V tej mali pripombi me nikakor ne zanima vprašanje o tem, kako so »nastali« stihi »v globini stoletij«; zato puščam na miru naše opicam podobne prednike, Nemca Bücherja (Arbeit und Rhythmus)1 in druge velike modrosti, in si zadam naslednje enostavno vprašanje: kako se zgodi, da državljan Iks, ki se zna sijajno izražati v najbolj običajni ruščini, francoščini itn., v nekaterih bolj ali manj redkih minutah svojega življenja, odkriva v sebi »studenec, preprostih in svetlih zvokov poln«?
Odkod se jemljejo stihi?
Vprašanje je postavljeno dovolj jasno – poskusimo ga razrešiti. Predvsem soglašamo, da lastnost stihov kot posebne vrste slovstvene umetnosti sedi na glasovni strani govora. To je jasno. Če v stihih tudi je kaj razen »glasovnega«, tedaj to »nekaj« nastaja, obstaja in se spoznava za in po odnosu do glasovnega, »glasovno« opredeljuje stihe, če prečrtamo glasovno v stihih, potem ni več nikakršnih stihov.
Potemtakem – fonetični monizem v znanosti o stihu, – in »gremo naprej«: Kakšne so glasovne lastnosti stihov?
To je: 1) ritem, metrum, mera – vseeno, kako jih imenujete (razumljivo); 2) glasovna povezava (asociacija) med besedami in skupi besed: ponovitve, aliteracije, asonance in drugo; 3) samovrednost glasovne forme govora tako z artikulacijske kot z akustične; odtod – razgovori o »blagozvočnosti« (pogosto nelepi, a samo dejstvo je navzoče); 4) emocionalni pomen glasov in glasovnih spajanj, glasovi in glasovna spajanja »izražajo« nekakšne emocije, vsebina fonetike stiha je odvisna od emocionalnega tona (oprosti, Gospod) pesmi, ob to so prav tako mnogo nalepili, v tem številu sem tudi jaz, a vendarle preberite mojo »O glasovih stihotvornega jezika« v »Zborniku«2; 5) zapletenost, »otežitev« (V. Šklovskij)3 glasovne forme, primerljivo s pogovornim jezikom, ob čemer je par besed tudi pri meni v »Kopičenju zvočnikov (jezičnikov)«4.
Stihi niso edini primer, ko glasovi obvladujejo govor.
Namreč.
Prvič, sanje (ne vedno, seveda), če rečem grobo: sanja se mi Lelja, potem lilija, potem ljulka, ob tem – o mnogih, in splošnoznano. Besede se povezujejo po zvokih in opredeljujejo vsebino sanj. Drugič, duševna bolezen: nekateri duševno bolni proizvajajo cele tirade, dovolj nepovezane po vsebini (kot se pač zanašajo), toda v celoti so močno povezani z glasovi in pogosto metrični. Tretje, ekstaza, na primer pri članih sekt, to se omenja pri Škovskem in pri meni v »Zbornikih teorije pesniškega jezika«. Tukaj so prav tako – glasovna ponavljanja in metrum.
Vse te pojave je pojasnjeval Freud in pojasnil, primerjal z nekaterimi posebnostmi otroškega govora v prvem obdobju, ki se končuje s »čebljanjem« in prvimi znaki »zavestnega« jezika.
V človeški psihiki nobeni vtisi ne izginjajo brez sledu, se ne pozabljajo absolutno, to je pravilo tudi kar zadeva otroške govorne vtise. Povsem nenujni v vsakdanjem življenju ponavadi počivajo na dnu Lete, toda pri nenavadnih, nenormalnih stanjih zavedanja lahko splavajo na površino psihike. To je verjetno seveda ne le v povezavi z govornimi vtisi, ampak pri vsakih otroških (»infantilnih«) vtisih (na primer seksualnih, ob tem pogl. Freuda v različnih knjigah). Sanje, ekstaza, duševna bolezen se pojavljajo prav s takšnimi nenormalnimi sestavinami zavesti in pri njih se infantilni govorni doživljaji ponovno pojavljajo na božji svetlobi in v kombinaciji z zavednim jezikom ali njegovimi ostanki tvorijo nove oblike govornih izrazov.
Zelo mikavno je uporabiti to metodo tudi za pojasnilo stihov. Toliko bolj mikavno, ker je med stihi in otroškim govorjenjem veliko večje sovpadanje kot med njimi in besedami pri ekstazi, sanjah, duševni bolezni.
V resnici:
Kakšni so glasovni znaki otroškega govora v njegovem prvem obdobju? To so: 1) ritmičnost otroških monologov pri čebljanju; 2) prevladovanje glasovnih asociacij: ponovitve, podvojitve in podobno; 3) samovrednost čebljanja za otroka: čeblja zato, da bi čebljal; čebljanje mu prinaša užitek, pri čemer igra tukaj vlogo tako izgovor kako tudi sluh; 4) emocionalni pomen govornih (glasovnih) izjav pri otroku: prvotno govori samo v emocionalnem stanju, uporablja glasove za izražanje svojih emocij; 5) zapleten glasovni sestav otroškega čebljanja in prvotnih glasovnih izjav nasploh; otrok izgovarja takšne glasove in skupke glasov, ki se jih pri prehodu k učenju zavestnega jezika dolgo ne more znova naučiti, nekateri pa se sploh ne uporabljajo pri zavestnem jeziku kulturnega človeka.
Ostroumen bralec je verjetno opazil, da glasovne lastnosti stihov in otroškega govora sovpadajo.
Sklep: otroški govorni vtisi prvega obdobja se nasploh pozabljajo, pri nekaterih nenormalnih (ali raje ne normalnih, da se ne bi prestrašili) stanjih zavesti, v tem primeru tudi pri navdihu stihotvorcev, se pojavljajo, ko se povezujemo z običajnim jezikom, in ostro opredeljujejo s svojim lastnostmi to novo »jezikovno telo«, ki jih na koncu koncev dobimo, t.j. v našem primeru – stihi. Zavestno delo pri stihotvornem ustvarjanju se končuje v sovpadanju infantilnega materiala z običajnim.
Na ta način stihi izhajajo iz otroškega čebljanja.
To naj bi bilo vse. Če ne verjamete – ni potrebno.
* Izbrana dela. Jezik in njegovo funkcioniranje. Moskva 1986, str. 194-196.
1 Bücher, K. Arbeit und Rhythmus (rus. izdaja Бюхер К. Работа и ритм), Moskva 1923.
2 Jakubinskij L.P. O glasovih pesniškega jezika, Zbornik o teoriji pesniškega jezika, Petrograd 1916, izd. 1.
3 Šklovskij V. B. »Zaumni« jezik in poezija, Zbornik o teoriji pesniškega jezika, Petrograd 1916, izd. 1.
4 Jakubinskij L.P. Kopičenje enakih zvočnikov v praktičnem in pesniškem jeziku, Poetika: Zborniki o teoriji pesniškega jezika, Petrograd 1919.
