Sključena postava.
Vse težja je roka na tvoji,
vse več
obrazov zbledeva.
Spet noč
zdrobljena tiktaka
in nejasna slutnja obstaja.
Če bom odšla –
poišči me tam,
kjer se za druge končam.1
1 Sonja Mavec, Locutio 32, vendar je tudi njeno besedilo samo navedek drugih avtorjev in ni »njeno« v pravem pomenu.
JOSEPHIN
Slišim zvon v jutranji svetlobi,
bele breze so na istem mestu
in v utišanem tempu
poje krokar žalostinko.
Bolj kot kdaj prej izgineš.
Čas se zlomi.
Prehitela si konec
in si spremenjena Josephin.
Tam, kjer se začenja vse odprto,
postajaš ptica spomina.
Zagledam se v besede.
Samo te me še kdaj
pogledajo z bližino.
POSENČEN VEČER
Kuhinja ne izdihuje več vonja
iz krušne peči,
natlačen z grlom besed
lomiš minute
nikoli dokončanemu upanju.
Nahraniš spomin
in v žalni obleki prezeblih sten
čakaš na svetlobo nasmeha.
