NOVI2 GILGAMEŠ3 slike in misli o sovraštvu, ljubezni, življenju in smrti4 izven sobesedila
Prinesel je vesti iz časa pred velikim potopom.
Aruru5je umila roki, vzela blato
in ga ovlažila s svojo božansko
maternjo slino.
Ea6, bog globin, mu je podaril modrost.
Božansko trojstvo ga je izbralo za vladarja
in mu razsvetlilo pamet.
Zvezde so stale na nebesih.
Humbaba7, čuvaj Cedrovega gozda,
je užalil boga Šamaša8,
sodnika duhov in ljudi.
Engidu9 preklinja sveto ženo10 iz Ištarinega11 hrama,
ki je razkrila hribček radosti in ga zavedla.
Čvrsto so počivale njegove grudi
na sveti služabnici božji.
Trpi lakoto in žeja ga muči,
saj je sveta žena v njem prebudila pohoto,
on pa jo je hotel spoznati,
saj ga je iz narave odpeljala v mesto.
Prekleta naj je bila!
Ko naslednjega dne posije sonce,
odpre Gilgameš visoka vrata hrama,
odnese ven mizo iz elmak lesa,
napolni lončen vrč iz rdečega kamna z medom,
z maslom napolni skodelo iz lapis lazuli12,
postavi vse na mizo
in pusti boga sonca, da liže.
Vzemi svoj nož
in ga uporabi zoper duha smrti!
Gilgameš je slišal besedo Gospoda
in povabil vse kneze iz naroda.
Ti, pastir13 naš, ščiti nas pred sovražnikom!
Kraljeva mati Rišat14 poškropi tla,
potem pa se vzpne po stopnicah stolpa.
Visoko gor pod svobodnim nebom
se dvigujel dišeči kâd.
Šel bo po poti, ki je še ne pozna.
V bleščeči belini
sije sveti stolp boginje Irnini15.
Vidita samega Humbabo, kako prihaja.
Šape ima kot lev, telo pa pokrito z bronastimi luskami
na nogah jastrebove kremplje,
na glavi roge divjega bika,
rep in ud za razplod
se končujeta s kačjo glavo.
Preziram plod tvojega nesramnega,
zapeljivega telesa.
Iz leta v leto grenko užalostiš Tamuza16,
mladega ljubčka, boga pomladi.
Vsi, ki so zdavnaj umrli
se bodo spet vrnili.
Ištar hoče uživati, ko se Gilgamešu približa
dihanje čarovnega bika!
Gilgameš odtrga ud divjem biku
in ga Ištar vrže v obraz.
Vse dekle, ženske in svečenice ljubezni
jokajo za odtrganim udom čarovnega bika.
V Evfratu si umijeta roki in kreneta.
Usoda se ne da ustaviti!
Iz ust tiho teče dih njegove duše.
Zakaj si podoben potniku daljnih poti?
Engiduja je dosegla človekova usoda.
V boli samote sem taval po stepi,
zvezda za zvezdo je zahajala,
jaz pa sem mnoga leta ležal po noči
na pustem polju.
Če bi samo smrtnik smel pogledati soncu v oko?
Ko so bogovi naredili ljudje,
smrt so določili za njih,
življenje pa zadržali zase.
Težka je plovba čez Svetovno morje,
težka je pot do Vod smrti,
ki so pred daljnim drugim svetom.
Spoznal sem strah pred smrtjo
in sem zato drvel po stepi.
Jaz sem Utnapištim17, ki je našel življenje.
Človeku ni določeno večno življenje.
Smrt je strašna,
slehernem življenju predstavlja cilj.
Ko čuvaj in vratar puščata dušo
iz Podzemlja na svetlo
in novorojence pozdravi sonce, tedaj se takoj zbirajo silni Anunaki18,
veliki duhovi,
in Mametum19, ki ustvarja usodo,
da skupaj določijo tek življenja.
Oni določajo dane življenja,
vendar ne štejejo dane smrti.
Pusti bogastvo, išči življenje,
prezri posestvo, reši življenje.
V mesecu velikega Šamaša je ladja bila končana.
Tudi sami bogovi se prestrašijo potopa,
pobegnnejo in se povzpnejo na Anujev20 Breg bogov.
Stisnjeni kakor psi se suvajo med seboj.
Ištar se dere kot ženska med porodom,
vpije lep glas prekrasne boginje.
Tisti, ki greši
naj svoj greh tudi nese!
Tisti, ki zlo počne,
naj se zla tudi spokori.
Sen me je zgrabil kot razbojnik,
v mojem snu smrt sedi.
V moji sobi ali kjerkoli,
povsod sedi ona, smrt!
Povzpel se je v čoln poleg ladjarja
in držal v rokah čarovni cvet morja.
Hočem čudodelno travo, ki obljublja življenje,
odnesti v moj z zidom utrjeni Uruk21,
podal bom vsem junakom, da jo jejo,
hočem jo podeliti mnogim.
Kača22 čuti vonj trave,
prikrade se in ukrade travo.
Gilgameš se vrne z jezera, kjer se je kopal,
in prekolne kačo.
Potem sede in se razjoče,
solze mu tečejo niz obraz.
Ne smeš poljubiti ženske, ki jo imaš rad,
tiste, ki je ne preneseš, ne smeš tepsti.
Ne smeš božati otroka, ki ga imaš rad,
tistega, ki ga ne maraš, ne smeš kaznovati,
saj te bo sicer vznemirjalo
tarnanje ljudi pod zemljo.
Gilgameš leže spat
in ga smrt popade
v sijajni dvorani njegove palače.
V Mariboru, 17./18. novembra23 2010
DEVICA
Lauri
V snu ga je obiskal
obraz v temi
Sijejo le beli zobje in beločnici
Sen je smrt še med časom
V njegovem snu smrt sedi24 Šarenici sta črni
kot mrk nemih sanj
Ima telo fanta
iz senc in vetrov
z dojkami dekleta
27. 10. 2010
Pesem posvečam tudi Vesni Parun, največji hrvaški pesnici, ki je umrla 25. oktobra v 89. letu. Zadnjih osem let po zlomu kolka je živela v rehabilitacijski bolnišnici v Stubičkih toplicah. Drugače je petinštirideset let živela v stanovanju brez gretja, tople vode in telefona! Dnevi po smrti pa se ne štejejo.25
POSLJEDNJE PUTOVANJE MALOGA MAČKA
Pesem posvečam Davorinu, ki je bil bolj znan po vzdevku »Grk«, ker je bil nek čas ovčji pastir v Grčiji Davorina je 4. novembar 2010 povozil motorist na Gregorčičevi ulici v Mariboru, ko je šel iz kafiča Plato poleg Čeligijevega stolpa čez cesto v trgovinico v stolpnici na Krekovi ulici nasproti stadionu v Ljudskem vrtu po cigarete, nekaj dni kasneje je umrl. Bil je brezdomec in potepuh, z temu primerno klošarsko filozofijo svobode. Bila sva prijatelja. Včasih je znal reči, da sem hujši kot on, čeprav sem sicer star, relativno dobro situiran, organiziran in olikan »gospod«, ki se vsak dan brijem in sem povečini v obleki, beli srajci, kravati in v čistih čevljih.
Preventivno su ga bacili oduzetih nogu od opake bolesti
iza neke mocire daleko od kuče da ne gledaju kako umire
prepuštenog usudu s kojim se rodio26
Na njemu se več skupio roj muha
kad li ga je crna vrana grakčuči
još živoga ponijela u kljunu
na zadnje putovanje u nebo
Pred jutro 29. 9. 2010. izmedju 1:30 i 2:00 sati
OPOMBE
1 Tri pesmi za mojo novo zbirko Jaz in druge živali zodiaka, ki naj bi imela dvanajst pesmi. Po Sumercih prehaja Sonce skozi dvanajst znakov zodiaka, da bi doseglo nesmrtnost. Ep o Gilgamešu ima tudi dvanajst delov na dvanajst plošč.
Izbral in prepeval; pesništvo nastaja avtopoetsko tudi iz pesništva; navdih za pikturo, skulpturo in muziko predvsem prihaja iz pesništva; pesnik napiše, slikar nariše, kipar iz kamna izkleše; kar se tiče glasbe, to najbolj eklatantno potrjuje sama glasbena hermenevtika; Rossini pravi, da za opero (t.j. glasbo) potrebuje vsaj seznam perila za pralnico (pesništvo); vendar pri avtopoesisu ne gre za izključni primat pesništva »pošto-poto«, saj obstaja tudi veliko narobe primerov
2 Zakaj »novi«? »Novi« zato, ker je Gilgameš neponovljiv ep in bi bil greh kar koli v njem spreminjati. Torej, pričujoči Novi Gilgameš ni Gilgameš, vendar nekaj drugo. Aristotelovi učenci so njegovih šest knjig o logiki poimenovali Organon, priredbo pa je naredil peripatetik Andronik s Rodosa okrog 40. leta p.n.š.; Francis Bacon v knjigi Novi Organon (induktivni empirizem) iz l. 1620 je zavrnil Aristotelov Organon (racionalistični deduktivizem). Ljubezen med Heloisom in Abelardom je ena izmed najbolj strastnih ljubezenskih zgodb vseh časov iz 12. st. J.J. Rousseau pa je l. 1761 napisal svojo imenitno Julijo ali Novo Heloise.
3 Gilgameš, sumerski polbog (dve tretjini je bog in eno tretjino človek); peti kralj v Uruku po velikem potopu; vladal okrog 2.700 let p.n.š.; mogočen, pravičen, moder; ep o Gilgamešu je najstarejša zgodba vseh časov kdaj koli najdena
4 Smrt je nujen pogoj vstajenja. S. Pavel iz Tarza pravi: «Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali. Ker je namreč po človeku smrt, je po človeku tudi vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni, vendar vsak po vrsti: najprej kot prvina Kristus, potem pa tisti, ki so Kristusovi, ob njegovem prihodu.« (I Kor. 15, 20-23)
5 Aruru, boginja stvarnica
6 Ea, bog modrosti
7 Humbaba, čuvaj cedrov v daljnem gozdu bogov, ki je užalil Šamaša, boga sonca
8 Šamaš, bog sonca
9 Engidu, človek, ki ga je naredila Aruru, boginja oblikovanja; veliki junak in bojevnik; Gilgamešov prijatelj in pobratim
10 Gre za prelepo devico Ukhat, eno od svečenic boginje Ištar, s katero je Engidu preživel sedem dni in noči v ljubezenskem objemu, nakar so se mu živali, s katerimi je živel v stepi, začele izogibati; presneto!
11 Ištar, boginja ljubezni in plodovitosti; tudi boginja vojne; ljubica vseh bogov; metafora za absolutno žensko: vsemogočna, lepa, bolno posesivna, patološko seksualno egoistična, zla, maščevalna, slaba, zaželena
12 Lapis lazuli je kamnina iz lazurita z belimi kalcitnimi in zlato rumenimi piritnimi vključki. Lazuritu dajo bleščečo modro barvo atomi žvepla in lapis lazuli je tem bolj cenjen, čim več je v njem lazurita.
13 Podoba pastirja je značilna tudi za Jezusa Kristusa in krščanske svečenike!
14 Rišat, Gilgamešova mater in svečenica hrama Egalmah v Uruku
15 Irnini, boginja, čuvarka Brega in bogov
16 Tamuz, bog pomladi in vegetacije; sin življenja; vsakega leta umira in nanovo vstaja; ljubček boginje Ištar; Jezus Kristus?; vse vere, filozofije in kulture z izjemo znanosti in tehnologije so povsem repetitivne; zmeraj gre za ista, in sicer stara vprašanja, le so malce drugačni odgovori.
17 Utnapištim, sumerski Ziusudra, babilonski Kasisatra, grški Ksisutros, v Bibliji Noe; praoče Gilgameša; preživel veliki potop in s svojo soprogo pridobil nesmrtnost
18 Anunaki, veliki duhovi, bogovi zemlje in podzemnega svetu; skupaj s Mametum so določali usodo slehernega človeka ob rojstvu
19 Mametum, pomeni kletev; boginja usode; ena izmed žen Nergala, boga ognja in sonca, kasneje boga mrtvih v podzemnem svetu
20 Anu (višava, nebo) je oče vsem ostalim bogovom in član »božanskega trojstva » Anu-Enli-Ea. Božansko trojstvo obstaja tudi v krščanstvu kot »sveta trojica« (oče, sin, duh sveti). Trojico so uvedli sveti očeti Tertulijan (160.-220. l.), Klement (150.-216. l.; z njim je krščanstvo izgubilo vezo z učenjem Jezusa Kristusa) in dokončno razvil Origen (185.-254. l.). S tem je krščanstvo opustilo monoteizem in se vrnilo k politeizmu!
21 Uruk, eden izmed najstarejših sumerskih mest; Gilgameševa prestolnica.
22 Za našo smrtnost je krivična kača. Kača naj bi bila hudič oz. eden izmed bogov, ki je vzel podobo kače. Kača ima pomembno mesto in vlogo tudi v Stari in Novi zavezi (glej 1. Mojzes 3, 14: GOSPOD Bog je rekel kači: »Ker si to storila,/bodi prekleta med vso živino/in vsemi poljskimi živalmi./Po trebuhu se boš plazila/in prah jedla/vse dni življenja.«; 4. Mz, 4-9: »Bronasta kača - Odpravili so se od gore Hor po poti k Trstičnemu morju, da bi obšli edómsko deželo. Ljudstvo pa je postalo nepotrpežljivo na poti; začelo je govoriti proti Bogu in Mojzesu: »Zakaj sta nas izpeljala iz Egipta, da umremo v puščavi? Saj ni ne kruha ne vode in ta borna jed se nam že gabi.« Tedaj je GOSPOD poslal med ljudstvo strupene kače; pikale so ljudi in mnogi iz Izraela so umrli. In ljudstvo je prišlo k Mojzesu in so rekli: »Grešili smo, ko smo govorili proti GOSPODU in proti tebi. Môli h GOSPODU, naj odstrani kače od nas!« Mojzes je torej molil za ljudstvo. Nato je GOSPOD rekel Mojzesu: »Narêdi si strupeno kačo in jo obesi na drog! Kdor koli je pičen in jo pogleda, bo živel.« Mojzes je napravil bronasto kačo in jo obesil na drog. Če je kača koga pičila in se je ozrl na bronasto kačo, je ostal živ.«; Jn 3, 14-15: »In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, 15 da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje.«
23 Zaradi patološke narcisoidnosti je prvi rimljanski cesar Julije Cezar (1.st.p.n.š.) poimenoval mesec, v katerem se je rodil julij. Po zgledu na Cezarja je tudi veliki rimljanski cesar Cezarjev pranečak Gaj Oktavijan Avgust poimenoval mesec, v katerem se je rodil avgust. Človeštvo, ki se ima za »najvišjo« in »nezmotljivo« vrsto vztrajno vleče očitno napako in za 9. mesec rečemo »sedmi« (september), za 10. mesec »osmi« (oktober), za 11. mesec »deveti« (november), za 12. mesec »deseti« (december). Toda pri starih Rimljanih še ni bilo zmešnjave, kajti se je njihovo leto začenjalo z mesecem marcem, kot se z znamenji ovna začenja sumerski zodiak, končalo z mesecem februarjem oziroma z znamenjem rib pri Sumercih. Mesec julij je bil 5., mesec avgust 6. mesec. Zmeda je nastala, ko smo kot začetek koledarskega leta razglasili mesec januar!
24 Gilgameš, 11. plošča
25 Gilgameš, 10. plošča
26 Ali si nista podobni novorojenček in smrt? (Gilgameš, 10. plošča)
