POLETNA PRAVLJICA
ali kako Cvrček postane Niko

Cvrček je bil majhen škržat. Rodil se je v številni družini. Bilo jih je toliko, da bi jih komaj prešteli. Prebivali so na vrhu največje in najlepše pinije, od koder se je širil čudovit pogled na morje.

Sonce je sijalo na pinijo od zgodnjega jutra do zatona za morskim obzorjem. Na vejah te največje pinije so škržati igrali na gosli ure in ure, prav vsak dan. Cvrček jih je rad poslušal. Rad jih je tudi gledal kako z lokom vlečejo po strunah. Poskusil je tudi sam vleči z lokom, a to delo ga ni veselilo. Ko je postal starejši, se je moral udeleževati glasbenih ur in dnevno vaditi na gosli. Če je mogel, se je izmuznil vajam, zdele so se mu dolgočasne. Bolj ga je privlačevalo vse tisto, kar se je dogajalo na tleh pod veliko pinijo. Silno si je želel, da bi svet na tleh videl prav od blizu.

Nekega zgodnjega jutra, še v somraku, se Cvrček na hitro zbudil. Kmalu je zapustil posteljo, poln nejasnega hrepenenja. Hitro se je spuščal po krošnji navzdol, nato je stekel na najnižjo vejo, ki je bila upognjena skoraj do tal. Zaradi premočnega zaleta se ni mogel več ustaviti na koncu veje. Prekucnil se je in padel na zemljo.

Ko je obtičal na zbiti rdeči zemlji, ni vedel kaj naj naredi. Nazaj ni mogel, mogoče tudi ni hotel! Pri sebi si je dejal: »Zdaj sem tu, kjer sem že zdavnaj hotel biti! … Svet je velik. Tudi zame bo prostora v njem!« Potem se je vprašal: »Kam naj grem! Aha, tisti kamen med šopi suhe trave bo pravšen!« Ni še dokončal stavka, je že sedel na kamnu.

Ni dolgo sedel na njem, ko se je iz tal pod njim dvignila pošast, ki je divje mahala z velikimi krili in nevarno brenčala. Nekajkrat ga je obkrožila, grozeč mu s hudim glasom:

»Izgini od tod, … ti, ti nemarni pritepenec! Bingljaš z nogami nad mojo glavo in me motiš pri delu! … Tu nimaš kaj početi – tu je moja posest! Če ne boš takoj izginil, te bom uščipnila, da se ne boš več premaknil s kamna, na katerem sediš!«

Ta grožnja je tako presenetila Cvrčka, da ni mogel premakniti še jezika v ustih, kaj šele svojega telesa. Ko se mu je osa čisto približala, se je le zdramil in ji ušel z najdaljšim skokom, ki ga je zmogel.

Ustavil se je na vrhu hribčka z lepim razgledom na vse strani. Všeč mu je bil ta hribček. Zleknil se je nanj in zaspal. Ko se je zbudil, je zagledal množico drobnih črnih bitij, ki so hitela k njemu. Tudi od zadaj so prihajali. Bile so mravlje, ki so že lezle po njem in ga pikale.

Cvrček je takoj ugotovil, da mu preti velika nevarnost. Pripravil se je na skok. V zadnjem trenutku! Ko je spal, so mravlje izkopale jamo pod njim. Če bi še malo počakal, bi zdrsnil vanjo in bi bilo po njem. Z vso močjo, ki jo je zmogel, se je pognal iz mravljišča. Nič ni mislil, kam bo priletel. Imel je le to edino željo, da se reši mravelj. Pristal je na suhi trdi zemlji, kjer ni bilo ne trave in ne kamnov. Na tleh je ležal precej velik, še zelen list. Kako je zašel sem, bi mogel povedati le Veter, ki ga je nevede odložil na tla.

Cvrček si je dolgo ogledoval list. Najprej od zunanje strani, potem še odznotraj. Hotel je ugotoviti, če ima list že gospodarja. Kajti ta dan se je naučil, da je zemeljska površina razdeljena med lastnike in posestnike, ki budno pazijo na svojo imovino. Ker je bil list še prost, je zlezel pod njega, se zavil vanj in se potopil v globoko, sladko spanje.

Sanjal je kako plava v listu po zračnih višinah, spuščajoč in dvigajoč se kakor na gugalnici. Čez nekaj časa se ni več spuščal in dvigal, temveč je letel v ravni črti nad morjem, nato nad ogromnimi zelenimi drevesi, nakar se je z listom vred spustil strmo navzdol, dokler nista zadela oba skupaj – bum – ob nekaj mehkega in se zazibala v desno in levo, kakor čoln na valu. Cvrčku se je zavrtelo v glavi in zdelo se mu je, da ga zapušča zavest. S težavo je odprl oči in ko je videl, da je še živ, je vedel, da je le sanjal, sanjal o letenju in padcu.

Pokukal je iz lista. Ostrmel je nad krajem! Če je pogledal navzgor, je bilo vse zeleno, ko je pogledal po ravnem, je bilo tudi vse zeleno. Ravno tako na desni in levi strani! Pred njim in za njim! Vprašal se je:

»Kje se nahajam? Kako sem prišel semkaj, … v ta zeleni svet?«

Odgovora ni našel.

Zlezel je iz lista, ga poravnal in naredil blazinico iz njega. Usedel se je nanjo in začel razmišljati. Nevesele misli so vdirale vanj:

»Daleč sem od doma! … Nikoli več ne bom slišal strun mojih rojakov v toplih mesečnih nočeh! … Nikoli več ne bom videl valov, kako hitijo po morski gladini … In ko bom umrl … tu, moji ne bodo nikoli izvedeli, da je Cvrček umrl tam … daleč … v tujini! – Pa nič zato, to sem si zaslužil.«

Sebi v tolažbo pa si je pripomnil:

»Svet na trdnih tleh sem pa le videl prav od blizu!«

Spet so ga zgrabile težke misli:

»Morda bom umrl kar tu na blazinici … lačen … in žejen …, umrl morda … že danes!«

Ko se je tako poglabljal v žalostno razmišljanje o svojem skorajšnjem koncu, se je nanj spustila velika temna senca. Prepričan je bil, da je ponj prišla smrt. Dvignil je glavo in glasno vzdihnil:

»Tukaj sem! Vem … nisem naredil vse prav! … Odpelji me!«

Zamižal je, da bi laže prenesel dotik mrzle roke neizprosne smrti. Čakal je, pa nič, začel je šteti in naštel do trideset, a zgodilo se ni nič. Zaslišal je neznansko velik trušč in potem je bilo vse tiho. Cvrček se je ojunačil in odprl oči. Pred seboj je videl deklico s šibo v roki, kako hodi za črno smrtjo na štirih debelih nogah, ki si otepa muhe z dolgim repom. Kmalu je izginila smrt za drevesom. Cvrček se je oddahnil in se počasi umiril. Rekel si je potiho:

»Pa me le ni vzela s seboj! … Me že ni marala. Tudi njej nisem všeč!«

Ko ga je Sonce zagledalo Cvrčka, se mu je nasmehnilo in mu poslalo Žarka Hitronogca s sporočilom:

»Od sedaj naprej ti bo šlo bolje! Bodi pogumen in delaven! … In ne trati časa za nepotrebne stvari!«

Cvrček se je lepo zahvalil Žarku Hitronogcu za ljubeznivo sporočilo, ki mu ga je poslalo Sonce. Dobre volje je postal naš Cvrček. Začel se je radovedno ogledovati okoli sebe. Naproti mu je prišel črn možic z goslimi čez ramo. Bolj ga je gledal, bolj se mu je zdelo, da sta si podobna. Prešinila ga je misel:

»Morda je ta, ki prihaja k meni, moja ukradena duša, … sigurno je pobegnila smrti! … Zakaj je tako črna? … Seveda počrnila jo je smrt! … Kaj pa če jo je počrnila moja porednost?«

Na vprašanje si ni utegnil odgovoriti, ker ga je črni možic že ogovoril:

»Rad bi te slišal, kako igraš, saj vidim, da imaš gosli skrite pod suknjičem! – Zdi se mi, da si tuj! Odkod pa si?«

Cvrček ga je začudeno pogledal, ker se je v mislih še ukvarjal z dušo. A je le hitro dojel vprašanje, zato je dejal: »Tam, kjer je morje, sem doma. Ne vem, kako sem prišel sem. – Kdo pa si ti? Zanimaš se zame!«

Črn možic se je vzravnal in rekel:

»Jaz sem Murenček, … imam domek pri stari smreki, ki jo vidiš tam. Vhod je pod veliko Gobanovo hišo, ki jo palček Dobro-srčnež varuje vse poletje. – Pridi k meni, bodi moj gost. Seznanil te bom z življenjem tukaj! … Ob večerih bova skupaj igrala.«

Cvrček je veselo vzkliknil:

»Hvala, res hvala ti, da me vzameš pod svojo streho!«

Cvrček in Murnček sta postala velika prijatelja in pogosto sta igrala na gosli. Teh časov prisrčnega prijateljevanja in prebiranja strun sta se oba rada spominjala, ko že davno nista več živela skupaj. Proti koncu tretjega leta njunega skupnega bivanja pod Gobanovo hišo, je nekega poletnega večera Murenček takole govoril:

»Moj dragi Cvrček, rad te imam, zelo rad, … zares zelo rad, najraje bi te obdržal pri sebi za vedno! … A to ne bi bilo prav! … Mlad si in se moraš naučiti še marsikaj. Lahko bi postal velik mojster na goslih, a … nimaš pa nobenega rokodelskega znanja. Potreboval bi dobrega učitelja!«

Cvrček ja žalostno pripomnil:

»Murenček! To je res, kar si povedal! … Nimam učitelja in tudi nimam sredstev, da bi ga plačal … Doma je bilo vse zastonj, tu, v svetu … dobiš le za denar, kar potrebuješ!«

Murenček je nadaljeval:

»Pomagal ti bom. Poznam bogato gospo, ki podpira glasbenike, najraje pa goslače. Gospodarica LIBELA, po domače rečemo Kačja pastirica, poseduje ob razkošnem dvorcu še celo jezero. – Jutri dopoldne greva k njej!«

Murenček je molčal ves čas na poti v dvorec. A Cvrček ni bil tiho, vso pot je govoril. Kakor da se opravičuje, je modroval:

»Vedel sem …, da boš prej ali slej opazil moje neznanje. – Doma je bila vedno polna skleda na mizi, zato ne misliš na kaj pametnega! … V tujem svetu je skleda prazna, pogosto še niti prazne sklede ni! Zato začneš misliti na pametne reči. – Kako sem ti hvaležen, … za vse … ljubi Murenček!«

Čez nekaj dni se je Cvrček preselil v dvorec. Spremljal ga je Murenček. Ob jezeru sta se poslovila, a s težkim srcem. Obema so se prikazale solze v očeh, v grlu ju je dušilo, ko sta si rekla:

»Zbogom!«

Po enem tednu je poklicala gospodarica Libela novega gojenca na razgovor. Služabnik je peljal Cvrčka v velik salon. Tu je bilo lepih in dragocenih predmetov, ki so se tako svetili, da se je zdelo Cvrčku, da ga obkrožajo sama sonca. Ni slišal gospodarice, ko je prišla v salon, saj je priletela na lahkih krilih. Ko jo je opazil, se je zamaknil v svetlikanje njenih oblačil v mavričnih barvah. Pozabil se je prikloniti in jo pozdraviti.

Milostljiva gospa Libela, kakor so jo vsi imenovali v dvorcu, je nagovorila Cvrčka z nekoliko tršim glasom:

»Kakšno neotesano dete ste, še pozdravili me niste! – Pa pojdiva k stvarem, ki se tičejo vas! Tu boste živeli brezplačna! Dobili boste odličnega učitelja, a vadili boste vse dni v tednu. Iz dvorca ni izhoda za vas. – Še nekaj, ne ugaja mi ime Cvrček. Ne zveni resno in ne vzbuja spoštovanja. Dobite novo ime. Ime najbolj slavnega goslača, to je Nikolo Paganini. Od sedaj naprej ste Niko, s priimkom Adrian, ker ste se rodili ob Jadranskem morju. Izročite mi svoj rojstni list zaradi spremembe imen!«

Cvrček je komaj slišno rekel: »Nimam rojstnega lista, pri nas ga nima nihče!«

Milostljiva gospa Libela se je na kratko zasmejala in pripomnila:

»Saj bi si morala misliti, da tisti z juga nimajo nobenih takšnih listin! – Torej, izstavila vam bom rojstni list. Ne smete ga izgubiti, ker ga boste vedno znova potrebovali!« Nato je pozorno pogledala svojega gojenca in mu dejala: »Jutri se začne vaše delo in čez sedem let se bova spet srečala ob podelitvi mojstrskega spričevala!«

Ko je gospa Libela zapustila salon, so se z mladim škržatom godile čudne stvari. Obstal je na mestu, kjer je bil, ni se mogel premakniti. Tudi misliti ni mogel. Čutil se je mrtvega, kakor bi iztekel ves življenjski sok iz njegovega telesa. Le novo ime je švigalo po njem in v njem, gor in dol, dokler ni zanihalo vse telo v besedi Niko. – Počasi se mu je vrnil življenjski utrip, a drugačen od prejšnjega. Kakor val ga je zalila volja in veselje do dela. Da, delal bo dan in noč, da bo postal mojster na goslih. Škržatek Cvrček ni bil več del njega, zdel se mu je kot nekaj, kar je pustil za seboj, nekaj, kar ne potrebuje več na svoji življenjski poti.

Niko je preživel sedem let ob delu v samoti, v dvorcu gospe Libele. Murenček ga je pogosto obiskal. Ob zadnjem obisku mu je Niko dejal:

»Ne veš kako si želim k mojim nazaj, tam ob morju, tja na tisto našo pinijo! – Najraje bi takoj odšel tja … tako bi se tudi izognil veliki svečanosti ob podelitvi mojega spričevala … vse preveč sem se navadil tišine in miru!«

Murenček je bil zelo moder in mu je svetoval takole:

»Ni dobro če enostavno izgineš … ni lepo … tudi ni pošteno. Na spričevalo moraš počakati in še prisostvovati glavnemu delu svečanosti … In končno se moraš zahvaliti gospe Libeli za svoje šolanje, če ne drugače, pa s pismom!«

Nato ga je Murenček potrepljal po rami govoreč:

»Malodušen si, Niko, premagaj to žalost! … Lepo opravi svoje dolžnosti, ki jih še imaš tu! – A, jaz se bom pozanimal za možnost tvoje vrnitve! Kmalu boš kaj več zvedel!«

Ta noč je bila topla, ena tistih toplih poletnih noči, ki jih vse leto tako čakamo z veseljem v srcu. Palček Dobrosrčnež je sedel na klopi pred hišo in jo stražil pred tatovi. Že od daleč je opazil črnega goslača in se čudil kam gre v pozni noči. Še bolj je bil začuden, ko je prisedel k njemu in mu povedal o Nikovi želji.

»Poglejva najprej, na koledar. Torej po koledarju je naš Poletni Veter pri nas na počitnicah že dober teden … zato imamo tople noči! Vsako leto se spusti na isto trato, kjer počiva vse dni. Sprehodi se redkokdaj, najraje se zadržuje med svojimi ljubljenkami, marjeticami in travicami.Vedno jim pripoveduje kaj o daljni deželi ob morju na jugu. To je najsrečnejši čas za naše marjetice in travice. Ko pa Veter odide po treh tednih, jokajo od žalosti celo noč, da so mokre vse rastlinici in celo zemlja. Ljudje si zjutraj rečejo: ‘Poletja je konec. Že je rosa na travniku.’ – Da veš, v zelo dobrih odnosih sta z Materjo Zemljo. Šel bom k njej, da se pogovoriva!«

Palček Dobrosrčnež je pogledal v nebo in vzkliknil:

»Začelo se je daniti! … Ostani tu in me počakaj na klopi. Grem v podzemlje.«

Murenček bi zadremal na klopi, če ne bi mimo njegovih ušes pribrenčala čebela. Ko jo je prepoznal, katera je, je zavpil:

»Špela, vrni se, prav tebe potrebujem!«

Čebela se je ustavila na robu klopi in vprašala:

»Kaj pa je? Kdo hoče med?«

Murenček je zagodel:

»Ti misliš samo na medene kupčije, … že vem … dobra trgovka si. Jaz pa potrebujem poštarico, ki bi nesla sporočilo v dvorec … ampak tajno. Si razumela?« Nato je Murenček bolj tiho dodal: »Ti imaš tam prost vstop, saj prodajaš kuharju najdražji med!«

Špela se je razburila:

»Tam prodajam najboljšega! Le vprašaj kuharja! … In kaj naj sporočim?«

Pred njima se je pojavil palček Dobrosrčnež, kakor da bi ta trenutek zrasel iz tal. Bil je dobre volje in je začel pripovedovati:

»Niko bo lahko opravil zadnje dolžnosti, ker je slavje na tisti dan, ko zvečer Veter zapusti naše kraje!«

Oglasil se je Murenček:

»Špela, zdaj veš kdaj je dan odhoda našega Južnega vetra? Tudi veš, komu ga sporočiti? Goslaču Niku! … Prišepni mu na uho! Ne boš pozabila?«

Posmehljivo mu je Špela dejala z utišanim glasom:

»Kako bi trgovala, pa še z dvorcem, če bi bila tako pozabljiva!«

»Čuj, Dobrosrčnež, kako veš za točen dan?« je čebela vprašala palčka.

Odgovoril ji je:

»Mati Zemlja še ni zaključila poslov z Vetrom. Sigurno bo vzel Nika kot potnika, če mu bo dala tista posebna semena, ki si jih želi veter že dalj časa. Izročila mu jih bo pa zvečer, tik pred odhodom.«

Mala družba pred Gobanovo hišo se je razšla. Špela je odletela visoko v zrak, Murenček je odšel na zajtrk, Dobrosrčnež pa je šel v hišo, da bi zaprl okna v sobi, sicer bodo muhe vdirale v njegov domek.

Ko je Špela prišla domov, je vzela iz posebne omare, iz posebnega lončka, nekaj posebnih koščkov trdega medu. Potem je šla k drugi omari, kjer je imela spravljen najdražji med. V nahrbtnik je spravila en lonec temnega in en lonec svetlega medu najboljše kakovosti. Potem si je zavezala bel predpasniček z globokim žepom. Vanj je skrbno stlačila tiste posebne koščke trdega medu.

Hitro se je odpravila v dvorec gospe Libele, naravnost v kuhinjo h kuharju. Odkupil ji je oba lončka medu, saj je med že zelo potreboval za medenjake in medene kruhke, ki jih bodo jedli povabljenci na proslavi. Špela se je še malo pogovorila s kuharjem, ki ji je potožil:

»Ne vem več, kje se me glava drži, toliko dela imam. – Pomislite! Sem že naredil vso medico za goste! V štirih škafih čaka v preddverju, da jo spravijo na hladno. Komaj se še gibljem med lonci, pekači in škafi!«

»Še malo potrpite, gospod kuhar, pa bo kmalu za vami ta direndaj. – Jaz imam tudi obilo dela. Poletje je, … in moram hiteti z nabiranjem! Pa lepo pozdravljeni, malo sva pa le poklepetala!« je rekla čebela Špela in odletela.

Če ne bi kuhar zlagal lonca z medom v omaro, bi videl, da Špela ni odletela po isti poti nazaj, od koder je prišla, ampak si je izbrala pot skozi preddverje. Ravno nad vsakim škafom medice je zdrknil košček trdega medu iz luknjice v predpasničkovem žepu. Nato je zletela v Nikovo sobo. Sedla mu je na rame in zašepetala:

»Kajne, vi ste gospod Niko. Za vas imam sporočilo od vaših prijateljev. Glasi se: ‘Bodi pripravljen po svečani podelitvi tvojega spričevala. Obiskal te bo še Murenček!’ – Gospod Niko, še jaz vam rečem nekaj pomembnega! Ta dan ne jejte in ne pijte ničesar, če vam bodo še tako ponujali z jedjo in pijačo. Za nič na tem svetu ne storite tega!!! Poslušajte me!«

Končno je prišel dan velikega praznovanja. Gostje so prihajali že od zgodnjega jutra. Bilo jih je veliko. Opoldne je znameniti učitelj na gosli izročil mojstrsko spričevalo svojemu učencu Niku ob neskončno dolgem ploskanju povabljencev. Vsi so vzklikali iz polnih grl:

»Živjo, Niko! Mojster Niko! … Naj dolgo živi!«

Potem so se udeleženci slavja usedli k obloženim mizam z najbolj izbranimi jedmi. Služabniki so pa nosili medico v kelihastih kozarcih, lepo postavljenih na pladnjih in jo ponujali gostom. Zatem je sledil koncert z najboljšimi glasbeniki. Začeli so igrati, prav čudovito lepo so igrali. Čez čas vedno počasneje, vedno tišje, dokler niso popolnoma utihnili, z glavami, nagnjenimi postrani. Omahovale so tudi glave poslušalcem. Vse je zajel trden spanec. Tudi služabniki so zaspali in mojster kuhinje je celo smrčal.

Ko je Niko videl, da je vse goste in gostitelje prevzel globok spanec, je vedel, da je prišla ura njegovega odhoda. Tiho, po prstih je odšel iz dvorca. Po kamnitih, širokih stopnicah je stekel na travnik, kjer so ga čakali prijatelji. Spremili so ga do potovalne košare.

Prišlo je slovo. Najprej sta si Niko in Murenček segla v roke, se prisrčno objela ter si rekla:

»Vse dobro ti želim!« Potem je prišla Špela in mu zaželela dober let ter še pristavila: »Gospod Niko, lepo se imejte tam doma, na južnem morju.«

Pomolčala je za trenutek, potem je tišje nadaljevala:

»Veste, … tiste kepice makovega medu, ki so ušle skozi luknjico v mojem predpasničku in padle v medico, so zelo zdravilne, vedno prinesejo dober in zdrav spanec!«

Zadnji je bil palček Dobrosrčnež, ki mu je podal obe roki in se poslovil s temi besedami:

»Če boš kdaj v stiski, se obrni name, tu imaš moj naslov! Zdaj pa ti želim še dobro pot, dragi Niko.«

Niko je splezal po lestvi v potovalno košaro, ki so jo malo prej pritrdili med košate Vetrove lase. In ko se je Niko pripel z varnostnim pasom in vzkliknil:

»Sem pripravljen!« se je Veter začel počasi dvigati.

Spremljevalci na travniku pa so vpili na ves glas:

»Srečno, Niko! Srečno!«

Sonce je ravno vzhajalo, ko se je Veter ustavil na največji in najlepši piniji ob morju. Niko se je odpel in zapustil potovalno košaro. Preden se je spustil po lestvi navzdol, se je zahvalil Vetru, da ga je vzel s seboj. Veter ga je nekaj trenutkov ogledoval, se namuznil in dejal:

»Ali nisi ti potoval z menoj že enkrat pred leti? … Spominjam se zelenega listnega svitka. Z njim sem se igral vse do severne dežele, kjer vsako leto počitnikujem. List se mi je zdel pretežak da bi bil prazen. Nekega dne, ko sem ležal na trati in sem kramljal z marjeticami in travicami, sem zagledal mladega škržata v Murenčkovem spremstvu. Nisem si mogel razložiti, kako je prišel semkaj. Le čudil sem se in čudil.«

»Da, to sem bil jaz! Hotel sem videti svet! Po treh nezgodah sem se zavil v tisti zeleni list in zaspal. Ti si me odnesel z listom vred daleč proč od mojega doma!« je govoril Niko. »In tudi tebi se moram zahvaliti, da sem postal to, kar sem!«

Prijateljsko sta se poslovila – kot prava stara prijatelja, in vsak je odšel po svojih opravkih. Niko se je usedel na najnižjo vejo, morda prav na tisto, s katere je zdrknil na rdeča zemljina tla. Vzel je gosli v roke in začel igrati – zdaj veselo – zdaj žalostno – zdaj poskočno – zdaj umirjeno. Ko so škržati na piniji slišali to igranje, so prišli poslušat. Naenkrat je nekdo vzkliknil:

»Naš Cvrček! To je naš Cvrček! Vrnil se je!«

Drugi pa so rekli:

»Kako lepo igra, drugače kakor mi!«

Začeli so ga pozdravljati in Niko je vedel, da je zares spet doma, med domačimi. Kmalu so ga izvolili za vodjo njihove glasbene šole. Zaslovel je za najbolj učenega glasbenega mojstra na goslih. Prihajali so učenci od blizu in daleč. Kadar je bil prost, je na spodnji veji igral svoje melodije, igral je tako lepo, da ga je še Veter prihajal poslušat.

Naslednje leto, ko se je Veter vrnil s počitnic na severu, je pripovedoval Niku kako je bilo v dvorcu, ko so se drugo jutro gostje in ostali zbudili:

»Veš, Niko, niso bili nič slabe volje, ker so se dobro in zdravo naspali. Vsi so pa menili, da so popili preveč medice, a so rekli, da je bila tako slastna, da je žejala sama od sebe … Zdaj ti še povem o gospe Libeli. Milostljivi gospe ni šlo v glavo, da ji je noč vzela njenega slavljenca. Ko pa je našla v tvoji sobi rapsodijo s posvetilom: ‘Globoko hvaležen gospodarici Libeli, Niko Adrian’, se je zjokala od ganjenosti, kakor tudi, da te ni več. Tvojo rapsodijo igrajo pogosto. V testament je dala zapisati, da morajo njeni nasledniki, vsi po vrsti, igrati trikrat na leto Nikovo rapsodijo, na Novo leto, na dan tvojega prihoda v dvorec in na dan tvoje proglasitve za mojstra!«