NE SMS, za celo življenje
dolgo pismo
pišem.
Brez naslova,
brez podpisa.
Pišem o vsem.
Zajtrku,
razbiti skodelici,
prebrani knjigi,
pozabljenem časopisu,
travi,
hrošču,
razcefranem listu,
(nanj ne morem pisati),
v pajčevino ujeti muhi.
Tudi o sebi,
tebi,
o obeh.
Da boš bral,
začutil,
prepoznal
brez naslova,
brez podpisa.
Vzamem ga v naročje
in mu povem.
Ukradenemu jutru povem vse,
preden zdrsneva v dan.
1.
ZA NEKAJ MINUT ga vzamem.
Nataknem mu copate,
ga ogrnem z jutranjo haljo,
posadim v naslonjač.
Ponudim kavo.
Brez mleka,
brez sladkorja.
In zgodbo.
O reki,
drevesu na vzpetini,
o rebri,
gozdu,
rojenicah,
sojenicah,
svatih.
Pokažem prisoje,
osoje,
razpoke,
brezna,
zapredene kote,
zlato opravo.
Pokažem.
Povem.
Ukradenemu jutru
povem vse
preden ga vrnem
dnevu.
2
OB POTI pozdravljam korake.
Vabim,
zelenim,
rdim,
se zlatim,
slečem.
Gola tulim
po praznih poteh.
Kličem
jutro,
pozdrave,
korake,
ki iščejo.
Zeleno,
rdeče,
zlato odevam.
Priklanjam se,
nasmiham
in sivim.
3
ZA NAPRSTNIK RDEČE, nekaj zelene,
malo modre
in veliko rumene
za pusto,
vsakdanjo obleko,
ki me temni
v neopazno.
Poslikala jo bom
za sprehode,
za postanke
pred vrati,
za klop,
za počitek
pod češnjo.
Za to,
da prisedeš.
4
MURVIN LIST za sviloprejko,
za nitko
v vzglavniku,
za poglede,
besede,
za svilnati lesk
vsakdana.
Drobcen list
za svilen kokon,
v katerega
se bova
skrila.
5
KO UTIHNEJO KORAKI in ptice skrijejo glavice,
ko trava zaspi
in luna sede
v razmajani stol,
se vtihotapim
v tvojo sapo.
Dišavim te z vonjem
zrelega sadja,
lepim se na stene,
zlijem s sokovi,
oprimem notrine.
Da me ne izdihneš.
Da me poneseš s seboj,
ko te posrka jutro.
6
VZELA BOM MODRO kot nebo,
ki se ga dotikajo smreke,
kot jetrnik
v rebri za hišo,
in morje,
ki naju razvaja.
Modro
kot je modra pozabljena srajca,
ki diši po tebi,
kot cvetje,
ki vene
in odpada,
ker ni nikogar,
da bi ga zalil.
Vzela bom modro
za sobo,
v katero bom skrila
najino modrino.
7
LOVIM DEŽ, slano,
veter,
sneg,
ščebet ptic,
zven korakov,
klepet sosed.
Sonce lovim,
meglo,
zvezde,
luno,
noči brez sna,
tvoj smeh in molk.
Lovim zamere,
odpuščanja,
božanja,
nerganja.
Življenje lovim.
8
KOSTANJEVO JUTRO, prebujeno
za mrmranje čebel
in rumene dlani,
ki stresajo
vonj po medenju
na naju.
Neko jutro,
stisnjeno v album
porumenelih fotografij,
z obnemelimi nasmehi,
mrtvimi dotiki
in vonjem
po cvetočem spominu.
9
MOGOČE danes,
jutri,
ali pojutrišnjem.
Enkrat pač
bom odvrgla čevlje,
ki me tiščijo.
Bose noge bodo bredle roso,
okušale prst,
se ustavile pri tebi.
Ki dišiš po sadju,
kruhu,
pečeni koruzi.
In mogoče,
mogoče bom kar ostala.
10
V NEKI OMARI z vegastimi vrati,
s pajčevino,
ki diši po naftalinu,
hrskajo črvi
zgodbo
o večni ljubezni,
ujeti v predal
brez ročaja.
11
V VONJU PREPOTENE SRAJCE, v vlažni brisači,
koščku mila,
odvrženih copatih,
izpraznjeni skodelici,
odloženem časopisu
si.
V mojih laseh si,
na koži,
v očeh,
moji sapi,
na ustnicah,
v meni.
Si.
12
LAHKO BI podrla ogrado,
spustila konje,
dirjala,
okušala veter.
Podobe bi zlivala
v valove.
Se dišavila
s cvetjem.
Blazino napolnila
z lučkami regrata.
Se pokrila
z lističi maka.
Vse bi lahko.
Pa ti samo mršim grivo
in se tu in tam podrgnem
ob tvoje tople boke.
