Zvezde se blesketajo na lužah, ki so ostale po jesenski nevihti. Mrzli me in hitim skozi zredčen gozd, da bi čim prej prišel na obronke, stisnjene med osamele skale, ki so zdaj tako oprane in bele, strašljivo bele v tej noči. Pa kaj me je vleklo ven, pa prav sem čez, mimo teh globeli, dol do zaselka, ki že mirno tone v noč. Ustavim se in vonjam dim; torej ljudje že kurijo. Hladno je že, pa je šele dobra polovica septembra. Tu zgoraj poletje na hitro opravi svoje, potem se privlečejo megle in tiste dolge tišine, ko se mrak počasi polega čez planoto. Upehan sem. Pot mi lepi majico na hrbet. Zdaj sem že pošteno jezen sam nase, ker sem šel v tej ponevihtni noči ven, pa sem čez. Pravzaprav me je vlekla zgodba, da zgodba. Že popoldan sem posedal pri sosedi na kavi in smo se pogovarjali, koliko ljudi je že pomrlo v vasi in na kakšen način so umirali: eden se je obesil, eden je zmrznil za pokopališkim zidom, spet eden je zmrznil doma za mizo ob litru črnega … Nekaj jih umrlo na običajen način, bolezni, starost. Ob litru črnega, me prešine. In prav kmalu sem bil pri tisti hiši, na začetku zaselka. Hiša je bila tiha in oblita z zeleno lučjo obcestne svetilke, ki je bila postavljena ob vhodu v zaselek petih hiš, nanizanih ob novi asfaltirani cesti. Neometano kamenje je bleščavilo v tej strupeno zeleni svetlobi. Ustavil sem se in gledal tiho hišo. Kjer je bil nekoč hlev, so visela na pol strhlenela vrata, ki so le stežka kljubovala zimskim burjam. Ob nekdanjem gnojišču je rasla velika bezgovina, tako bohotno razrasla, da je zakrivala polovico zahodnega dela hiše. Stojim in globoko diham. Strašljivo tiho je. V sosednjih hišah še svetijo luči in v enem oknu bliskajo slike televizorja. Že nekajkrat sem šel tod mimo, pa si nisem nikoli dobro ogledal te stare, zdaj sila zapuščene hiše. Okna hleva so bila polomljena. Očitno je bilo na podstrešju še nekaj sena, saj je podišalo po njem, dišalo pa je tudi po polenti. Ja, prav po polenti in ocvirkih je zadišalo. Očitno so nekje imeli pozno večerjo. Ta vonj mi prikliče sline v usta. Zabeljena polenta, hmmm … Premaknil sem se do vrat in oken, za katerimi je umrl možakar ob litru črnega. In nenadoma se mi je utrnila slika, kako je bilo, ko sem tod mimo hodil še v šolo v sosednjo vas. Mrzle zime so bile krive, da smo morali včasih kar peš, ker so zameti preprečili, da bi prišel šolski avtobus. Bil je mrzel burjast dan, mi pa smo se prebijali skozi metež v šolo. V gosjem redu smo le prišli do tega zaselka, ki je bil nekako na pol poti. Meni so močno ozeble roke, tako močno, da jih nisem prav dobro čutil. Imel sem slabe volnene rokavice, pa še mokre, ker smo se, čakajoč na avtobus, kepali. Potem pa je učitelj ukazal, da morama peš do šole. Sosedov fant, mojih let, me je prepričal, da bi se šla v tisto hišo malo pogret, tam bi se nama roke ogrele. Učitelj se je s tem strinjal in nama zabičal, da morava priti v šolo, sicer bo napisal neupravičene ure. Pogledal je moje roke in uvidel, da je mraz opravil svoje. Oštel me je, ker sem si zmočil volnene, pa tudi že natrgane rokavice. Ostali so šli naprej in se zgubljali v vrtincih snega. Midva pa sva potrkala na tista vrata. Stara ženica nama je odprla in naju takoj povabila noter. Jezila se je na učitelja, da nas v takem vremenu žene v šolo. Povedal sem, da sem ozebel v roke, pa če bi si jih lahko pogrel nad štedilnikom. Stara ženica, s črno ruto, pa je odločno rekla da ne, da jih moram dati v mrzlo vodo, da se bodo počasi ogrele same od sebe. In mi je pripravila aluminijasto skledo, vanjo prelila vodo iz velikega pocinkanega zajemalnika in mi rekla, da naj dam roke v vodo. Vedel sem za tovrstno odtajevanje, saj smo doma tudi tako naredili, kadar je bilo le prehudo. In sem dal roke v vodo. Nekaj časa ni bilo nič, potem pa sem počasi čutil mravljinčenje in silno bolečino, ki je spreminjala prste v žerjavico. Koža je postala povsem rdeča. Ženica je ves čas stala ob meni in gledala moje drobne roke, ki so v vodi čedalje bolj žarele. Ko je rdečina preplavila cele roke, mi je dovolila, da sem jih dal ven. Sama mi jih je obrisala v grobi brisači in jih nekoliko pomencala, da sem čutil prijetno mravljinčenje. Posedla naju je za leseno mizo, nemara prav za tisto, kjer je otrpnil gospodar. V stare grobe skodelice nama je nalila vroče mleko, ki sva ga morala spiti. Med tem je sušila moje mokre rokavice. Zmigovala je z glavo in me oštevala, da se s takimi rokavicami res ne sme v takšno vreme. Sosedov fant je imel velike, nove, debele volnene rokavice, moje pa so bile res že sila zdelane in luknjičaste. Mama mi je sicer napletla nove, pa jih nisem hotel nositi, ker me je tista groba volna sila žgečkala. Puščal sem jih doma na peči in raje imel te. Pogreta sva se zagnala za drugimi čez zamet skozi burjo. Tista leta …
Nekaj časa sem stal in gledal temno, že močno preperelo okno. Vrata so bila izprana in komaj si še lahko videl zelen oluščen oplesk in rdeče okvirje. In potem, nenadoma … se je za oknom kuhinje zganila neka luč, nenavadna, lebdeča, močna belkasta luč. Mrzel pot mi je orosil čelo. Močno sem vdihnil in se odmaknil od okna. Ne vem, nekaj me je potegnilo nazaj, da sem se povsem približal oknu. Nad mizo je lebdela tista luč in nenavadno razsvetljevala notranjost; videl sem polomljen vegast stol, star štedilnik, pajčevine v oknu, celo prah na šipah je bil viden, pa pozabljen lonec na štedilniku, zajemalka obešena na rob štedilnika, žlica na mizi, na okenski polici mrtve muhe, na omari viseča vrata, debeli starinski krožniki na polici, velika rjava skleda, okrog luči na mizi velika pajčevina, in tista luč, bela, ostra, lebdeča, tako strašansko svetla. Migetanje je bilo vsebolj živo. Ne, ni me bilo več strah. Nekaj me je dobesedno zalepilo za tisto okno. In potem se je oglasil tih, raskav glas, a dovolj razločen, da sem razumel, kaj mi hoče povedati. Bilo je slišati: Ej, tisti večer, kaj večer, cel dan je bil čuden. Sedim doma, kadim, ta stara pa ob štedilniku nerga, da je zima dolga, da ga bo še dosulo. Nekaj časa vsa renčala drug na drugega, mene pa je vleklo v gostilno. Taki dnevi so bili vedno čudni zame, taka burja, in to tista z juga, ko buta sneg ob šipe in ne veš, kaj bi. Popoldan sem šel, najprej v trgovino, da sem malo dopolnil zaloge, kvas, sol, koruzni zdrob, dva litra olja, pet kilogramov moke, pa še nekaj drobnarij in pravo kavo za mojo rentačko; meni tista črna brozga ne pomeni dosti, če je, jo spijem, če ne, pa tudi prav. Vidiš, in grem, z nahrbtnikom. Pa smo sedeli v gostilni in se počasi nalivali. Ah, nič posebnega, pitje kot pitje, ampak ne vem, ni bilo navadno, vsaj zame ne. Neke višine sem dosegel, kaj jaz vem kakšne. Vse se mi je zdelo lahko in lepo. Še nikoli prej se nisem tako počutil, res. Takega veselja pa še ne. Celo pel sem in to kako. Vsemogoče smo peli, kar je naneslo, še najraje pa tisto: Pod rožnato planino. In tako je šlo do večera, dokler ni noč pregrnila naših pijanih glav. Ko so gostilno zaprli, se je že nekoliko uneslo sneženje, celo luna se je pokazala skozi oblake in se zlila čez zamete. O, lepo mi je kazala pot domov. S težkim nahrbtnikom sem opletal, čez kupe snega na zameteni cesti. O, pa kako sem vriskal, kot da bi jih imel dvajset, ne pa skoraj osemdeset, madonca. In tako sem prišel domov, ja, še zadnjič. Doma pa nič, ta stara se je spravila spat. Na štedilniku me je čakala polenta in ocvirki. Vse je bilo hladno, čudno. Pa sem vzel iz nahrbtnika liter črnega, si ga dal na mizo, pa polento, kar tako, hladno. Pojedel sem in pil iz steklenice. Pil sem in pil in v mislih potoval, kdo ve kam. Bilo mi je lepo, še nikoli tako lepo in toplo. Bil sem spet otrok, ki pase, pa možakar s puško v gozdu, pa na veliki cesti sem bil in tolkel kamenje. Grabil in nosil sem seno, kosil strmo senožet, pa delal drva - z lahkoto sem jih nosil iz globokih jam. In šel sem na potovanje z ladjo, daleč, v čudno deželo, kjer ni bilo smrek in kamenja. Sama zelena trava, hribčki in zelena trava. Pa ovce so se pasle, bele, lepe. Jaz sem se ulegel v travo, ovce pa okrog mene. Menda je bila cvetna nedelja drugi dan, ali nekaj takega, se mi zdi. Ovce, ja. In pastir z belo brado, ves v kožuhih me je povabil v kamnito kočo na prigrizek. Rekel mi je, da me bo peljal k studencu, ki da ima zdravilno vodo, po kateri se ne umre, ampak živiš še kar naprej, izven trupla. Ja, vidiš, takole sem šel, mimo ovc, po zeleni travi v večnost. In zdaj sem večnost, svetla večnost …
Nenadna tema me je splašila. Luč javne razsvetljave je ugasnila, tiste luči v zapuščeni kuhinji tudi ni bilo več. Zbral sem se in hitro šel proti domu. Doma pa, tak premražen, poiščem v omari liter črnega in si ga nalijem v posodico in ga skuham. Dober je, pogreje. Spravim se v posteljo. Na robu sanj spet vidim tistega zmrznjenega starca za mizo, s steklenico pred seboj … Tako so odhajali v nove svetlobe, skozi črnino …!
