1. september 1999 – II. letnik
Nakodrane sanje me vlečejo vase, ne puste mi odpreti zaspanih oči, ne dovolijo mi sesti k zajtrku.
Sladke so nakodrane sanje. kakor najslajša babičina slivova marmelada.
V velikem nevidnem kotlu NEKDO meša črke, lepi jih v besede, ki privrejo na plano takrat, ko jih potrebujem.
Včasih se črke, pa tudi besede prismodijo, zažgejo, privrejo na vrh še trde, nezrele, hudo boleče.
Oprosti trdim nezrelim besedam.
Medeni pogled me spremlja skozi življenje.
Medeni poljub je zdaj le spomin.
Pogrešam medeni stisk tvojih dlani.
Vse kar je – je ljubezen. Tudi vojna, solze, bolečina.
Vse se rodi iz ljubezni. Tudi sovražnik, kamen, praznina.
Vse je ljubezen. Vedno ni prepoznavna. Dekodiraj sporočila.
hčeri
Razmišljam o tebi. Si na poti poskusov in zmot. Iz svojih napak vidim tvoj rezultat. Moje napake so moje življenje. Tvoje napake — tvoje trpljenje.
V sebi kričim: Ne delaj napak! Pojdi po lažji poti.
Besed pa ni. Le v meni gori bojazen za tvojo srečo.
Storila boš to, kar naroča srce, čeprav dobro vem- to je tvoja USODA.
