Abadon z vso nežnostjo dvigne dekle s tal, o postavi na noge, ji obriše kapljice potu s prašnega čela in jo prisrčno objame čez ramena. Pomočniki ju tesno obstopijo – po eden z desne in leve, ostala dva pa se spredaj lagodno postrani zlekneta na tla in si z rokama podpreta glavo. Čudovita skupina so kadar mirujejo in nimajo nikakršnih namenov, njihovi pogledi so poduhovljeno uprti v neko nedoločeno točko na nebu kamor se zvedavo ozrem tudi sam, misleč, da bom tam ugledal s črno ponjavo prekritega fotografa kako si daje opravka E starinskim aparatom na nemogočem stojalu in mu roke kar naprej živahno šarijo okrog svetlečih gumbov, ročic in sprožilcev in bo vsak čas vzkliknil usodno besedo: glej tička! in se bodo vsi iz resničnosti takoj preselili na orumeneli fotografski papir – sami okameneli, resni obrazi, bodoči družinski očetje in zvesti zakonski možje, uspešni poslovneži, filmski kritiki in igralci, ugledni politiki, bratranci in strici, ki bodo lahko čez leta, ko bodo sami bradati dedje, odprli zaprašen album in pokazali vnukom to znamenito družinsko fotografijo. Z nezgrešljivo natančnostjo se bodo, z vnučki na kolekih, spomnili vsake nadrobnosti, barve pelerine, recimo, števila luknjic v usnjenem pasu, ali oblike vzorca na blagu – še več, vidiš, bodo rekli, tistega resnobneža na skrajni levi, zavit je v koco in mu je ime Mihael, bradati gospod v pelerini, ki stoji ob njem pa je Abadon. Kaj? Kako? Kdo je tista gospa, ki se z glavo naslanja na Abadonova ramena, to te zanima? Klicali smo jo Amina, bila je lepa ženska, ja prav zares … Tisti na desni strani pa ni Martin Krpan, kot misliš, temveč Gašper, danes slavni umetnik in kdo sta ta dva, ki ležita na tleh in zaupno stikata glavi, vprašuješ? Oni na levi je Markus gromovnik, govorec, da mu ni bilo para in kaj misliš, kdo je tale, ki leži Markusu nasproti? Tepček, ali me res ne spoznaš, jaz sem, tvoj dedek vendar, Boltežar!
Gledamo se precej dolgo, kakor bi bili vsi pripeti na krhko ledeno ploščo; neoprezen premik enega, bi lahko takoj povzročil pogubo vseh in ne preostane nam drugega kot da mirujemo, varčujemo z močmi, ki jih bomo, slutim, še zelo potrebovali, razmišljamo o smislu nesmislov in obratno, žvečimo v sebi že davno izrabljene pomene in izgubljene misli, krpamo mreže nejasnih spoznanj in od časa do časa malo zaspimo in sanje nam vračajo vse tisto za kar smo bili budni prikrajšani. V sanjah sem spet nadzornik v svoji pokrajini, v meni utripa mlado levje srce z odločnimi, enakomernimi udarci, ničesar se ne bojim in vsega se lotim, če se mi le ponudi prava priložnost, pravih priložnosti pa je ogromno, nikoli jih ne zmanjka, enako kot v resničnem življenju, toliko jih je na izbiro, da me spravljajo v resno zadrego. Kadarkoli se zbudim iz dremeža, me Abadon živo pogleduje kot s slike v časopisu, enkrat z levim, drugič z desnim očesom, kar dokazuje, da ima nekaj za bregom, nekaj naklepa in res je njegov pogled precej votloprazen in zaspano odtujen, takoj za tem pa oživi, me prebrisano tehta in prelaga iz enega konca na drugi, gre skozi mene in nazaj, Amina pa ves čas stoje spokojno spi z glavo globoko pogreznjeno v njegovo ramo, skupaj s pomočniki, ki smrče da bog pomagaj. Abadon mi slednjič neskončno previdno, skoraj zarotniško pomigne z dlanjo, ne s prsti, bog ne daj s prsti, v prstih ima hude mravljince, naj vendar pridem bliže, na njegovem obrazu se kaže rahla hudomušna zaupljivost, ki je doslej pri njem še nisem zasledil, ker si je ni smel privoščiti, zdaj ko vsi njegovi spijo pa lahko nekoliko izpreže svojo disciplino, dovolj težko breme mu je morala biti in pred mano se mu res ni treba sprenevedati, to čuti, zato pristopim čisto blizu k njemu, tako blizu, da razločim posamezne rdečkaste kocine v njegovi bradi, on pa vnovič pokima naj pridem še bliže in namigne proti Amini, češ gre za neko stvar, ki bo zate zanimiva bolj kot zame in si misli, da mu bom za to še kdaj hvaležen; razumem njegov namig, klonim se čisto nad otroški obraz, počutim se kot kirurg med zahtevno operacijo, skrbno opazujem kje potekajo drobne žilice na njenih zaprtih vekah, z zadržanim dihom prisluhnem njenemu enakomernemu dihanju in tako dolgo vztrajam skupaj z Abadonom v tem utrudljivem položaju, vse dokler Abadon ne reče:
»Ta ženska je hudič!« Pomočniki se zbude od njegovega glasu, čeravno je bil kar se da pritajen, utripajo z vekami in krožijo z zrkli, skačejo pokonci, si otepajo prašna oblačila in zadihano vprašujejo drug drugega kaj se je zgodilo, ali, kje gori in bo treba gasiti. Amina, ki je ves čas trdno spala, se zadnja prebudi, hiter prehod iz spanja v resničnost pa ji povzroči velike preglavice; opoteka se sem ter tja, počene in stiska glavo med kolena, glasno vzdihuje in nerazločno mrmra, njeno premikanje je skupek okornih, zabrisanih, ne do konca izpeljanih gibov – kako slaba ponovitev prejšnjega ognjevitega plesa! Abadon je videti še bolj krmežljav, medtem ko smo vsi spali, je on razmišljal, razvijal neko zapleteno strategijo in ni zatisnil očesa niti za minuto, zdaj pa plačuje temu primerno ceno + hudo je zdelan, v celoti je izgubil ves generalski lošč in za nameček še vse gumbe na pelerini, živčno se prestopa, si natika očala pa jih spet snema, vse mu gre narobe in misli, da bo s kričanjem na svoje ljudstvo kaj popravil ali pridobil nazaj. Naenkrat se mu silno mudi domov, tu je opravil neko strašansko težavno delo in zdaj bi rad počival doma na pogradu in užival sadove svojega dela. Zdi se, da bodo res kar teko na hitro in brez pozdrava odšli, ne da bi se vsaj ozrli po meni, ki sem bil ves čas glavna točka njihovega zanimanja, zanimanje pa kar popušča in bledi, zdaj bi lahko neovirano bežal nazaj ali naprej, pri tem bi mi menda še vljudno pomagali z nasveti. Njihov razmajan ugled v zadnjem hipu reši postaven, atletsko grajen fant, na široko se ustopi čez pot in omahljivcem z Abadonom na čelu zapre prehod, vsi obstanejo pred nepričakovano oviro, začno stopicati na mestu in ne vedo, kaj bi, najrajši bi se udrli v zemljo od sramu.
»In ti, gospod?« me vpraša z zaničljivim smehljajem čez ves obraz, pri tem se vidi, da govori z menoj samo navidezno, prezirljive pogled, ostro naglašene besede in zaničevanje pa so bili v bistvu namenjeni njegovim ljudem.
»Zdaj ko nas skoraj vse poznaš po imenih in je tvoja zvedavost upam potešena, nam lahko tudi ti zaupaš svoje ime, kdo si in od kod prihajaš,« reče in zaokroži s pogledom naokoli pa ne da bi dobil od drugih vzpodbudo in potrditev, tega preprosto ne potrebuje. Ostali stoje še vedno na istem mestu, za vsak ~slučaj so na preži, videti je, da jih stvar ponovno pričenja zanimati, ne toliko zavoljo mojega imena, nanj se požvižgajo, dovolj jih že priteguje nova priložnost za zabavo; pogovor s tujci je zanje bržkone vselej znova rahlo razburljiva pustolovščina, kot igra človek ne jezi se, ali slepe miši.
»Seveda vam povem, kdo sem in odkod prihajam, ničesar ne skrivam pred vami. Prihajam iz M.,« rečem brez odlašanja, ker sem že vnaprej pričakoval tako vprašanje.
»Še vedno pa nismo slišali tvojega imena, gospod,« trmoglavo vztraja razkoračenec.
»Naj slišim najprej vaša. Pravzaprav poznam samo tri Amino, Mihaela in Abadona – vas pa je šesterica, če me oči ne varajo,« odvrnem z enako vztrajnostjo.
»Abadona, Mihaela in Amino torej poznaš?« se začudi mišičasti velikan, kakor da sem izdal veliko skrivnost v trenutku neke slabosti in se tega zdaj že na veliko kesam.
»Potem imena ostalih zate ne bodo imela prave vrednosti, pa jih vseeno povem: jaz sem Gašper, moja tovariša pa sta Boltežar in Markus. Ti to zadostuje? Si zdaj zadovoljen?« vprašuje Gašper zaskrbljeno in kar vidim ga kako v sebi neznansko uživa ob lastnih, posrečenih besedah, moje odgovore pa potrebuje prav toliko kot dobro izvežban igralec pomoč šepetalca, ta mu je lahko celo nadležen in ga moti s svojim vsiljivim sikanjem za žametno zaveso. Takoj pa je treba dodati, da skriva Gašper v sebi neizpodbitno naravno nadarjenost potujočega glumača, pravkar sem se bil prepričal s kakšno lahkoto se je prelevil iz trageda v komedijanta, vsako še tako zahtevno besedilo igraje obvlada na pamet še preden ga temeljito prebere do konca, pri tem ga odlikuje fanatična volja in nepopustljivost do lastnih slabosti. K vsemu se pridružuje še njegova neverjetna telesna vzdržljivost v nedogled lahko zabava občinstvo in se ne upeha, skače po improviziranem odru sem in tja, govori, premika luči, dviga in spušča zaveso, igra na razmajan klavir v kotu in še mu ostane dovolj časa da švigne kdaj pa kdaj v dvorano, spije na dušek vrček piva in malo pokramlja s prijatelji. Na tem področju ga Abadon še zdaleč ne dosega, v najboljšem primeru je samo njegova bleda senca. Gašper denimo že v pogovoru z menoj izključi vse, kar bi ga utegnilo zmotiti in tako dosega osupljivo prepričljivost – na trenutke, ko se pogovarjava, je resnično zaskrbljen za moje počutje, resnično bi storil zame vse kar je v njegovi moči – in vendar je vse skupaj le igra! Temeljna razlika med njima je v tem, da Abadon vedno znova podira vlogo in to se redno dogaja takrat, ko je tako blizu popolnosti, da bi zadostovala ena sama besedica izrečena ob pravem času, on pa, obsedenec, prične prav takrat dodajati nove in nove besede, iz pozabljivosti, ali kaj izpušča cele stavke in si sproti izmišlja druge, brez repa in glave, tako da avtorja igre v častni loži skoraj zadene kap; zmešnjava je še toliko bolj mučna, ker Abadon nima nobene prave mere, nobenih načel, ničesar ne opazi in na veliko posnema kakšnega slavnega igralca, se sonči v njegovi gloriji in pleše po zelo tanki žici, včasih mu uspe pobrati mlačen aplavz, še bolj pogosto pa ga spremlja za kulise ogorčeno topotanje in žvižganje razjarjenih gledalcev.
»Čakamo gospod in ne pelji nas v skušnjavo,« izreče Gašper vljudno in v njegovem glasu in pohlevnem vedenju pri najboljši volji ne morem zaslediti nikakršnega prizvoka neučakanosti ali slabe volje, kje pa, on bi čakal, stanoviten kot je, tudi tri dni v dežju in snegu pa se ne bi ujezil, kakor se krotilec kač ne ujezi, če ga katera od njih piči, gre le za brezosebno, splošno opozorilo, zatrjuje, izreči ga mora v imenu drugih, ki potrpežljivo čakajo na moje pojasnilo, ki sem jim ga zdaj, ko so oni povedali svoje, dolžan dati. Gašper pa takoj pristavi, da bi sam že davno odnehal, vidi namreč kako so mi vprašanja skrajno neprijetna in če menim, da niso vredni zaupanja, naj kar vse obdržim zase, to je končno moja po ustavi pripadajoča pravica in mogoče bo tako celo najbolj prav. Res smo premalo časa skupaj, ugotovi, kaj pa je teh nekaj minut v primerjavi s časom potrebnim za sklenitev trajnega prijateljstva, ki se kali v zaupanju.
Če jim povem, da mi je ime recimo Engelhard, bodo s tem brezpogojno soglašali? Jim bo ime zvenelo še dovolj običajno, prepričljivo in ne bodo spraševali naprej? Mar ne bodo, bistri kot so, takoj zaslutili v ozadju prevaro in ugotovili kako jih skušam precej nespretno spraviti na tanek led? Pričeli bodo najprej čisto rahlo sumiti, to se razume, ampak ne bodo ostali pri tem, ne, ne, vrtali bodo naprej, dol da najglobljih korenin, tako so naučeni, zasliševali bodo z zagrizeno vztrajnostjo dobro zdresiranih lovskih psov, svetili s slepilko naravnost v oči, navzkrižno bodo izpraševali, spravljivo ponujali havanske cigare, nato pa kar brez prehoda pričeli zabijati bucike pod nohte in pritrjevati električne žice na spolovilo. Kadar se vržejo na iskanje resnice, opravijo delo mojstrsko, brez napake pa tudi brez milosti, vsak natančno ve kaj mu je storiti, v tem so združeni kot kolesje dobro utečenega stroja, vsak zase pa želi zavoljo osebnega ugleda in možnosti napredovanja iztisniti iz človeka, ali kar je pač od njega ostalo, resnici najbližji, dejansko pa od resnice vedno bolj oddaljujoč podatek, ker mu botrujeta neznosna bolečina in strah. Cela vrsta na ta način pridobljenih podatkov, med katerimi ime Engelhard po pomembnosti ni več na prvem mestu, potuje s kurirsko pošto naprej, potem ko so na hitro roko izločili nekaj očitnih polresnic, nezanesljivih pričevanj in laži. V neki oddaljeni sobi v tej stavbi, lahko pa tudi kje drugje v okrožju, prevzamejo podatke drugi preiskovalci, ki zet zaslišanci nimajo neposredne zveze, zato so nekoliko manj osebno zagreti za stvar, toda daleč bolj umsko usposobljeni, naloženo jim je nadaljevati začeto delo na višji ravni, izgladiti morajo nekaj grobih mest, prikriti sledove nasilja in položiti čez primer fino prevleko, s čemer pa postopek še zdaleč ni zaključen, lahko bi se reklo, da se od tod šele resno začenja: prične se prizadevno in načrtno ločevanje zrnja od plev, bolj resničnih od manj verjetnih in popolnoma neverjetnih podatkov, dodajajo se nove ugotovitve in domneve na podlagi logičnih sklepov, gradivo se vrtoglavo množi vse dotlej, ko mu v oddelku A niso več dorasli, zato ga nemudoma z oznako »strogo zaupno« odpošljejo naprej na neko tretje mesto, imenujem ga oddelek B, kjer spet skrbno in s pretirano natančnostjo še enkrat preverijo vse od začetka do konca, izločijo kar se jim zdi za nadaljevanje postopka nekoristno in odveč, pri tem izdatno kolnejo kolege iz oddelka A, njihova površnost jim pije kri, besni so, kadijo cigareto za cigareto, hodijo domov spat in se vnovič vračajo ob najbolj nenavadnih urah, ker jih muči nespečnost in se samo tukaj zares počutijo kot doma. Mimogrede in z veliko poklicno izkušenostjo dodajo ti ljudje nekaj bistrih pripomb, popravijo to in ono, izločijo še kakšno malenkostno napako nastalo iz malomarnosti predhodnikov, navržejo podpise odgovornih oseb in že odpošljejo vse skupaj po kurirjih naprej skozi naslednje oddelke katerih števila ni še nihče ugotovil, vsak oddelek vedno znova spušča celoten material skozi sito in rešeto, vedno manj izloča in vedno več dodaja, iz prvotne tanke mape se skoti papirnat monstrum, ki ga kurirji ne morejo več dvigniti, kaj šele prenašati, zato ga na kraju domiselno nalože na ozko in dolgo preprogo in ga zadihani odvlečejo po pološčenem parketu v zadnji oddelek, k človeku z najvišjimi pooblastili. Človek bi pričakoval, da bo njegova pisarna v skladu z njegovim visokim položajem primerno opremljena s kakšnim grbom ali napisom na steni, pa ni tako. Soba v kateri sedi znameniti mož je majhna neudobna čumnata z zamreženim okroglim okencem, izpod stropa visi namesto razkošnega kristalnega lestenca gola, z mušjimi iztrebki popolnoma prekrita žarnica, na njenem spodnjem delu je nekdo marljivo spraskal svinjarijo in oblikoval za kovanec veliko odprtino skozi katero se izvija ozek pramen svetlobe in pada na sredo hrastove delovne mize. Moža pa še ta mala količina svetlobe moti, neprestano ga muči glavobol in oči ga boleče ščemijo, da bi se tega ubranil, si je čeznje zavezal belo tkanino in pustil v spodnjem delu ozko špranjo skozi katero lahko za silo vidi osvetljeno ploskev mize, drugega nič, kaj več pri svojem delu niti ne potrebuje. Kakor je drugače prostor silno neugleden, siromašen in si ne bi nihče mogel misliti, da se sem, v to sobo, k tej mizi, k temu človeku stekajo tisočere nitke, pa je vendarle res – možgansko središče vsega sistema se nahaja prav tukaj,
epicenter resnice
bi ga lahko imenovali tisti, ki jim je slikovit način izražanja pri srcu. Zidovi sobe potrjujejo njeno izjemno pomembnost, sestavljeni iz milijonov debelejših in tanjših listov papirja, so odpornejši od najdebelejšega zidu v bančnem trezorju; posamezne liste lahko odpihne najrahlejša sapa, ko pa so zloženi v desetmetrsko skladovnico in natanko toliko so stene debele, nič več ne more premakniti orjaške gmote. In kaj lahko stori osamljeni mož zavezanih oči, ki je bil še včeraj nočni vratar z natanko izdelanim življenjskim voznim redom, z družino, otroki in takimi rečmi, pa so ga čez noč poklicali in povišali v najodgovornejši položaj, ko mu upehani kurirji odložijo zajetne svežnje papirjev na mizo? Njegov način ugotavljanja resnice je sila preprost, na določen način učinkovit in celo pravičen, čeprav pravičnost ne izvira iz neke načrtnosti, marveč temelji na čistem naključju in je v tem podoben igram na srečo. Znameniti mož, ki je vrhovni razsodnik, z vso previdnostjo kar jo premore, kajti kup v negotovem ravnotežju se lahko namreč vsak čas sesuje, izvleče en sam list, čemu ga vzame enkrat iz zgornje polovice kupa, drugič iz sredine, tretjič pa čisto z dna, bo ostala za vedno njegova velika skrivnost, ki jo bo bržkone odnesel s seboj v grob. Ko je list izvlečen, ga z vajenimi kretnjami hitro namesti točno pod stožec svetlobe, ki ga meče žarnica, nekaj časa počiva in nabira novih moči, zatem pa prične črkovati besedilo. Besedilo seveda ni popolno, kako bi naj bilo, je samo majhen, nerazumljiv delček obširnejše celote, katere vsebina bo ostala za vekomaj nedosegljiva živemu človeku, saj je človeško življenje mnogo prekratko za tak podvig. Vendar to žalostno in do kraja nevzpodbudno dejstvo prvopooblaščenega moža ne spravi v zadrego, še manj iz ravnotežja, njegov duševni mir ostane nedotaknjen, ravna se po preizkušenem pravilu, da je delna resnica za večino ljudi enakovredna popolni resnici; v ta namen mu je treba najti zgolj ključno besedo, lahko je ime kraja, osebe ali stvari, ki se v besedilu na izvlečenem listu najbolj pogosto pojavlja – vse ostalo je otroška igra. Iz prsnega žepa, prišitega posebej v ta namen, izvleče majhen novčič, ga spretno frcne v zrak, da opiše visoko, svetlikajočo se krivuljo, ga v padcu prestreže z levo, navzgor obrnjeno dlanjo in takoj pokrije z desnico kakor s pokrivalko – zdaj se bo vse razjasnilo:
pes čuvaj – da, ali ne?
dostojanstvo – da, ali ne?
Engelhard – da, ali ne?
Resnica je torej ves čas potrpežljivo ležala v glavi ali številki neznatnega kovanca, medtem ko jo je na nepravih mestih in ob nepravem času iskalo na desetine, stotine, milijone ljudi, vljudno je počakala, da so se iskalci resnice na smrt utrudili, dobili živčni zlom, da so potrgali šibkejšim nohte s prstov, izrezali materam nerojene otroke iz trebuhov, nekomu z bajonetom iztaknili oči in mu e sekiro odsekali prste na stadionu, ustrelili nekega predsednika države v glavo, s podtaknjeno bombo so razmesarili deset ljudi in otrok v neki letališki čakalnici in neki deklici v sanjah prerezali grlo na nevropsihiatričnem oddelku bolnice – vse to in še mnogo več potrebuje resnica, da se izkaže. Izkaže pa se vselej z legendarno zanesljivostjo, pri čemer čas ne igra nobene vloge, zanamci potem običajno z zadoščenjem ugotove: resnica se je izkazala! Ali: pravici je zadoščeno.
Primer Engelhard pa je samo eden izmed množice enakih primerov potujočih skozi oddelke, kjer jih obravnavajo z različno naglico in uspešnostjo – enega rešijo v slabem dnevu, včasih celo v nekaj urah, drugega pa rešujejo neskončno dolgo, minejo meseci, celo leta, vračajo ga zopet nazaj s skrbno oštevilčenimi listi, stokrat preverjenimi izjavami prič, pripombami sodnikov in porotnikov, poročili zaupnikov in agentov tajne policije, podpisi tajnikov, zapisnikarjev in overovateljev zapisnikov, z okroglimi žigi rdeče barve in s pravokotnimi žigi modre barve. To je tudi razlog, da se resnica nekaterim nemudoma izkaže, ti imajo pač srečo, drugi pa izkazovanje čakajo celo življenje in ga ne dočakajo niti na smrtni postelji.
Motrim jih kako molče vztrajajo sredi poti, razmetana, neurejena gručica z Abadonom in Amino v sredini, tam stoje odprtih ust in zadržane sape, pričakujoč od mene neko bedasto besedo, ki jo naj izustim na Gašperjevo moledovanje. Motil bi se, če bi samo pomislil, da so po tem, ko so razklenili krog svojih teles postali bolj ranljivi in manj čuječni kot prej, zdaj je res vsak od njih bolj izpostavljen in sam zase, kar pa stanja niti za las ne spremeni; kaže, da je njihova moč slejkoprej ostala neomejena, neizčrpna kot najgloblji studenec, neodvisna od trenutne nemoči slehernega izmed njih, tako je, kot bi skupna količina moči rasla prav iz nemoči posameznikov – v nobenem trenutku ni nevarnosti, da bi se ravnovesje podrlo v njihovo škodo, naj store karkoli, vselej so hudičevo močni. Po naključju smo skupaj »teh nekaj minut,« kot je že ugotovil Gašper, odločno premalo časa, da bi si lahko pojasnili osnovne razlike med nami, ki so, priznam, manj številne kot podobnosti izražene v barvi las, v obliki ušesne školjke ali zgradbi notranjih organov, toda to so večinoma sorodnosti zunanjega videza, lupine, katere ne morejo imeti nič skupnega z razmerji duha. V teh pa tiči tako presenetljiva razlika, da izgubljam upanje tudi na najmanjšo uspešnost zadane naloge – nikoli jih ne bom mogel dohiteti, ker so vselej vsaj za korak pred menoj in kadar sem že skoraj v njihovi sredi, tako blizu kot sem bil prej Abadonu in Amini, gre samo za varljiv videz, oni pa so v tem trenutku že kdo ve kje. Zavedanje moči in varnosti, občutek, da si vsemu kos in je ni stvari, ki bi te mogla vreči iz tira, pomeni nadzornikom pokrajine osnovno izhodišče, ki ga pri delu potrebujemo bolj kot izostren vid, sluh ali hrano. Prehod skozi prejšnjo smrtno nevarno pokrajino mi je ogrozil življenje, a je ohranjal prodornost misli na neverjetni stopnji, bil sem pripravljen sprejeti še tako krvavo in zvijačno borbo s komerkoli, ker sem bil do zob oborožen, ko pa sem naletel na ljudi, sem pričel izgubljati najbolj učinkovita orožja enega za drugim, kot otroške igrače, odvzeta so mi bila brez najmanjše prisile, srditosti ali zvijačnosti, še kaplja krvi mi ni stekla po čelu, da bi si jo lahko z zadoščenjem obrisal z dlanjo, jo pogledal razmazano čez prste in s pesniško zanesenostjo izjavil:
»Da, to je moja kri. Borim se.« Zastavljam si mnogo vprašanj od katerih me najbolj muči tole: kdo je moj resnični nasprotnik? Abadon? Amina? Mihael? Ostali trije? Je mogoče, da njihov prijateljski odnos do mene, nekakšna dobrotljivost, ki mi jo nenehno izkazujejo pod plaščem surovosti, ne izhaja iz resnične naklonjenosti in je samo zavratna oblika usmrtitve, milostni strel, ali udarec z nožem, namenjen smrtno ranjeni živali, ki z ugašajočim pogledom zre v lovčeve oči in tam išče zadnjo milost, ne pomilostitev, ne življenje, temveč hitro smrt? Težko je reči, ali se jih moje besede sploh dotaknejo, ko jim po premisleku razložim resnico: sem nadzornik pokrajine, ne njihove, temveč neke druge, katere?, vpraša Boltežar, tam za onim skalovjem se razprostira, menda čisto blizu, ali pa neskončno daleč, kaj vem, nimam kompasa ne zemljevida, prav nobenih zanesljivih dokazov in pravih predstav, samo častno besedo, to imam in da ne pozabim: nimam nikakršnega imena, vsakdo ima ime, pripomni Amina, samo razpoznavno številko 27763 tetovirano na notranji strani levega stegna, kjer poteka musculus gracilis, čemu prav tam?, vpraša Abadon, kdo drugi, samo on zmore postaviti tako obešenjaško vprašanje, zato, ker je tam najvarnejše mesto na telesu vendar, zanimivo, čisto blizu spolovila, de Mihael, res je, kadar nadzornika pokrajine raztrga eksplozija pozabljene mine, zmelje zemeljski plaz in ga pomendra čreda podivjanih konj, najdejo običajno, če nič drugega vsaj najodpornejši del njegovega telesa – stegno s številko in če je sreča, sreča pa je opoteča, doda Gašper, najdejo zraven na tanki, krvavi nitki še bolj ali manj ohranjen penis, medtem ko so šla jajca rakom žvižgat, bila bi prevelika milost usode, če bi bila tam še nepoškodovana jajca, ne res?, to se enostavno ne more zgoditi.
»Popolnoma te razumemo, gospod. Lahko se pomiriš,« reče Abadon, jajčasta glava, ki se od vseh prisotnih najbolje spozna na te reči. »to se dolgo sproščeno krohočemo, naš smeh grmi po vsej okolici, vznemiri grlice v gnezdih, da odlete daleč proč, murni nehajo muzicirati ter panično oddirjajo v svoje luknje, žuželke vseh vrst pa se kar najhitreje porazgube med travo in gosto makijo. Medtem ko se v nedogled režimo in se oni zariplih obrazov valjajo po tleh in tolčejo po kolenih, da poka kot na proščenju, rahel smehljaj spreleti celo Aminino lice, čeravno ona ni pri stvari, nikoli ni bila in nikoli ne bo – nič se je ne dotakne, če ona tega noče pa naj gre za Abadonove žalitve, ali naš zdajšnji gromoglasni smehu Še slutim ne, da so bile moje besede tiho in skrajno obzirno odposlane naprej na dolgo, dolgo pot skozi deset okrožij in neugotovljivo število oddelkov, iz njih se je skotil papirnat monstrum, pravcata pošast, od njenega smradu je bilo kurirjem vso pot slabo, tiho so preklinjali svojo naporno slabo plačano službo, tiščali so robce na nosove in vlekli preprogo s papirji za seboj, dokler se niso ustavili v zadnji sobi, spoštljivo odložili težko breme na mizo, potem pa hitro na vrat na nos zbežali ven, čvrsto zaloputnili vrata, da smrad ne bi mogel za njimi in zapustili prvopooblaščenega moža samega v tisti sobi z golo žarnico visečo izpod stropa, desetmetrskimi papirnatimi zidovi, široko hrastovo mizo in prevezanimi očmi. Kovanec je kmalu zletel v zrak, minile so sekunde popolne tišine. Imel sem neverjetno srečo, epicenter resnice je odgovoril nazaj:
J-A-J-C-A---D-A!
Zaprejo usta, kri jim začne krožiti po žilah z običajno hitrostjo, zdaj so končno izvedeli kar so hoteli izvedeti, ali pa so vse verjeli je seveda vprašanje. Bilo je preveč besed, ki se jih ni dalo na noben način podkrepiti, zraven pa še kup nepojmljivih podatkov, ki bi jih lahko predelali v tako kratkem času samo z največjim naporom, zato začasno v celoti sprejmejo mojo razlago, kasneje pa pa se bo že videlo. Hite mi celo zatrjevati, da je zdaj končno vse lepo urejeno, njihov dragi gost sem in gremo dol na obalo, danes imajo tam nekakšno veselico s tekmovanjem v igralskih veščinah in če jih prav razumem, menijo, da bom njihov častni gost, podelili mi bodo naziv, ki pripade po tradiciji samo pomembnim osebnostim in mi dodelili mesto med najuglednejšimi veljaki – tako razumem njihovo besedovanje. Telesi Abadona in Gašperja, naj omenim zgolj njiju, pa mi govorita nekaj povsem drugega, približno v smislu »ti kar govori, verjeli bomo vsaki tvoji tretji besedi,« kar je še dokaz več kako malo lahko opravi še tako vroče sklenjeno prijateljstvo nasproti stoletnim navadam in predsodkom.
Odpravimo se torej dol po stezi, znajdem se med Markusom in Amino, oba me z ljubeznivo kretnjo hitro in spretno podpreta pri negotovi hoji, kajti čevlji mi venomer spodrsavajo na izlizanih kamnih. Na začetku mi je njuna pomoč nadležna in odveč, sramujem se svojega poskakovanja, sit sem ga, danes sem že dovolj poskakoval, vendar vidim, da vsi podobno poskakujejo in je naše poskakovanje mešanica okornosti, kadar nas zanaša z leve na desno in čudovite gibkosti, ko se z dolgimi koraki poganjamo naprej – do potankosti usklajeno gibanje se skvari samo tedaj kadar se kdo v skupini spotakne in se vrsta zamaje, koraki se zamešajo, začnemo hoditi drug drugem po nogah, kar spremlja cel kup vljudnih opravičil in ugotovitev, da bi lahko bilo še mnogo slabše, če bi zmeda trajala dlje kot je, trajala pa je na našo srečo tako kratek čas, da je nihče ni vzel zares. Razvili smo se v gosjo vrsto: čisto spredaj, na čelu hiti Mihael, do tal spuščena odeja mu opleta med bosimi stopali, od nekod, kdo bi vedel kaj še skriva pod konjsko odejo, je izvlekel umetelno izrezljano pastirsko piščal in zdaj piska nanjo, da ga je veselje poslušati, Fantu je glasba neločljivi del življenja, čeravno tega za vse na svetu ne bo priznal, sramuje se svoje izredne sposobnosti, izmikajoče odgovarja na vprašanja o tem, raje bi bil nekaj drugega, recimo stavbenik ali konstruktor letal; vprašuje ali želimo slišati nekaj o zgradbi letalskega krila in ne da bi počakal na naš pristanek, prične zavzeto razlagati o zapletenih tehničnih napravah, lesenih vezeh, platnenih in kovinskih prevlekah, o krilih z vgrajenimi tanki za gorivo in brez njih, o motorjih v krilu in obešenimi pod krilo, nazorno razlaga prednosti enega načina pred drugim, samo da bi nas prepričal, hlastno nadaljuje s pripovedovanjem o votlinah in najbolj skritih prostorčkih, pregradah, nadstropjih, celicah, prekatih, električnih vodih, kakor da bi bilo preproste letalsko krilo veličastna stara zgradba, ki jo bo treba zaščititi pred nadaljnjim propadanjem, obnoviti po spominu, ali pripovedovanju stanovalcev, njene uničene dele, opisati in narisati v razmerju ena proti dvajset tloris in fasado, pregledati klet in podstrešje, zapisati vsako podrobnost, ki danes nič ne pomeni, za pomembno se bo izkazala šele našim potomcem, v pozabo pa vsekakor ne sme. Utihne šele tedaj, ko Gašper v ozadju odločno zakriči naj vendar konča, dovolj o letalih, naj raje spet kaj zaigra. In Mihael, nerazumljena umetniška duša, stisnjen v okove vsakdanjosti, zapiska na piščal nek star, tokrat otožen napev, spominjajoč na borovnice in rezek severni veter s takšno spretnostjo, kakršno si lahko človek pridobi le z dolgoletno vajo, potrpežljivostjo in ljubeznijo do muzike, nihče pa ga nikoli ni videl, zatrjujejo, da bi vadil, to mu je menda prirojeno, ker je bila njegova mati v času nosečnosti zaljubljena v nekega piskača. Ozira se nazaj k nam, medtem visoko meče noge in upogiba kolena, da se ne bi zapletel v plapolajočo odejo, hlačnice mu zlezejo skoraj čez kolena in ko opazi, da smo nad njegovim mojstrstvom navdušeni, namerno tu in tam zleti s prsti napačno čez luknjice in spravi iz piščali nemogoč, ušesa parajoč zvok, takoj za tem pa nas z brezhibno izvedbo utiri nazaj v prejšnje vedro razpoloženje – vsi vidimo, da brez njega ne bi prišli nikamor.
Mihaelu za petami hiti Boltežar, mršči se, nekaj ga spravlja v slabo voljo, morda mu ni prav, ker mora med tekom opravljati toliko zahtevnih opravil: drži zvezo med nami, prenaša sporočila iz enega konca na drugi konec vrste, ima pa še eno zadolžitev, ki jo opravlja z malo večjim veseljem – v roki drži majhno beležko in vanjo spretno kar med hojo zapisuje vse, kar se dogaja in ker kdo izreče – kronist je, da mu ni para. Boltežarju za repom smo mi trije, za nami pa topotata Abadon in Gašper, prav imenitno sta se ujela v celoto: medtem ko eden pozvanja cin-cin z manjšim zvončkom in bliska z očmi po Amini, nosi drugi visoko dvignjeno ravno borovo vejo, lupi z nje koščke lubja in nas ves čas z njim obmetava, z vejo pa ravna kot z banderom, slovesno jo tišči v zrak, kakor da bi bila višina nebesnega svoda odvisna izključno od tega, ali drži on vejo bolj visoko ali bolj nizko. Od časa do časa se nam tesno približata, midva sva vaša zaščitnica, pravita, brez naju bi vsi postali plen ostrostrelcev, zato moram zvoniti, zatrjuje Abadon, zato moram tiščati neprebojno steklo nad vaše prazne glave, doda Gašper, to je naporno in spodaj v zalivu pričakujeva kakšno skromno nagrado, pomežikneta oba istočasno.
»Gospod, lep telovnik imaš in Amina ti čudovito pristaja,« mi reče medeno Abadon v levo uho.
»Tvoja srajca, gospod, je enkratna, kakšna žlahtna tkanina v primerjavi z našo proletarsko raševino!« mi reče Gašper v desno uho. Zatem med hitro hojo, skoraj tekom, na ves glas občudujeta in hvalita mojo srajco in telovnik, spoštljivo otipavata eno in drugo, naslednji hip pa sta že spet v ozadju, klepečeta in se na veliko šalita na svoj in tuj račun. Če bi nas kdo zagledal iz daljave, bi začudeno vzkliknil:
»Glej, glej, kako skladna pasijonska skupina!«
Med Markusom in Amino sem se proti pričakovanju kar dobro znašel, skoroda udomačil, njun trdni prijem pod pazduho in tesna bližina njunih teles me pomirja. Tako je kot bi že od nekdaj bilo sklenjeno, da bom danes s telesom zapolnil natančno izmerjeno, čeprav rahlo spreminjajočo se vrzel med njima in so mi neznani, nadvse umni krojaški mojstri že takrat vzeli telesne mere: obseg prsnega koša, širino ramen, dolžino rok, tja do najmanjših delov telesa, še več – z vso pronicljivostjo so predvideli celo število srčnih utripov, vdihov in izdihov – vedeli so, da bom tekel! Daljnovidno predvidevanje pa se ne nanaša posebej na Markusa, posebej na Amino, ali posebej name, kar, bi bilo v okviru posameznosti še sprejemljivo, vendar je verjetnostni račun v našem primeru prestopil običajne možnosti, približal se je končnosti, največji verjetnosti, sočasno je zaobjel mnogo širši prostor in večje število oseb od povprečja; včasih ko se s pogledom sprehodim od Mihaela do onih dveh zadaj, dobim nejasen občutek, da so načrtovalci poskrbeli za vse kar se bo tu še zgodilo in se mimo njihovega izračuna ne more pripetiti nobena slučajnost, a je hkrati vse zgrajeno na slučajnostih, od Gašperjevega plesa z borovo vejo, do giba, ki ga v nekem trenutku napravi Amina: glavo mi položi na ramo, kot je danes že enkrat storila, od strani se resno zagleda v moj Obraz, resnost njenega pogleda pa lahko samo slutim, ker zavoljo velike teže s katero pritiska name, ne morem premakniti glave niti za milimeter v njeno smer, pri tem mi njeni gosti lasje vsiljivo lezejo v oči – če bi imel škarje bi jih enostavno odrezal, če bi imel ogenj bi jih požgal – ovirajo me pri razgledovanju, zagrinjajo me v intimno mračnost, ki miz zdaj ni dobrodošla, ker moram ohraniti čisto glavo in jasne misli, čim dlje, tem bolje. Ko jo polglasno vprašujem, s pogledom na silo uprtim v Boltežarjev hrbet, kako neki me je mogla tam zgoraj na izogibališču prva opaziti stopajočega izza ovinka, čeprav mi je obračala hrbet, nisem gotov, da me res sliši, preveč je težka, morda že trdno spi, kot je spala že prej na Abadonovem ramenu; edina razlika je v tem, da smo bili takrat vsi negibni sanjači, zdaj pa se vsi živahno premikamo, takrat je bil Abadon, zdaj sem jaz njena podlaga, dovolj za razmislek, kako njeno naslanjanje glave ni izraz kakšne posebne naklonjenosti in ljubezni, prej gre za sebično težnjo po spanju, ko ji pride vse prav, samo da ji nudi osnovne pogoje za zadovoljitev lastne telesne potrebe – z enako ljubeznivostjo bi se menda privila ob segret andezitni kamen, ali toplo živinče v hlevu.
»Govorite, slišim vas,« reče šepetaje po izredno dolgem premoru. »Ime mi je Amina,« doda tik ob mojem ušesu, jaz pa samo brezvoljno prikimavam in se vprašujem, ali morebiti ne govori v spanju, čemu bi mi drugače še enkrat ponovila svoje ime, saj sem ga vendar že dovolj razločno slišal iz Mihaelovih ust in bi to zadostovalo.
»Jaz sem 27763,« izrečem in sprejmem obred besednega ponavljanja, ki je domačinom tako pri srcu, da ga kar naprej uporabljajo tudi ob najbolj neprimernih okoliščinah, najraje takrat, ko se zelo mudi in visi življenje na nitki. Amina, ki je doslej stopala tako tesno ob meni, da sem občutil najmanjše premike njenih drobnih sklepov, se me zdaj še tesneje oklene. Njena stopala se skoraj ne dotaknejo več tal, prižela se je k meni z vso silo kakor jezdec, ki ga splašeni konj med galopom vrže iz sedla, pa le s skrajnim naporom doseže, da da ne omahne na tla, temveč se med padanjem ujame in obvisi prilepljen pod konjskim trebuhom kot pijavka, ves zapreden v vajeti in zaslepljen od blata, ki visoko brizga izpod kopit. Pri premikanju desne noge občutim njeno težo, na srečo je Amina lahka kot peresce, skoraj jo nosim. Na mojem stegnu se je kar se da udobno namestila, roki je spodvila okoli moje desnice, njeno glavo pa še kar naprej občutim na ramenu. Edino kar lahko za silo vidim, so njeni gosti lasje, ki vihrajo tako blizu mojim očem, da jih ne morem več ostro i zaznati, temveč jih vidim v obliki razblinjene, motno prosojne zavese. Z otroško zaupljivostjo mi čeblja, kaj se je takrat zgodilo na ovinku in če želim mi lahko natanko ponovi vse od trenutka ko sem jim stopil na oči – da nikoli ne bi! Moj molk si takoj razloži kot tihi pristanek ali trenutek oklevanja, s posebno vnemo mi pozneje odgovori na vsako še tako zahtevno vprašanje, kakor da bi imela nekje v sebi skrbno spravljen dokumentarni film, posnet s skrito kamero in povsod razpostavljenimi mikrofoni.
»Zaupali so mi,« pravi, »naj budno opazujem stezi, medtem pa bodo oni malo v miru pokramljali, že dolgo, vmes so minili meseci, niso imeli podobne priložnosti za nemoten, tovariški pogovor, so rekli. Brez skrbi, sem rekla, name se lahko zanesete. Koga smo pričakovali, vprašujete? Vas smo čakali, gospod, nič nenavadnega ne vidim v tem, ni se vam treba hudovati. Stvar je zelo preprosta: sklepali smo, da pridete danes, čeprav nismo vedeli za točen čas vašega prihoda. Tale steza je čez dan zelo samotna, če vas to zanima, po njej pravzaprav nihče ne hodi razen vaščanov, ki zgodaj zjutraj, še preden se zdani, krenejo na okoliška polja nabirat lavendel, pa še oni gredo po njej samo v eni smeri, popoldan se otovorjeni vračajo domov po drugih, manj strmih stezah. Lavendel, da. Vas to nemara spravlja v začudenje? Niste nikoli slišali za lavendel, gospod? Lavendel je vendar odlično zdravilo za srčne bolečine, to vsi vedo, dovolj je troje stebelc položenih čez noč na prsi pa se bolečine zjutraj same od sebe unesejo. Abadon? Oh, gospod, precenjujete ga. Res je včasih strašno strog, neznansko rad ukazuje, on je bil tisti, ki mi je zabičal, naj jih takoj posvarim, če bo kdo stopil izza ovinka, potem pa je med pogovorom na vse pozabil, predlagal je naj vsi skupaj poležemo v senco pod borovce, ponujal nam je vino iz čutarice, ki jo vedno nosi pri sebi, skrito v najglobljem žepu pelerine in hotel naj z njim zapojemo »krogla priletela, v srce me zadela … «, res, komaj smo ga pregovorili. Moj brat Mihael? Čudovit človek je, najboljši med vsemi; ne pije, ne kadi, dolgo v noč, ko vsi pri hiši globoko spimo, sedi sklonjen nad mizo, tam ima razgrnjene velike papirje, čez in čez popisane s številkami in meni neznanimi znamenji, utrujen je pa vendar vztraja pri delu, neumorno sešteva in odšteva kilograme, litre in metre, izračunava nove zneske, briše in vstavlja nove podatke in včasih kar pozabi, da gre samo za naš skromni družinski proračun. Nekoč sem ga skrivaj dolgo opazovala skozi špranjo v vratih – morali bi ga videti s kakšno zbranostjo je, ne da bi trenil z očmi dolgo motril pohojeno vrtnico, ki jo je nekdo prejšnji večer, ko smo slavili moj rojstni dan, odvrgel v kot! Mihael ima zelo izostren vid, tega menda niste opazili, ker je vaša pozornost veljala njegovi igri na piščal, z lahkoto je zaznal na vrtnici vse kar ga je zanimalo, posebno tisti komaj opazni prelomi voščene površine cvetnih lističev; vzel je svinčnik in pričel sprva zelo počasi in previdno, potem pa vse hitreje in strastneje risati, ne da bi za hip odmaknil pogled od sveta in ko je zaključil z risanjem je globoko vzdihnil, jaz pa sem za vrati skoraj zakričala od razburjenja – namesto vrtnice sem bila zagledala na papirju risbo
letalskega krila,
narisano je bilo s tako neverjetno natančnostjo, da bi ga lahko vsakdo prijel v roko in ga pri priči pritrdil na trup letala, njegova gladka kovinska prevleka me je skoraj oslepila, morala sem hitro zamižati pred takšno bolečo lepoto, zatisnila sem si ušesa, da ne bi slišala kako krilo m s prodornim piskom reže zrak, kaj takega nikoli prej in nikoli pozneje v življenju nisem več videla. Še Mihael sam je bil na moč presenečen nad svojim izdelkom, skoraj bi lahko rekla, da se je tudi on malo prestrašil, seveda tega ni pokazal, na obrazu pa se mu je videlo, da takega razpleta vendarle ni slutil – najprej je ure in ure premetaval številke sem in tja po papirju, primerjal družinske izdatke z dohodki, zatem pa si je vzel minuto za sprostitev, želel je z nekaj potezami, ne da bi pri tem hotel doseči kaj izrednega, narisati cvet vrtnice, čeprav je bila uvela in odvržena v kot ni bila mrtva kot ostale stvari v sobi, in kaj se je na koncu izcimilo iz tega? S hitro kretnjo kakršno storijo tisti, ki jih je strah, da bodo vsak čas zasačeni pri nedovoljenih igrah, je potegnil letalsko krilo z mize in ga odločno raztrgal na drobne koščke, jaz pa sem zbežala proč in sem vso noč jokala, vedela sem, da nikoli več ne bo ustvaril kaj podobnega, tisto krilo je bila mojstrovina njegovega življenja. O Gašperju ne bi rada govorila, preveč ga imam rada. On je daleč od površne podobe, ki ste si jo ustvarili o njem. V njem vidite neranljivega velikana, ki s spodvihanimi hlačnicami, bosonog hodi naokoli, si ob vsaki priložnosti slači srajco in razkazuje mišice, glasno recitira kakšno znamenito zdravico, loka pijačo kar iz steklenice in vsem prisotnim prostaško nazdravlja. Nihče pa ga ne vidi, ali pa ga nemara noče videti, ko me vzame v naročje in mu lahko z največje bližine gledam v obraz, tega nikomur ne bi dovolil, še svoji ljubici ne, meni pa dovoli, ker sva prijatelja še iz otroštva. Vidim, da je ob takih priložnostih strahovito žalosten, ima skrajno zategnjene poteze na obrazu, oči mu potemnijo in kotički ust niso nič več usločeni navzgor kot prej – takšen je resnični Gašper, kadar zbriše šminko in sleče Harlekinovo oblačilo, ste kdaj pomislili na to, gospod? Predaleč sem šla, že vidim, vas zanimajo druge stvari, ali ne? Dolgočasite se. Ne, ne, nikar ne zanikajte! Vidite, tudi Gašper, mi je takrat resno naročil naj z vso pozornostjo opazujem pot, od tega, Amina, so odvisna naša življenja, je rekel. Postavili smo se v krog in oni so pričeli s pogovorom, čedalje bolj so se pogrezali vanj, postajali so vse bolj odsotni, gluhi in slepi za okolico, nič več jim ni bilo mar naše varnosti, tega sem se zelo prestrašila. Videla sem, kako me napadajo divje zveri pa mi nihče od njih ne priskoči na pomoč, ravnodušno gledajo kako moji razkosani udi izginjajo v čeljustih, ter naprej premlevajo svoje pogovore; takšni so in to je njihova edina resnejša občasna napaka – ta nerazumljiva odsotnost duha. Ne boste verjeli kako sem se vas najprej razveselila, gospod, ko ste se prikazali kot bi padli z neba. Živ človek, ne zver! me je spreletelo. Abadon ima pri sebi v posebnem žepku pelerine spravljeno zrcalce, oh, on je zelo gizdav moški, če je le mogoče se rad pogleduje v ogledalu, popravlja na sebi neke pomanjkljivosti, ki jih samo on vidi, odstrani kakšna namišljen las, ali prašek, vzame glavnik in si razčesava brado, pljune v dlan in si moči vsak las posebej, godrnja nad prhljajem, masira lasišče in šteje izpadle lase – vse to najraje opravlja na kakšnem slovesnem sprejemu, kjer je polno ljudi, tam je vsem na očeh in misli, da bom umrla od sramu. Kaj se hoče, še vedno me dovolj ne pozna, kljub temu da se že dolgo poznava; ne more vedeti, da sem od njega vajena še hujših stvari, ampak ne razumite me narobe, Abadon zna biti tudi dober in nežen, kadar je takšen, se igrava cele dneve očka in mamico in tako se za vse odkupi. Abadonovo ogledalce vselej nekoliko gleda iz žepka na pelerini in je na daljavo podobno bleščečemu odlikovanju, on ga želi imeti hitro pri roki, meni pa je tudi prav – omogočeno mi je poslušati njihov pogovor, hkrati pa mi srebrni amalgam ponuja sicer ozek, vendar dovolj jasen in izostren pogled na okolico. Zagledala sem vas, gospod, kako ste prišli izza tistega ovinka, ki zavije v ogledalu v levo, v resnici pa v desno – natanko v tem trenutku sem zamudila zaklicati: preplah! Za trenutek ste obstali, tega se živo spominjam in nisem bila prepričana, da ste živo bitje, bili ste začuda podobni taki napravi na cesti, kako se ji reče – hidrant? Da, zdaj se spominjam, bili ste podobni cestnemu hidrantu in vprašala sem se kaj neki počenja ta reč iz velikih mest tukaj na sredi naše zapuščene steze, v tem pa ste se že premaknili dalje – torej človek. Za opozorilo ostalim je bilo že prepozno, zato sem pomislila, da bo moč kaj opraviti s hitrim tekom, zasukati kolo časa z enostavno prošnjo – ostalo vam je znano.
»Da,« rečem. »Znano mi je,« čeprav mi še zdaleč ni, moral bi ji odkrito priznati, da se zaporedja dogodkov sploh ne morem spomniti, ali pa se ga spominjam megleno, vsekakor drugače kot ona; njo odlikuje naravnost brezhiben spomin, rad priznam, pri meni pa je polno praznih lukenj, kakor da bi mi kdo s šibrami prestrelil možgane, lahko se še tako silovito naprezam pa ne spravim vkup nobene spominske podobe, ki bi vsaj približno odgovarjala temu, kar se je v resnici zgodilo. Primer Aminine prošnje je dovolj zgovoren dokaz: ko je pritekla brez sape k meni in še nisem vedel, s kom imam opravka, je dejala:
»Gospod, ne hodite dalje, vrnite se nazaj, prosim!«
Tega se natančno spominjam, ne morem pa se spomniti barve njenega glasu in nagiba glave, kar je bržkone razlog, da sem kasneje njenemu dejanju pripisal več plemenitosti in nesebičnosti, menil sem, da me je hotela obvarovati pred skrito pastjo. Njeno ravnanje pa ni temeljilo na odvračanju nevarnosti, njene zdajšnje besede mi odkrivajo nekaj čisto nasprotnega – njene oči, moledovanje in prošnja, njen hiter tek, vse česar se spominjam – vse je bilo posledica čiste sebičnosti in bojazni za lastno kožo, v njenih očeh sem bil že tedaj nadležno truplo, razpadajoč kadaver, ki se ga je treba čimprej in brez prič znebiti.
Venomer se obračam v krogu, vse stvari presojam izključno s svojega krožnega stališča, natančen in pikolovski sem tam, kjer ne bi bilo treba, kjer pa bi moral razviti vso ostrino, sem nerazumno mlačen in neodločen. Predolgo sem sam odločal o vsem, po svoji nadzorniški volji in željah sem lahko razstavljal in sestavljal dejstva in njihove posledice v takšne in drugačne odnose – bila je neke vrste igra – nihče mi ni nikoli oporekal. Sorazmerja, kakršna so se mi zdela najbolj ustrezna, so kot taka vedno obveljala, bodisi da je šlo za hvalevredna, ali nizkotna dejanja. Pri tem se je izkazal dvom kot osnovno gibalo nadzorništva. Dokončnost v vsaki obliki je med nadzorniki povsem nepriljubljena. Bila je peščica nadzornikov, poročajo kronisti, ki so za življenja sicer uspeli priti do kakšne trdne, veljavne in neoporečne ugotovitve, nihče pa ni nikoli zapisal koliko jih je šlo pod zemljo in koliko jih še bo, ne da bi pokazali najmanjšo željo dokopati se do končnih resnic, za njimi je ostala gluha in zastrašujoča praznina in molk. Kje bi utegnilo biti moje mesto med tema skrajnostima lahko samo ugibam. Sicer pa, ali sem doslej sploh kaj ukrenil, da bi bilo drugače in bi iz svojih bogatih izkušenj, namesto prazne samohvale in samozadovoljstva iztisnil še kaj več? Mar nisem preveč udobno zaupal sistemu poklicanja in sem zato verjel, da sem bil poklican v nadzorniško službo zahvaljujoč nekim posebno izrazitim zmožnostim, enako kot so drugi poklicani za kmete, ker znajo ravnati z zemljo, politike, ker znajo obračati besede, pilote reaktivnih letal, ker znajo obvladati stroj, morilce, ker znajo sukati nož in žrtve, ker znajo v pravem trenutku nastaviti vrat pod rezilo?
»Gospod naj prisluhne še levi polovici svojega spremstva,« spregovori priliznjeno Markus; opaziti je, da je imel medtem ko sem se polglasno pogovarjal z Amino, več ko dovolj časa in je moje misli in besede lepo sortiral, očistil z bencinom in jih pregledno razstavil na mizo. Nekoliko popusti prijem, toliko, da si lahko med hojo nemoteno gledava iz oči v oči – to mi je dobrodošla sprememba, saj me je pogovor z nevidno Amino precej namučil.
»Nikar ji vsega ne verjemi,« nadaljuje glasno, da vsi napeto prisluhnejo, Abadon preneha zvoniti in Gašper skoraj trešči vznak od samega presenečenja.
»Amina je sicer čudovita ženska, čudovito ji pristajaš, samo … Ali si opazil, da z njenimi usti nekaj ni v redu?« nadaljuje glasneje Markus, vidno opogumljen, ker vidi, da si je uspel z zvijačo in neokusnostjo pridobiti občinstvo na svojo stran. In potem prične razlagati z naraščajočo ihto zlobnega otroka, kako je z Amino in njenimi ustnicami: vsak tujec, pravi, ki pride v vas se lahko na dovoljene in nedovoljene načine igra z njenimi ustnicami, jih boža, ljubkuje, grize, gnete ali stiska med prsti, dokler ga je volja, ona pa temu ne nasprotuje, glasno sope skozi široko odprta usta, ječi in se oblizuje, prosi še! še!, oči ima zaprte, nosnice se ji ožijo in širijo, na koncu pa sladostrastno zakriči na ves glas in tako močno stisne zobe, da zaškripa, marsikdo je pri tem ob prst in tako drago plača svojo in njeno sprevrženost. Igra z ustnicami jo razburja bolj kot vse drugo na svetu, z Abadonom se je pripravljena ljubiti v nedogled, samo da dobi na kraju minuto ustničnega zadovoljstva za nagrado. Markusov samogovor postaja vse bolj dolgovezna muka in ne morem ga več zbrano zasledovati, zato prisluhnem vsaki deseti besedi pa je še to odveč, njegova zmedena pripoved nima več nobene verjetnosti in smisla, obrača se proti njemu in se spreminja v zmešnjavo napihnjenih laži, sprijenih izmišljotin, namigov in natolcevanj. Njegov glas skoči iz prijetnega baritona v histerični falzet, prične se mu kolcati, izbuljene oči se mu zasolzijo, posili ga močan kašelj, pogled nanj pa je tako komičen, da nas spet premaga smeh, rezgečemo in meketamo kot čreda žrebcev pred kobilarno, ne moremo več nehati: Abadon zvoni kot obseden ministrant, Gašper pa je od same prešernosti med smehom nehote zlomil borovo vejo čez kolena, ne da bi pomislil na domnevne ostrostrelce, ki bi nas lahko zdaj, ko ni več njegovega neprebojnega banderca nad našimi glavami, z lahkoto ujeli v križ in postrelili, križpok! križ-pok!, lepo po vrsti kot zajce na paradi.
»Vredno je bilo videti tega osla, zdaj lahko vsi spokojno crknemo, kaj? Boljše predstave v življenju ne bomo več videli!« tuli Abadon, zvoni cin-cin-cin in s prstom kaže proti Markusu, le-ta pa je dokončno osramočen izgubil še tisto malo nadzora nad samim seboj, prav težko ga je gledati kako živčno poskakuje, trza z glavo, zavija oči, tenko cvili in opleta z rokami kot mornar na križarki celemu svetu bi rad signaliziral tvoje ogorčenje, njegovo norčevanje iz Amine ga je bliskovito strlo in pokopalo – bridka usoda prepirljivih gostobesednežev!
V tem pa smo že spodaj, na koncu poti, steza nam še enkrat prijateljsko pomežikne in hitro izgine, njena naloga je izpolnjena. Na obali nas pričaka široka planjava porasla s šopi trave in ljubkimi skupinami mladih borovcev, na njej se drenja nepregledna živopisna množica, slišati je živahne glasove od predirljivega piskanja otroških piščali, godbe na pihala, otroškega smeha, kričanja prodajalcev med stojnicami, do pokanja možnarjev. Veselični direndaj nas pogoltne vase, da sami ne vemo kdaj. Skozi množico prodiramo na mestih, kjer je gneča najhujša, moji spremljevalci imajo s tem neznansko veselje, z enakim užitkom pa se vsevprek pozdravljajo z domačini, kričijo dober dan in dajte nam kaj za požret, trezno odgovarjajo na pijanska vprašanja mimoidočih, ščipljejo ženske in jim strokovnjaško otipavajo dojke in zadnjice, mečejo oči za vaškimi lepoticami, smukajo se okrog stojnic, poželjivo vdihavajo vonj po pečenem mesu, sunejo med tekom tu klobaso, tam hlebec kruha, pa prvo, drugo … deseto steklenico vina, Gašper nosi okrog vratu cel venec kadečih se hrenovk, živel Gašper!, kričijo in ga dvignejo na ramena, Abadon pa noče zaostati, ljubosumen je, za njegovo čast gre, za hipec izgine in že je spet nazaj, čez hrbet mu opleta velikanska gnjat, v levi roki drži dve prhutajoči kokoški, v desnici majhno, ostro sekirico, glejte!, zavpije zmagoslavno in že sta kokoški obglavljeni, njuni pernati telesci na kratko vztrepečeta, kri šine iz vratnih štrcljev visoko, visoko in škropi kot rdeč dež na vse strani, vsi smo v trenutku krvavi, moj telovnik, moja srajca – oboje uničeno, medtem pa prodiramo dalje kot ovni skozi mogočno obzidje. Bolj je zid debel, večje veselje imamo, množica nas bodri in vzpodbuja, oni tečejo z lahkotnostjo toreadorjev – ni jim para na svetu, ponosno dvigajo glave, njihove mišice so ostrejše od jekla, misli bistre kot ledena voda, celo gobezdavi klovn Markus je zdaj angel ovešen z granatnimi jabolki in grozdjem, v rokah nosi kositrast pladenj zvrhano poln žlahtnih rib in jastogov, med zobmi mu trdno tiči dolgo pozlačeno rezilo, podobno mačeti, zakoljem vsakogar, ki mi stopi na pot, grozi s pogledom, Mihael in Boltežar sta me vsak s svoje strani obzirno prijela pod roko, da me množica ne bi odplavila, s kraljevsko kretnjo odzdravljata na vse strani neba, njuni lici osvetljuje nezemeljski smehljaj, v očeh se jima krešejo smaragdne iskre in v rokah nosita vsak svoje, na žaru pečeno jagnje. Kako jim zavidam sleherni korak s katerim so bliže slavi, popolnosti in sreči, Edenski vrt leži pred njimi z na stežaj odprtimi durmi – stopite noter!, jih vabi. Kaj počnem tukaj v njihovi sredi? Kakšna pomota botruje dogodku, ki ga niti v sanjah ne bi mogel vzeti zares? Kaj išče tukaj neugledni nadzornik pokrajine? Čemu vse to, jih nemo vprašujem in s pogledom kažem proti množici pisanih šotorov, vrtiljakom, toboganom in opicam v kletkah,
čemu vse to?
»Gospod,« rečejo v en glas, »vse to je tudi tebi namenjeno«. Krona vsega je Amina, ki je ves čas nisem videl, ker je tekla daleč v polje in nazaj, smeje se, maha z roko, počakajte malo! in že se hitro prerine skozi valujočo množico čisto k meni, mi zatakne rdeč, pravkar utrgan mak v gumbnico na srajci, kjer se takoj ujame s krvavimi madeži in med smehom – prvič slišim njen smeh – reče:
»Dobrodošli, gospod! Drugega nimam za vas kot makov cvet, ker mak pomeni … « Njene besede prekrije glasno vzklikanje in ploskanje množice, cepetanje nog, kričanje iz tisočerih grl, zvočni zapis se strga in kinooperater zaspi kot top, slika pa teče dalje, natanko lahko zasledujem premike Amininih ustnic, vidim kdaj reče O in kdaj A, slišati pa je mogoče le vsiljivo bučanje in hreščanje, brez upanja da se bo kdaj utišalo.
Slednjič se le izvijemo iz najhujšega meteža teles, bil je že skrajni čas; sicer kratka pot skozi množico, se mi zdi, je trajala celo večnost. Neznosno kričanje, pritisk hitro premikajočih se teles, huda vročina in neslane norčije mojih spremljevalcev, Amina in njen makov cvet – vse me je počasi spodjedalo, rušilo, mlelo, drobilo in na smrt izmučilo. Telo me nekako ne uboga več prav, zato si ga hočem na silo pokoriti, vihtim knuto nad zahrbtno bolečino v desni nogi, do neznosnosti zadržujem sapo, ki mi brbota v pljučnih krilih, marš!, ukazujem srcu, ki si že brez mojih groženj obupno prizadeva pognati izrabljene zaklopke v hitrejši tek in se v svoji duplini premetava kot ponorela živalca. Če bo šlo tako naprej, na bolje pa zaenkrat nič ne kaže, se zna zgoditi, da bom kar tu, vpričo vseh, pokošen padel na tla in bo to takojšnji konec moje bleščeče kariere – onemogel, ali bolan nadzornik ni več vreden prebite pare, takoj je zrel za odpoklic, dobi bogato odpravnino in obziren nasvet naj gre v kakšno mondeno zdravilišče.
»Oh, to se mi ne sme zgoditi!« si dopovedujem. »Zdaj ko sem prišel tako daleč, najdlje v svojem življenju in sem tik pred ciljem, že ne.« Na srečo se razpad telesa zaustavi enako hitro kot se je začel, previdno poizvedovanje v smeri notranjih organov potrdi b. p. na celi črti, oddahnem se. Bil je eden tistih bliskovitih opominov, prihajajočih ob najbolj zmagovitih trenutkih, ko je vse tik pred zdajci – slavnostna miza pregrnjena, na njej bleščeče očiščeno posodje in pribor, v sredini antična vaza z glicinijami, ali pa so morda ciklame?, spuščene brokatne zavese, vznemirljivo prasketajoče sveče; natakarji hodijo po prstih, mimogrede popravijo slabo zložen prtiček, prestavijo nož na pravo mesto, umaknejo neokusen pepelnik, pričakuje se imenitna družba, ki zna primerno ceniti dobro kuhinjo, intimno vzdušje in žlahtno kapljico – takrat ves napet stojiš sredi prostora, imeti hočeš popoln pregled nad vsem, kar se dogaja, kot kapitan na svoji ladji, oči imaš na vsaki malenkosti, ki jih je več sto in prav toliko oči potrebuješ; tiho, a odločno daješ zadnja navodila glede števila kristalnih kozarcev in razporeda svečnikov, s priprtimi očmi preverjaš, ali bo barva namiznega prta z vezenimi cvetovi lilij v skladu z vonjem pečene divjačine v brusnični omaki, predobro ti je znano, kako lahko neskladje med zemeljskimi dobrinami kaj hitro povzroči hudo duševno potrtost, slabo voljo, ali celo omedlevico pri fini gospodi, ki pride na nacojšnji banket. a moč si zadovoljen z vsem, vse se ti zdi do potankosti premišljeno, dovršeno da bolj ne bi moglo biti, prav nobene napake ni, že si maneš roke v pričakovanju pohvale in nagrade nadrejenih, kar naenkrat pa ti kri v žilah zledeni, mrzel pot te oblije, šesti čut ti zatrobi v uho preplah: nekaj je hudo narobe, nekaj v tem prostoru manjka, gospoda pa bo v petih minutah tu! Z ostrim, brezobzirnim ukazom poženeš osebje na kolena, prično se plaziti po vseh štirih, premikajo stole sem in tja, lezejo pod mize, pogledajo pod sleherni
krožnik ; – nič!
dvignejo vsak prtiček – nič!
povonjajo vsako rožo – rože v redu!
izmerijo plamenčke sveč, če gore vsi enako visoko, od strani in proti luči pregledujejo posodo iz meisenskega porcelana, žlice in nože, da ni ostal na njih kakšen prstni odtis nič odtisov! katastrofa pa se bliža s hitrimi koraki, prvi gostje so že v pritličju, že je razločno slišati njihove maziljene glasove, vljudnostno pokašljevanje, šelest dolgih kril na parketu, odlaganje belih rokavic moj bog! rečeš in se udariš po glavi – godba seveda! Godba manjka! In že zdrviš v predprostor, kjer nestrpno čakajo naročeni godbeniki, nervozni kapelnik mečka Bacha pod pazduho, vsi te očitajoče merijo s pogledi, ker si skoraj pozabil nanje, ti pa si od olajšanja in veselja čisto ob pamet, najraje bi slehernemu poljubil roko in ga zaprosil za odpuščanje.
»Tovariši!« zakričim na ves glas in s tako silovitostjo, da mi skoraj odtrga glasilke s polovico žrela vred, njim pa se godi še slabše, bili so nepripravljeni, zamajalo jih je in jim skoraj raztreščilo kladivca in nakovalca v ušesih, ko je zvočni val puhnil mimo njih in zaoral globoko brazdo daleč skozi množico in za trenutek preglasil vse ostale zvoke. Markusu pade mačeta iz ust, trikrat se v zraku preobrne in vsa zlato bleščeča obleži pri njegovih stopalih, samo ped bliže bi padla pa bi prepirljivec lahko iskal odsekane prste med travo, Abadon izpusti obglavljeni kokoški iz rok, Gašper je obstal na eni nogi, nespretno loveč ravnotežje, Boltežar je izgubil pisalo in ga zdaj išče po tleh, Mihael me začudeno pogleduje, njegova obrv je skrajno usločena in ne more dojeti … Amina pa si z rokama zakrije oči in zadrhti po vsem telesu, so me mogoče v svoji razgreti domišljiji ugledali kako letim v prepad, ali kaj? Kako jim naj razložim, da so si moj klic napačno pojasnili, prepričani so namreč, da sem poklical na pomoč, čemu bi jih drugače imenoval »tovariši«? V njihovem prepričanju jih ne bo nič omajalo, mislijo pač, da lahko človek spravi tak živalski krik iz sebe le v hudi sili, jaz pa sem zakričal zavoljo nepopisnega veselja, ko sem znova, upam ne poslednjič, ugnal svojo telesno menažerijo, pomiril splašene kapilare, prelisičil srčno mišico, spravil živčevje v red in prisilil možgane k pameti.
»Opravičujem se. Po nepotrebnem ste se vznemirili,« rečem spravljivo in v prijateljskem tonu, rad bi neprijetni dogodek ublažil, mučno mi je in čutim se krivega, ker sem s svojimi težavicami nasilno prekinil njihovo slavnostno povorko, ki so jo pripravili s tolikšnim navdušenjem; hudo rad bi vedel, kako dolgo so vsi skupaj in vsak zase skrivaj vadili vsako podrobnost, obglavili na stotine kokošk, izmaknili na tone govedine, teletine, svinjine, jagnjetine, ovčetine, klobas, krvavic, predno se jim je danes končno nasmehnila sreča in se jim je posrečilo – vse je bilo videti zares pristno. Če je tako, in po vsem kar sem doživel in videl, nimam razloga za dvom, potem so najimenitnejša komedijantska skupina na svetu. Z Gašperjem vred so se zlili v trdno zraščeno jedro, vsak zase je popolna ničla, v skupini pa jim je dosegljivo vse: moč, oblast, privilegiji, sreča, uspeh … njihova skupinska kameleonščina je na čase zastrašujoča, posebno kadar gredo v prehudi vnemi tako daleč, da se medsebojno več ne spoznajo, besedila se jim zamešajo, vse poti nazaj v varnost prvotne vloge se jim zapro, Gašper igra južnoameriškega gauča na Hamletovo besedilo, Abadon meša Fausta z neko bulvarsko komedijo, ostali pa kar skupinsko nastopajo v zaključnem prizoru drugega dejanja slabe politične agitke, na odru polnem delavcev v umazanih kombinezonih, med francoskimi ključi in težkimi kladivi, po čadastih obrazih – kakšno veličastno delo so opravili kostumografi in maskerji – se jim zliva znoj, beločnice se jim nevarno bliskajo, vsi divje mahajo s pestmi, hripavo vzklikajo borbena gesla in pojo marseljezo, kulise poslikane s tovarniškimi dimniki iz katerih se kadi, se nevarno nagibajo in jih zadaj odrski delavci komaj še zadržujejo z vrvmi, da ne treščijo na glave revolucionarni množici, nekdo hitro pleza po verigi konzolnega dvigala in spotoma razvije dolgo rdečo zastavo, po zabarikadiranih vratih tovarniške hale pa besno udriha policija s puškinimi kopiti bum-bum-bum, odprite pasji sinovi! In kaj delajo naši trije pasji sinovi – Mihael, Boltežar in Markus? V prvi vrsti naprednega delavskega razreda stoje, takorekoč na nosu premierskemu občinstvu, trije avantgardni stebri, katerim so vloge napisane na kožo. Vse življenje so garali v železarni, med plavži, mišice jim poskakujejo iz kombinezonov, kape z zamaščenimi ščitniki počivajo potisnjene daleč na teme, znoj kar brizga iz njih, kakšna kapljica prileti dol v parter, kar spravi občinstvo v pravcati delirij, gledalci čisto ponorijo, ob pogledu na naše tri proletarce dobi devetinštirideset žensk, od tega štiriintrideset poročenih in petnajst neporočenih sedečih v prvih vrstah in osemnajst žensk, od tega deset poročenih in osem neporočenih na na balkonu spontani orgazem, partijskim voditeljem v častnih ložah pa zlezejo ogromni mravljinci naravnost v … hrbtenico. Omamno zamaknjenje pa ne traja dolgo, le kakšno minuto, dve, zatem pa se prične razkroj sicer veličastno zasnovane predstave in to njihova je običajna usoda – oni trije prično iznenada z izredno igralsko veščino, ki meji že na genialnost, izgovarjati besedilo iz device Orleanske, namesto da bi v skladu s prvotno vlogo zarjoveli proti policiji za vrati.
