Potovala sva po Indiji. Se spomniš, tam v puščavi Thar, daleč stran od civilizacije, kjer brije veter človeka z bičem, okrašenim z ostrim peskom, ko sva ležala pod milim nebom, pokrita le z volneno odejo iz Šimle, takrat si mi rekel, da čutiš mater Zemljo. Takrat sem ti zavidal tisti trenutek. In prvikrat si izrekel tiste nepojmljive besede, pravzaprav izrazil željo, da bi vsak tak trenutek lahko pospravil v skrinjo in ga znova podoživel, ko bi vedel, da naslednjega dne ne bo več. Pa si to lahko storil, ko si vedel, da prihaja dan nič? Dan nič, si rekel, bo tisti dan, ko bom začutil, da me naslednjega dne ne bo več. Si rekel, da te ne bo več, pa sem se režal na ves glas. Groza me je bilo pomisliti pri rosnih triindvajsetih, da te ne bi bilo več, da me ne bi bilo več, da nečesa več ne bi bilo. Takrat smo bili vsi superheroji, premikali smo gore, se smejali politikom v fris, zavračali neumnosti, ki so jih drugi ljudje jemali za samoumevne, absolutne resnice. In kaj imava danes od tega? Jaz nič, ti pa dobro besedo pri Bogu. Naj ti vsaj dobro postelje, če že drugega ne. Eh ja, stari moj, dandanes mi ne bi več zavidal te situacije, v kateri sem se znašel. Kakorkoli človek obrača, pride do enakega sklepa. Zaključi, da je vse skupaj res malo čudno, bizarno, če že ne abstraktno surrealistično. Navsezadnje, človek se počuti precej osamljenega, četudi ga obkroža toliko in toliko ljudi (včasih milijon, včasih desetkrat toliko, včasih le sto - vedno si na koncu sam, le kraji se menjajo). Potem pa je neki guru dejal ... Saj res, to je bilo v tistem ašramu v Jalalabadu, prekleto! Spomnim se njegovega osredotočenega pogleda, njegovih čistih misli in nerazumljivih besed. Pomni mladenič, je rekel počasi, da sem skoraj zehal med čakanjem na naslednjo izrečeno besedo, pomni ta dan, ker se ga boš spominjal v svojih najtežjih trenutkih. Danes si občutil, da si del vsega tega okoli nas. Nekateri pravijo temu vesolje, drugi mati Zemlja, tretji vse in nič. Besede niso pomembne. Tega se ne da opisati. Opisljivo je razumljivo le tistemu, ki to občuti. In vsak ima drugačno izkušnjo. To nas dela edinstvene. In ti si edinstven. Vsaka izkušnja življenja te bo okrepila za naslednjo, ki bo še težja. Na koncu boš umrl, za trenutek. In v tistem trenutku boš imel vse in ničesar več. Življenje bo obrnilo novo stran in pisal boš znova, le z drugim pisalom. Nikdar ne pozabi, da je to lahko že danes, ko bosta stopala na vlak.
Ej, stari moj, teh besed sem se spomnil, ko smo te pokopali, in na misel so mi prišle danes. Kaj naj rečem drugega kot to, da so precej slaba tolažba. Nisem moder, nikdar nisem bil kaj prida razsvetljen, ampak vedno sem delal dobro in živel pošteno. Kaj mi to koristi, prijatelj? Nič. Tudi tebi ni nič kaj koristilo. Ampak če je res, kar pravijo glede karme, se mi vse poplača. Enkrat že! Do takrat pa se bomo učili potrpežljivosti. V tem sva se menda midva medila vsa tista leta najinih neumnih avantur. Naj se ti na tem mestu opravičim. Težko sem živel s tem, z vso krivdo za tvojo nesrečo, ampak kaj hočem sedaj? Verjetno bi mi oprostil. (Si mi že?) Popolnoma naključni momenti, kot če nekdo prdne med seksom, so najboljši, če se človek sproščeno zasmeje ob njih. Jih pospravi v kuverto, odpošlje na neznani naslov, z rokom veljavnosti: do konca življenja. Naj se še kdo ob tem zabava. Morda sem tudi sam postal egoist. Kakor da imam pravico potem kritizirati, da se nihče več ne obregne ob drugega, razen ko je čas za pritožbe, kritike, jamranje?! Nikakor pa ne priznam, da sem obupal. Nisem in nikdar ne bom. Tega sem se naučil od tebe, brat moj, hvala ti za to. Ne morem mimo dejstva, da je vsak človek prišel na ta svet s predeterminiranim bojem za preživetje. Če je kdo kriv ali odgovoren za to, da nekomu ni uspelo, to neizpodbitno ni posameznik, temveč družba, ki mu ni vcepila malo več pozitivne energije, malo več življenja, dala upanja za nadaljnja leta, priložnosti za uspeh. Nikakor ne velja teorija dobra misel ustvarja dober dan, ob čemer zavračam tudi novodobne tehnike pristopa k življenju s srcem in dušo, polnima hlinjenega ali umetnega pozitivizma. To je vse manipulacija, s katero se selimo v obdobje popolne pasivne vdanosti v usodo. Kar bo, pa bo. судьба́. Prav s to mislijo sem zapeljal svoje razmišljanje na tirnice vsakdanjega mafijskega pristopa do podjetništva na podlagi preprodaje izdelkov, ki so bodisi padli s tovornjaka, hvala bogu nepoškodovani, na podlagi izkoriščanja ljudi, malih in boga boječih, a delovnih, ki z golimi rokami služijo kruh za svoje velike družine (zavoljo reševanja natalitete, ki tako božjastno upada), in pri vsem tem, konec koncev, nikomur ni mar za sočloveka - po zgledu starih totalitarističnih vladarjev, ki vnovič slačijo svoja odrešeniška oblačila in erotično razkrivajo delček za delčkom hudičeve kože. Pri tem smo vsi vpleteni v to igro. Na vsakodnevni ravni smo bombardirani. Pri tem pa ne smemo izreči na glas besede bomba, ker bi sicer nastal bombni preplah pred terorističnim napadom in s tem se ne gre šaliti, saj lahko pristanemo na kakšnem golem otoku, ki ne pozna ne milosti ne temeljnih človekovih pravic in svoboščin. To me spomni na vprašanje, ki ti ga nisem nikdar uspel zastaviti - zakaj so vsi tako svetohlinsko proti kazni z usmrtitvijo, če se tako ali tako še prostovoljno podajamo v vnaprej izgubljene vojne? Je ta privolitev kaj drugačna od tistega trenutka, ko se človek odloči moriti? Pa kaj bi nas to sploh obremenjevalo?! Pač smo bombardirani. Saj nimamo več nobene izbire. Levica je desnica, je sredica, je potica. Stari moj, totalno sem najebal, ti povem. Kaj pa ti, ki opazuješ z bolj objektivnega zornega kota, praviš na to? Se ti zdi ta situacija bolj sprejemljiva kot poprej? Joj, sonce je žgalo pesek na plaži v Brightonu. Sprehajala sva se od enega pomola do drugega, pa se čudila tistemu požganemu, ki še vedno trmasto stoji na morju, lovila trenutke v objektiv stare Leice in se igrala med pisanimi kanuji. Potem pa je bil tam tudi nek šotor, pred katerim so stali majhni tanki in modeli letal. Britanska kraljeva vojska je imela tam rekrutiranje za adrenalina željne nacionaliste, ki bi bili pripravljeni umreti za prekleto državo, braniti trenutne interese politikov na mednarodnem parketu (kakor da ni razlog za vse skupaj en velik naftni madež, ki se razliva po zblojenih dušah velikih ljudi tega časa!). Pa kaj bi ti govoril! Dobro veva oba, kako je bilo. Šel si tja, ves napihnjen in prevzvišen, odločen da se izkažeš pred svojimi buddyji. Si rekel tistemu vojaku, postriženemu do gole kože, da se javljaš na dolžnost in da bi rad služil svoji deželi. Prav tisti deželi, ki te je potem tudi pokopala, z vsemi častmi, kot je bila dolžna storiti. A nečesa ni naredila - ni te dobro izurila, da bi se znal boriti za svoje življenje. Umrl si pod njeno zastavo, z zvoki njene himne, in kaj ti je dala v zameno? Čast. Dragi moj, to je vse skupaj zelo zgrešeno. Mi, preostali smrtniki, pa smo temu prisostvovali dan za dnem, leto za letom, in se s tem, ker nismo ničesar ukrenili, pasivno tudi strinjali. Kri je torej razlita tudi po naših dlaneh. Nismo čutili, kako so te posiljevali, kako so te mučili, kako so zijali nate kot na zadnjo ničvredno žival, a končno smo ti izkazali vso čast vsaj pri krsti, ki smo ti jo plačali, in postavljenem nagrobniku ... hja, seveda, tudi spominsko sliko imamo vsi nekje v svojem stanovanju, da se te spomnimo, ko gremo mimo. Ej, stari, ti si car. Še zameriti ti ne morem, da se nisi vrnil v enem kosu. A nisi mogel paziti na tisto jebeno mino in stopiti vsaj malo bolj pazljivo? Da bi se vrnil kot človek in ne kot razčlovečen kos mesa? Samo v vednost: odtlej sem vegetarijanec.
*Odlomek iz romana Tabu
D-425*
Podzemna London Bridge. Platforma proti Banku nabito polna utrujenih ljudi. Na njegovi levi je punca oranžnih las z vintage krilom in veliko šolsko torbo poslušala klasično glasbo. Glas violine je bil rezek in skoraj je preglasil objavo sprevodnika, da prihaja vlak. Množica potnikov se je simultano premaknila k rumeni črti. Bodite pozorni na razmak med vlakom in peronom, je naglasil moški glas. Vstopil je. Bilo je zadušljivo, parfumi so se mešali v vrtincu zraka iz tunela, ki navadno prihaja skozi odprtino na vratih zasilnega izhoda. Kisik ne prihaja več v pljuča, a ljudje dihajo. Človek se navadi tudi škrg. Postaja Bank. Bele stene krasijo grbi, kot bi bilo leglo finančnikov nekaj večvrednega, nekaj posebnega. Tekoče stopnice so se mu zdele neskončno dolge in postalo ga je strah, da bi se vse skupaj naenkrat ustavilo.
Tudi to je že doživel. Nekega dne je pijana mularija iz čistega dolgčasa pritisnila rdeč gumb v sili. Ljudje so popadali kot domine. Stopnice je namesto železja krasila kri, ki jo je izgubil nesrečni možakar na dnu stopnic. Luka je tisti spomin prisilil h globokemu dihanju in silni želji, da bi bilo že konec tekočih stopnic. Premišljeval je, zakaj je moment brezciljnosti vedno neskončno dolg, brezkrajen.
Takšni občutki so bili povsem običajni v njegovem življenju. Večkrat se mu je dozdevalo, da je ujet v trenutku večnosti, iz katerega ni nobenega izhoda. Tudi smrt ne bi pomagala. Večnost vendar ne pozna konca!
Namreč, Luka je bil od nekdaj malce poseben. Lahko bi rekli, da je bil samotar, čeprav sam tega ni velikokrat občutil. Bil je vajen samosti. Kadar je bil osamljen, se je vedno spomnil dneva iz otroštva, ko so ga klicali s policije, da je njegov oče umrl v prometni nesreči. Trinajst let je šele štel in ostal sam, ko je izgubil svojega vzornika. Sopotnika niso nikdar našli, oče pa je imel tako raztrgan obraz od udarca v vetrobransko steklo, v tistih časih se še niso vozili z varnostnim pasom, da so ga kremirali in pokopali kot ostale žare. Majhen plot zemlje z miniaturnim spomenikom. Vse premalo v primerjavi s tem, kako velik je bil njegov oče. In ko je odraščal sam z mamo, iznenada samohranilko, jima ni bilo lahko. Bili so meseci, ko sta komaj poravnala najemnino ter plačala račune. Prav zato je bil toliko bolj odločen ustvariti lepše življenje zanju in uspelo mu je. Edina stvar, ki si jo je želel po njeni smrti, je bila ustvariti novo družino.
Zvon na cerkvi Svetega Pavla je odbil eno in začutil je sončne žarke na svojem obrazu. Rešen je bil ujetosti v svoje misli.
Punca z vintage krilom mu je sledila. Zamikala jo je srajca, ki si jo je Luka nadel v tistem jutru. Nebeško modra z vzorci škrlatnih vrtnic. Nora je bila na vrtnice. Vse življenje je sanjala, da bi ji nekdo podaril ducat vrtnic, a kot nalašč je vselej prejemala orhideje, tulipane, enkrat celo marjetice. Nikdar vrtnic. Nikdar škrlatnih vrtnic! In tistikrat jih je imela pred očmi, na ducate jih je bilo. Bile so vtisnjene v nebeško modro nebo. Zdelo se ji je kot v sanjah. Moment je bil nepopisno lep. Darla je bila skopa z besedami, saj jih je raje hranila za svoj dnevnik. Česar v resničnem življenju ni zmogla storiti, je živela v svojih sanjah in v dnevniku. Bila je tiste vrste punca, ki je človek na cesti ne bi nikdar opazil. Greš mimo in niti ne opaziš, kako zelene oči krasijo njen obraz, kako živahno oranžni lasje lahno padajo na njena ramena. Bila je sivina, pozabljena sivina, a k sreči takšnega občutka sama ni poznala. Živela je v svojem pravljičnem svetu, kjer je lahko bila, kdorkoli si je želela. In tokrat prvikrat je v dopoldanskem vrvežu Londona videla ducat vrtnic. Odločila se je živeti resničnostno pravljico. Nikakor drugače kot drzno in pompozno.
* Odlomek iz romana Origami tvojega srca (VED, 2010)
