Bd. Saint Germain, Paris, 17. 11. 2013
(Romunska zastava)
Tisto ni bila romunska zastava in niso bili romunski protesti. Bil je pohod v spomin velike lakote v Ukrajini v letih 1933–34. Bil je holodomor.
Sem hotela komu kaj dopovedati?
Kaj je resnica? To, kar si nekdo misli? Kaj je alternativa? Moj pogled?
Plastificiran papir, format A4, pripet na leseno letvico. HOLODOMOR 1933–34.
Bil je klic po spominu.
Lieux de mémoires. Spomnimo se jih lahko
kjerkoli na svetu.
St. Michel, Paris, 2. 12. 2013
(Liberté. Égalité. Fraternité.)
Izgubljam se z zemljevidom. Levi breg, desni breg. Bukinisti.
St. Madeleine. Rusinje, ovešene z nakupovalnimi vrečkami.
Mafiozi v svilenih oblekah.
Pinakoteka: Francisco de Goya. Lés désastres de la guerre,
inkvizicija, cerkev. V glavi odzvanja njegov Pourqoui?
Pourqoui?
Slike na stenah so za vedno izgubljene.
Kako trajno ohraniti podobe
spomina.
Av. Lille-Tollendal, Paris, 16. 11. 2013
(Stenica v sobi)
Stenice se zlepa ne znebiš.
Sleči se moraš pred stanovanjem. Mehke stvari upariti. Trde vreči v smeti.
Je kožne barve. Ko se napije krvi, postane rdeča.
Njeni ugrizi se poznajo šele čez 10 dni.
Jajčeca se izležejo šele čez 10 dni.
Problem so
bubice, ki jih vsaja.
Centre de créations pour l’enfance, Tinqueux, 18. 11. 2013
(Žebelj v krsto)
Nekaj otroškega se je premaknilo. Odprt zlom,
ki se še vedno ni zacelil. Kar rečeš, ni v redu. Kar narediš,
ni v redu.
Zato moraš ven na dež. Odpovedati se strehi. Stopiti pod
kap in goltati vodo in se dušiti. Ostati na robu
preživetja. Ostati na tiru smrti, ne iztiriti.
Skriti se za dimno zaveso. Hladiti bolečino na mrazu.
Mesto zloma obkrožiti z rdečo šminko. Spol obkrožiti z rdečo šminko.
Odvrniti pozornost.
Nekaj otroškega se je premaknilo.
Na sSredi hodnika razstava živih knjig: iz njih stopajo živali, pisana
drevesa, šatulja z otroškimi skrivnostmi in mrtvaško glavo.
Želja. In obžalovanje. Nekaj otroškega me je zaobšlo.
Šlo je mimo, ni se obrnilo. Kam gledam? Naprej,
nazaj, gor, dol, levo, desno. Toliko smeri in samo
ena točka. Negibna. Stoletja pribita.
Že spet pobita.
Nekaj patološkega se je premaknilo. Stopala prebadajo
dolge igle. Kolena stiskajo nevidni primeži. Glava
buta ob zid. Srce v kozarcu: SRCE V ALKOHOLU.
Mrtvi esteti, muzejski molji! Spreletavati se po omari,
iz sobe v sobo. Leči jajčeca. Kontaminirati prostor.
Deratizacija. Kako se znebiti stenic. Po stenah lezejo.
Laissez-moi. Pustite me pri miru.
Vedno znova prihaja. Dolgo več ne bo. Kol v srce.
Lesen kol. Človeški glasovi odmevajo v visokem
prostoru, žvenket žlic ob in krožnikove. Premikanje
stolov. Kozarec v roki in polna usta. Brez mlaskanja,
v tej deželi ne poznajo besede za mlaskanje.
Prebadanje stopal. Hoja po črepinjah.
Žerjavica, pripravljena za smojenje. Že čutim
smrad po ožganem.
Vse je videz. Kako izpadeš pred drugimi.
Mašenje ust. Na vsakem koraku prerivanje.
Izsiljevanje prednosti.
Povabilo, ki ni povabilo. Kozarec v roki in polna usta.
Ko se premaknem, boli.
Mraz leze do kosti.
Povabilo, ki ni povabilo, ampak izgnanstvo.
Čakanje pred vrati, nikogar več ne bo ven.
Zaviti se v dimno zaveso.
Svet je tuj in krivičen in nasilen.
Če ti kdo ponudi roko, ne smeš sprejeti pomoči.
Nekaj otroškega se je premaknilo. Nekaj
patološkega.
Région Lorraine, 19. 11. 2013
(Pokrajina daljnovodov in zasutih strelskih jarkov)
Ravnina se končno razvalovi.
Verdun, St. Mihiel.
Zrak trepeta od zasutih strelskih jarkov.
Strah v očeh. Nato prestop čez mejo, v norost, nujen,
da se poženeš na odprto. Ne veš, od kod bo padlo.
Streljaš na slepo.
Kje dobiti vsaj malo gotovosti. V očeh je ni.
Včasih se ti zgodi bližina, ni se ti treba dotakniti.
Čepiš nasproti telesa, ki ga
ne moreš doseči.
Rue de la paix/Vredestraat, Bruxelles/Brussel, 26. 11. 2013
(Mutualité socialiste/Socialistische Mutualiteit)
Socializem ima tukaj drugačen obraz: socialistična
vzajemnost. Zahod: barve (barve kože, množina!), mir,
pripravljenost pomagati. Lahko je biti dobre volje, če
imaš dobro plačo.
Sedim v neki afriški četrti, streže me Afričan, naokoli
mrgoli afriških lokalov (coiffeur, pedicure …), afriške maske
v izložbah so groteskne, grozljive in privlačne, ko bi
imela eno za na steno, a nahrbtnik je poln.
Pristopi Andy, ki se ni naspal, ker dela kot didžej
v nočnem klubu. Ne more si privoščiti rokavic, ker
čaka na konec meseca. Poljaki so tudi tukaj prednjačijoglavni kotpri
deluavci na črno. Andy, črn kot ebenovina, pojamra,
da zaradi njih ne more dobiti službe.
Prosi me za malo tobaka. Zvije smotko. Sam
od sebe pripoveduje o starših, o svoji anabazi.
Odide.
Iz torbice vlečem čedalje več stvari. Počutim se
varno. (Mogoče se ne bi smela.)
Andy se vrne. Zvije še eno smotko.
Odide z mojim vžigalnikom.
Tukaj je moja Afrika. Na robu Evrope, ki ji rečemo pravimo
zahodna. Premešali smo se, vsak stik je
Intouchable v malem: sprejeti
drugega, sobivati, živeti.
Mutualité socialiste.
Andy se ne vrne.
Plačam, odidem.
Nekje si moram
kupiti nov
vžigalnik.
29. slovenski knjižni sejem, Cankarjev dom, 21. 12. 2013
(V podpalubju)
Paluba (visoki stropi, topla lučsvetloba, zrak) – veliki založniki (1200 €).
Podpalubje (ostra luč, gneča, dušenje) – galjoti.
Bazar malih založnikov (300 €).
Kaj mi bodo nadljudje.
Raje imam ljudi.
Pivski vrček v roki. Obtežitev. Da ne bi po pomoti kam
odfrlela. Recimo v svobodo. Recimo v dostojanstvo.
Bognedaj, da bi se imel rad. Tradicija zahteva, da
se pokoriš. Zatreš vse svoje želje. Tako zlahka,
čeprav se telo upira. Včasih zakriči tudi um:
zakamuflirati pravi razlog, ki si ga je težko
priznati. Težko se je soočiti. Kaj naj rečem?
Biti raje zaprt vase. Ostati zaprt.
Oblečena kot čebula, barvno neskladno. Pogled
od zunaj, ugriz nevarne žuželke. Zapeče. Srbi.
Zlepa se je ne znebiš, te otekline. Bolšji ugriz.
Kako iztrebiti bolhe, ki so se zaredile.
Zaupala nam je, da se avgusta poroči. Vse
skrivnosti brata Helene Blagne. Promocija v
medijih. Medijska podoba – investicija v
medijsko vrednost. Takšne so danes dodane
vrednosti.
Odvzeta vrednost. Tista, iz katere se ne moreš
izmotati. Kar nekako preži. Pravzaprav
jo nosiš s sabo, prilepljeno, neodlepljivo.
Sekundno lepilo na palcu in kazalcu je ne-
neločljivo zlepilo prsta. Siamska dvojčka.
Udarec iz zamaha z roko ima simbolni pomen.
Hiteč do telefona, da agresivnim zavarovalniškim
agentom poveš, naj te pustijo pri miru.
Reklame, reklame. Prodaja. Panična prodaja. Mački
v žaklju. Mačka bi se pretegovala. Mačka bi pila
mleko in jedla brikete ali pa piksne, še raje.
Beat it! Beat it! It doesn’t matter who’s wrong
or right.
Realnost se izmika. Če se postaviš na stališče
človeka, ne moreš
obsojati.
Corso, Montmartre, Paris, 3. 12. 2013
(Die Ursache des Werdens)
Radka: Pisanje si je treba izboriti.
Pisanje je trdo delo in kontinuiteta – šele tako se
lahko približaš jedru.
Taja: Kuhn in Bachelard – izkušnja kot
univerzalna izkušnja, kot
povezanost teorije z realnostjo.
Teorija brez navezave na realnost je prazna.
Sabina Spielrein: Destruktion als Ursache des Werdens.
Zlomi so potrebni, da se sploh lahko
izoblikuješ v osebnost, se individualiziraš.
Braco: Ni ti treba prijet vsake elektrike.
Place Fernand Cocq, Bruxelles/Brussel, 25. 11. 2013
(Stoosemdeset stopinj)
Realnost se je premaknila za 180o. Podarjena srečna
naključja: sprejeta na letalo, čeprav je bil boarding
check-in že zaključen. Boris iz Celja me je zategnil
do centra Bruslja. Še na drugi vhod v hotel me je
opozoril. Po televiziji Intouchable. Malo sva se
iskali. Brž sva se dotaknili. Komuniciraš lahko
tudi tako, da pobožaš istega mačka. Nekaterih stvari
ni treba takoj
izgovoriti.
Zdaj ni čas za pisanje pesmi.
Na začetku je bilo pisanje.
