mojimi lasmi, pravzaprav z lasiščem. Koža na temenu me srbi in lasje so mi začeli vidno izpadat. Dermatolog mi je rekel, da je dnevni izpad do dve sto las normalen. Me zanima, če bi si to rekel, ko bi njemu izpadlo en dan toliko las.
Ko sem enkrat rekel, da bom peljal Astorja ven,me je pogledala, kot da nekaj ni v redu. Ona je prepričana, da je pes, pes, mačka, mačka, človek pa človek.
Sploh si ne more predstavljat, da bi bile meje med živimi bitji fluidne. Po mojem si pa še manj lahko predstavlja, da bi en tak ljubitelj mačk, kot sem jaz, lahko …
Seks z Jenny je bil zelo dober kakšne tri mesece, to je od trinajstega junija, do tistega koncerta Jaggerta, za katerega je kupila karte Jenny. Če bi dajal ocene, kot moj oče za hrano, bi dal seksu oceno štiri od petih točk. Ampak to je precej dobrohotna ocena, tako da samo ocenjevalec, ki je zadovoljen s svojim življenjem.
Pravzaprav, če sem odkrit, mi je idejo za tak projekt, za lebdeči muzej sodobne umetnosti, dal Astor. Sedel je pod obokom mojega studia in gledal v zeleno travo lapidarija. Svetloba prihaja iz enega vira pod poslopjem, in sicer v krožnih žarkih, ki se gibljejo 360 stopinj in spreminjajo barve od hladne to tople. Ritem, dan, noč, plus, minus, kot vse v življenju…
Mhmm, je rekel Astor, sem videl, da mu je všeč, in,da je zadovoljen z nami.
Rekel je samo, zakaj ne bi dali projektu naslov Floating Astorija?
Kako sublimno. Vse lepe stvari so tako enostavne. Ni samo lep, seksi in bister. Je nedvomno tudi talentiran.
In Floating Astorija je zdaj ime našega projekta. Je skoraj že končan, naša ekipa se dobro razume in nobenega bedaka nimamo, ki bi stvari lahko zakompliciral. Na državnem natečaju pričakujem dober rezultat, če pogledam Astorja, bi rekel, da pričakuje naš uspeh, da bomo najboljši. Da bo projekt realiziran. Preprosta lepota in funkcionalnost letečega krožnika, Floating beauty. Še posebej je Astorju všeč, sem mu pokazal včeraj, nočni pogled na to stvar.
Danes je trinajsti avgust in zadnje čase se pojavlja dodaten problem z Jenny. Že vem kaj to pomeni, kaj hoče reč. In to je v redu. Pride nenapovedano, kot zmeraj, od prvega dne, pozvoni, in reče: živjo. Že vem, kaj hoče reč, in to je v redu, čeprav se človek vsega naveliča, saj veste: variatio delecta.
No, in po tem, po seksu se nekam peljeva z avtom in tam v naravi ponavadi kosiva, včasih se še po kosilu malo sprehodiva.
Zdaj pa vsakič, ko pride, in to ni tako poredko, vsaj enkrat na teden, pusti pri meni kakšno svojo zapestnico, ali broško. Ali ogrlico ali uhane ali prstan ali kaj vem. Take stvari pač.
Zmeraj redkeje pa pusti pri meni Astorja. Zgleda, kot bi bila zavistna, da se Astor in jaz tako dobro razumeva.
