1. februar 2011, letnik XIV
aurora – zarja prijateljica moja prežene temo
strahu temini svetlobo že prinaša obrat pogumni
zoré upanja nosijo dan naporni za sen večerni
jutro prinaša lučko solidarnosti iz teme noči
igra dam – in – daj načine razlikuje nas povezuje
ha-ha-ha-i-ku pet in sedem stopenjski prilega se mi
roki obe mi služita za dajanje srce iskanje
ona in on ali animus in anima večno združena
v mladosti le pravljica se začenja za vsa življenja
rodovom novim le upanje prepuščam iz roda v rod
beseda bela vesti prinese , jeza bliske rdeče
reši rumena poti osvetljene svet ozeleni
modrina neba se smehlja nad oblaki hvaležna modrost
mavrica nosi izkušnje življenjske hvaležnost mila
modrost nebeška krivice odvezuje modrost človeška
življenje nosim kot podedovano zlo meč damoklejev
visi nad glavo grozi z izgubami doseženega
zgodbo prepelo sanjam o zaposlitvi med prijatelji
se utrga nit zgodbe prečudovite pade meč na vrat
na dnu prepada korake zmotne čutim svetlobo vidim
iz bolečine školjka daleč pod morjem biser naredi
v molk se skrije solze v smeh ovije še globlje rije
na dnu obupa boginja neskončnosti je skrila modrost
v srce poglej skrito je odpuščanje kot dopuščanje
reke tečejo smer pravo iščejo morje neskončno
sreča žalostna v knjižici posthumno nas povezuje
ljubezen večna je v lepoti slike nam ohranjena
razočarano je srce pesnikovo tam na pohorju
besede skrite v oblačkih stripovih nam mežikajo
misel zrisana za večnost ohranjena sreča žalostna
solidna bila je noč dobro prespana za solidarnost
šele ko čutim kako strah boli vse dni lahko odpuščam
kam – kam nese me obup neznan je pisal pesnik vsem poznan
olastninil je vloge dobičkonosne tajkun pohlepni
vsaj humor vladni spremembe obljublja up solidarni
celo pepel bo prekaljen v diamant želje večnosti
le kapljica si v svetovih večnosti hlapov, oblakov
v mrazu noči zaledeni in skopni žarek sončevi
le navidezno potuje sonce tvoje uzemljenosti
odločaš svojo le usodo zemeljsko kapljica morja
zapisane so žalostinke boleče le tolažeče
dušice nežne iz utrujenih teles so odhajale
orbite srečne povezujejo naše spomine večne
že nevesto vnuk pripelje mlado, zvesto na moje mesto
rodovom novim zgolj upanje prepuščam iz roda v rod
upanje milo le po odpustljivosti se bo vrnilo
med vile škrate odšel si in demone angele mile
le kapljice smo v svetovih večnosti hlapov oblakov
in navidezno potuje sonce moje uzemljenosti