1. september 1999 – II. letnik
vsaka pesem je košček kruha, majhen je, a nasiti!
svoboden sem a ujet v majhno past človeške žeje žejen in lačen slonim ob kolu in si zamišljam da je telo ob katerem drgetam
doživljam svet v prenovljeni luči slep zaletavam se v steber votel prazen je brez ljubezni ki si jo kličem na pomoč
ne zapusti me senca zaigraj za pozabo odpiraš mi vrata odpiraš mi okna gradiš mi mostove
sem padel pod most ti z menoj gledam poslušam gozd je zapel zapelo je drevje zapela je trava zapelo je vse le jaz tu molčim
ujet sem v past divje jo rahljam ne maram pasti sem človek svobode
sestavljam utrip gradim svoj cilj
vihar ga razdira ne dosežem ga
hrepenenje je spleteno iz stekla spleteno tanko
čas plete hrepenenje stekleno
a ne gladim ga cefram!
počasi se odpiram knjiga kdo jo želi prebrati? ne vem poln sem prete kih ugank razvozlati jih ne more vsakdo
vzemi me v naročje preberi najtežja je vedno prva stran zadnja najlažja
daš me na polico a me ne pozabi besede se zarežejo v srce
zdaj je srce knjiga bral jo bo kdo ali pa ne
rad bi sezidal hišo a kaj ko se vedno razruši zaman prilivam apno in cement
poiskati moram nov kraj začeti znova graditi do smrti si izgradim hišo svojega življenja
ne morem več ne znam pregloboko sem zakopan
pomlad je čas čarovnic poglej vrtijo se nikoli jim ne uidem včasih tudi nočem uiti
dajo mi napoj sladkobni z veseljem me začarajo naredim korak nepričakovan
čas norih sanj nikoli končane simfonije poslušam njen šepet želim zaigrati violino
vsako leto pride čas ko srce ponori sem podivjani konj potreben nečesa in nekoga
