TAM DALEČ GOR V LESI SE VRABČEK ZARADI SINIČKE OBESI
Fanika pesmopiš je bila upokojena učiteljica slovenščine. Za takšne je znano, da v njih vselej in vedno tli pisateljska ali pesniška žilica, če že ne kar žila. Ko pride pokoj in se pojavijo krčne žile, se ta njihova žila strašansko pojača. Zato se Fanika pesmopiš neznansko zagreje za pisanje pesmic in zgodb. Saj, ali ni vse življenje metala glagole na tablo, pridevnike med šolske klopi, s prilastki zabijala učence, obračala priredja in podredja, kot kmet zemljo na njivi?
Še nekaj je kristalno jasno kot kozarci v Rogaški; Človek, pardon, učiteljica, pardon, profesorica, se mora v nečem izkazati, potrditi. Ker če je vse življenje metala vejice, pike, dvopičja na papir, po tujih pravilih sestavljala besedne zveze, je pa sedaj, v penziji pač čas, da naredi nekaj svojega. Da pokaže talent. Ker je kegljat težko, delat gobeline in štrikat ni dovolj cenjeno, če hočeš popravljat avtomobile, moraš imeti znanje, za igranje instrumentov pa zraven posluha tudi talent in mnogo vaje, je najlažje pisati. In ostati v stroki. Tako Fanika pesmopiš vrže na belino papirja nekaj zrimanih stavkov, eno ali dve o težki mladosti in cikel pesmi nastane hitreje kot pulover med štrik iglami. In ni hudič, da tega ne bi nekdo natisnil, zalimal med platnice in temu rekel knjiga. Za denar se naredi vse. Po vsaki penziji ena nova pesniška zbirka. Zato, ljudje moji, navijajmo za Desus. Zamrznitev penzij bi v državi povzročila hudo pomanjkanje na področju ustvarjalnega leposlovja. Amen. Škrjanček v lesi veselo žviždi.
OBE STRANI ENE POTI
Pogledal me je, tako pod kotom, in rekel: ko sem bil otrok, sem nekega dne prišel na čudno idejo. Pred hišo smo imeli cementirano potko, in zanimivo je, da so bile na obeh straneh potke mravlje. Rdeče na eni strani, črne na drugi. In bi živele lepo, še na dolge čase, dokler nisem segel z roko v mravljišče, zagrabil pest črnih in jih prenesel na ono stran, k rdečim. In je nastal boj, pretep, kaj pretep, huda vojna, stotine ranjenih je ležalo po tleh, mravlje obveščevalke so hodile obveščat mravljišča na eni in na drugi strani, da je tukaj bojišče, prihajale so čete vojakov, generalov, navadnih mravelj, boj je bil vse hujši ...
In veš, kaj je bilo najbolj zanimivo, pri vsem tem? me je vprašal. Da mravlje sploh niso vedele, zakaj se bojujejo, kje je vzrok, niti slutile niso, da je povod za nenaden nemir, sovraštvo, boj nekje zunaj...
Zanimivo, sem rekel. Se pravi, v zgodovini mravelj bo ta vojna zapisana na tak ali drugačen način, črne bodo razlagale po svoje, rdeče seveda tudi, v zgodovinskih knjigah se bo bralo spet drugače. Pravi vzrok pa bo ostal skrit.
Točno tako, mi je rekel kolega. Ali te to na kaj spominja, mi je pomežiknil?
