Otroci, ali imate radi pravljice in pesmi? Jaz jih imam tako rad! Zunaj je mraz, jaz pa pišem za vas te zgodbe o živalih. Pri tem mi hitijo misli v otroštvo v Slovenskih goricah. Pred očmi imam našo – Ježevo družino – tako so nam rekli – zbrano v viničariji okoli petrolejte. Mica čita povesti, oče popravlja obutev, mi drugi pa luščimo bučnice za olje, prebiramo ajdo za kašne klobase, drobimo koruzo s storžev za koruzne žgance ali pa prebiramo fižol. Nekatere ženske predejo.
Ne, ne morem reči, da bi zaradi nekoliko blede svetlobe petrolejke bilo moje otroštvo bolj žalostno, naopak, bilo je kar veselo, polno radovednosti, hrepenenja pa dolžnosti ...
V medlem soju petrolejke so bile sence po kotih in senah polne strahov, še zlasti kadar nam je pravil sosedov Ferdinand – večni mladenič – o zakletih kraljičnah v začaranem gradu, o zmaju, ki je prišel po grajsko hčer, o jari kači, čarovnicah, hudiču, škratih pa o smrti. Pravljice o rojenicah in sojenicah so si najbr že pripovedovali še stari Slovani. In nam je moral Ferdinand večkrat pripovedovati tudi tisto veselo o »ritipozlatiti«.
Zunaj je pritiskal mraz. Sneg je pokrival hrib in dol, iz pritlikavih lesnjač pa se je vlekel dim iz dimnikov naravnost v nebo, čez katero je šla od časa do časa skrivnostna luna. Za zamrznjenimi okenci pa je bilo toplo. V peči ali v štedilniku je prasketal ogenj. Nekje v daljavi, na drugem griču so lajali psi in tulili v bledo luno ...
Takrat, za mojih let, je bila narava še vsa čista. Bil je smeh in jok, pesmi in prepiri, pa spet obiski, gostije, krsti, pogrebi in koline.
Danes je vse to precej drugače. Za prvo druga vojna, vsakič po štiri leta trpljenja in bede. Med vojnami pa se življenje spremeni. Partizani so nam osvobodili domovino, mrtvim junakom smo postavljali spomenite. Začeli smo živeti novo življenje, kot si ga je že v rani mladosti zamišljal naš največji junak Tito.
Danes namesto petrolejke sredi kupa fižola na mizi žari žarnica s stropa. Elektrika sveti, greje, žene stroje in kuha. Danes ne pripoveduje pravljic sosedov Ferdinand. Sedimo pred televizijo in vidimo in slišimo, kaj se godi po domoviniin daleč onstran naše zemlje. Pogovarjamo se na daljave in pokličemo znance s pritiskom na električni zvonec ...
O vsem tem za naše mladosti skoraj niti sanjati nismo znali. Narava pa je bila čistejša, široka in tiha. Morda so ob pustu ali na gostijah svirali vaški muzikanti. In je prihajala pesem ob raznih prilikah naravnost iz grla, ne pa iz radia ali z gramofonskih plošč. Prihajala je od srca, naša lepa slovenska pesem.
Preteklost se je spremenila v spomine. Še vidim, kako gleda mati za menoj, ko odhajam v svet, za umetnostjo, v Zlato Prago. Po mnogih letih sem se vrnil v svoje Slovenske gorice, med vas, da bi vam povedal nekoliko pravljic o živalih, zapel kakšno pesmico, izoblikoval iz ila kipec in naslikal sliko. Vidite, vse to znam!
Zapisano koj po novem letu 1974
MEDVEDEK
Tacal je medvedek sam po gozdu. Tm so ga našli fantiči in ga obkolili: »Jejkate, kako lepo dlako ima in kako je debelušen, gotovo ga mama hrani z medom!« so kričali in se mu smejali. Pa so fantiči sklenili, da ga bodo dali pri brivcu ostriči do golega, mehko, dolgo dlako pa bodo prodali za sladoled. Kričali so:
»Na balinc!«
Hočeš-nočeš, moral je medvedek z njimi – v brivnico.
»Ostrižite nam ga, za vsako ceno!« so kričali v mojstra in ta je posadil zverinico na stolček, misleč da je kuža. Kosmatinec se je branil, ko pa je zagledal sebe v ogledalu, se je spomnil na mamo. Za hip se je celo pomirlil, misleč da tako pač mora biti. Brivec ga je strigel, fantiči pa so ga držali pr miru. Bil je vedno bolj gol. Dlaka je letela z njega kot s kuštravega fantalina. Ko pa ja je mojster strigl okoli popka, ga je tako žgečkalo, da je izmuznil eno taco in z njo mahnil mojstra po plešasti glavi.
»Proč, proč s to mrcino, kaj pa mislite, plačajte, in mi ne prihajajte več s takimi šalami,« je vpil mojster, »jaz ne prenesem vaših norčij!«
Otroci so pograbili medvedka in zbežali. Ostriženega na balinc so v gozdu izpustili in gledali, kaj bo.
Medvedek jo je ubral k potoku in se pogledal v vodi, kakšen je. Bilo ga je tako sram, da jo je ubral globoko v gozd. Spotoma je stopil na osje gnezgo. Ose pa vanj. Valjal se je, brundal in jih hlastal. Nato je ves nesrečen zaspal.
Nad njim so se zbrale srake in vsi drugi ptiči in vpili:
»Hej ti, idi naprej!«
Iz medvedka pa je le postal medved s prelepim kožuhom, najlepšim v vsej soseski. Vse medvedice so se zaljubile vanj, on pa se je oženil le z eno. Imela sta ljubke medvedke, ki še danes živijo, če jih niso divji lovci vzeli na muho.
ŽIVALI
V luknji v obzidju starodavnega mesta ob morju je živela žival, kakršne naša Gabrijelca še ni videla: imela je štiri tačke s krempeljčki, glavo, trup in dolg tanek rep. Telo so ji pokrivale svetle rjave luskinice.
Preden je žival skuknila v črno luknjo v obzidju starodavnega mesta ob morju, je pokazala Gabrijelci jezik.
»Mama, žival pa mi je pokazala jezik!« je rekla Gabrijelca užaljeno.
Mama pa:
»Nič ne maraj, ničesar hudega ti ne bo storila, vidiš, da je pobegnila v črno luknjo!«
»Ali ima žival ata pa mamo?« je vprašala Gabrijelca.
»Da, tudi ta žival ima ata in mamo!« je rekla mama Gabrijelci.
»Kje pa imajo stanovanje, žival, njen ata in mama?«
»Veš, ker je bila žival poredna in je kazala jezik tudi atu in mami, je morala od doma. Sedaj prebiva sama v luknji tega zidu. Nekoč se je splazila celo na velikoladjo v pristanišču in se tako odpravila po svetu. Ves čas se je skrivala pred hudimi pomorščaki. Ko se je ladja končno vrnila v to starodavno mesto ob morju, se je žival rešila na kopno. Starša je odtlej še bolj nista marala. In tako živi žival čisto sama v tej luknji tega starodavnega mesta ob morju!« je končala mama.
»Kaj pa žival papa?«
»Ker nima žival zob, mora jesti muhe in črve,« je dejala mama.
»Uh, muh in črvov bi jaz ne mogla jesti!« se je zdrznila Gbrijelca.
»Ja, le pridna bodi, ne uhajaj od doma in ne kaži nikomur jezika, ne jezikaj in ne jezi se, pa ti bo dobro ob meniin atu! Porednim ljudem se zgodi, da morajo v črno luknjo. Viš, na primer tudi lisica, jazbec, miš in podgana ...«
»Saj res, mama! Pridna bom, ne pa poredna kot jazbec in lisica!« je zaključila pogovor Gbrijelca.
KUŽA
Gabrijelca – edinka si je zaželela še bratca. Ker v porodnišnici niso imeli nobenega več zanjo in bo morala ostati pač sama, si je zaželela vsaj kakšno živalico, pa najsi bo kužek, muca ali ptiček. Sčasoma je spoznala vse pasje pasme, najbolj pa si je želela pudeljna – kodrčka, tisto okrasno mestno ščene, ostriženo na leva, čeprav se boji vsga, kar leze in gre, še zlasti pa se trese, kadar se prikaže kak večji pesjaner, da ga je treba vzeti v naročje.
Ata je moral Gabrijelci venomer dopovedovati, da so zlasti pudelji zanič pri hiši, le v nadlego, saj niso nikaki varuhi, ker si neupajo ugrizniti, in je težko z njimi, če ni vrta, po katerem bi tekali in ob plotu, grmu ali drevesu opravili svojo potrebo. Taki so bili atovi nasprotujoči nauki, toda Gabrijelca je le sanjala o psičku.
Koje že znala pisati, je napisala učitelju Foltinu pismo, naj prihrani enega pasjega mladiča – malega mešanca za njo, da se bo pripeljala z avtobusom ponj. Pravilno je nalepila znamko, napisala naslov in odposlala pismo.
Učiteljj Foltin je vzel njeno pismo resno. Sam je pripeljal pasjega mladiča – dojenčka – v mesto v upanju, da mu bo pri Gabrijelci dobro.
Tako se je Gabrijelci izpolnila prva želja: postala je ponosna gospodarica ljubljenega kužka. Imenovala ga je Medo, ker je bil še najbolj podoben medvedku.
Seveda je morala pokazati svojega medeka vsem otrokom v soseski. Vsi bi radi imeli takega kužka, a ta je bil samo njen. S časom ga bo naučila vsakršnih umetnij in jo bo zvesto čuval, če bi prišel kdaj kak človek z zlemi nameni, zato pa bo ona skrbela, da mu bo dobro pri njej!
Najbrž zato, ker je bil Medo z dežele, se v mestu prve dni ni znal prav obnašati in je opravil potrebo kar na preprogo. Mama je zadevo potrpežljivo počistila. Ker pa se je to zgodilo še nekolikokrat, je postajala nevoljna. Ponoči pa je pogrešal Medo toploto svoje mamice in si je tudi poželel njenega mleka, zato je jokal in praskal po vratih, da ga je morala mama djati atu pod odejo, kjer je zaspal, ležeč na hrbtu kot ata.
Ko pa smo morali zjutraj vsi trije od doma, je Medo ves dopoldne žalostno cvilil in klical Gabrijelco. Tako bi bilo vse dni, zato ji je začela mama dopovedovati, da tako ni več mogoče dalje, da bo začelo po stanovanju smrdeti, da bodo vrata vedno bolj opraskana in kaj še! Še nekoliko dni je potrpela, slednjič pa je ukazala, naj napiše učitelju Foltinu, naj si pride po kužka, ker ga ne morejo imeti.
In se je učitelj Foltin zelo začudil, s čim neki se je ljubka živalca tako zamerila. In je Medka zares spet djal v avto in ga odpeljal.
Gabrijelca je molče prenašala prvo žalost. Spoznala je, da kužka ne more imeti. Za spomin nanj je prilepila v album barvno fotografijo sebe z Medkom v naročju.
Kdo ve, kako se kužku sedaj godi. Pravijo, da dobro!
ŽIVAL
Gabrijelca je zagledala na vrhu osata drobno žival. Bila je rdeča z drobnimi pikami po hrbtu, glavico pa je imela vso črno. Vrtela se je, kot bi ne znala poti na zemljo. Nekam više bi očitno rada, pa je zdrknila na zemljo. Lezla je in lezla, Gabrijelci gor po nogi, na krilo, s krila na roko, z roko pa čisto na konec Gabrijelčinega prstka. Ne, ni je ugriznila.
Ko jo je Gabrijelca ogledovala in je dvignila prstek k očem, se je začela živalca sukati in se vrteti. Nato je dvignila dva pokrovčka, pod njima pa razprostrla dvoje prozornih kril, in je zletela, visoko in daleč – v širni svet.
Ko bi znala Gabrijelca vse to! Njeno krilo se v vetru komaj napne, zleteti pod nebo z njim pa ne more. Čemu je vse to tako? Rada bi tudi ona poletela v svet, ki je namenjen vsem ...
Živalca je bila pikapolonica. Ata je vzel pero in napisal pesem po pikapolonici:
Pikapolonica
krila razpela je
in poletela je
v modro nebo.
Deklica ji veli:
Vrni se še kedaj,
srečo prinesi mi,
v dlan mi jo daj!
ZMAJČEK
V luknji zidu iz velikega kamenja je živela žival – zmajček. Morda je bil sin velikega zmaja, o kakršnim nam je pravil sosedov Ferdinand. Smukal je zmajček iz luknje v luknjo, drugega dela menda ni imel.
Pa pride mimo fant s torbo. Zmajček mu pokaže jezik in hoče smukniti v lukno. Užaljeni fant mu odtrga rep in ga vtakne v torbo.
A glej: naslednjega dne mu zmajček zopet pokaže jezik. Fant se razjezi, mu odtrga rep in ga vtakne v torbo.
To je fant storil tudi tretji, četrti dan počitnic. Ko je imel že precej repov v torbi, jih je povezal v en sam dolg rep, vrgel en konec kvišku – čez oblak, splezal na oblak in gledal svet pod seboj. Videl je mesta ob morju, ladje in otoke. Tako je jadral na mehkem oblaku okoli sveta. In sonce ga je grelo, da je zaspal.
Očitno je postal lačen. Ko je pogledal na zemljo, je spet videl stari zid pod seboj. Spustil se je po zvezanih repih proti zemlji. Postavil se je na noge naravnost pred slaščičarno ob morju. Brž je naročil čokoladni, borovničev in vanilijev sladoled. Že ga je nesel k ustom, ko se je predramil doma v postelji.
Razmišljal je, ali je bil to privid ali resnica.
PTIČEK
Če že Gabrijelca ni smela imeti psička, si je izprosila pri mami in atu ptička. Vsi trije so nekega dne vstopili v trgovino s ptički.
Joj, koliko je bilo tam kletk in v njih vseh vrst papagajškov: zeleni, beli in modri, pa rumeni, pisani in beli kanarčki. Pa grlice! Poskakovali so s paličice na paličico, se pozibavali, se spreletavali, plezali, čebljali in drug drugemu prepevali in se stiskali v skupinice. Gabrijelca je samo odpirala oči, najrajši bi imela kar vse, vsi so bili enako ljubki. Izbrala je modrega papagajčka, ata pa je moral seči v žep in že so korakali s ptičnico čez trg in po ulicah proti idomu.
Mama je namestila kletko v kuhinji v jedilnem kotu. Ata je pristavil, naj bo kletka kar odprta, da ne bo ptič venomer zaprt kot kak razbojnik. In je pri tem tudi ostalo.
V kuhinji pa papagajček ni našel ničesar, kamor bi se lahko usedel. Zakrožil je v zraku v obliki osmice in pristal na svoji kletki, odkoder si je ogledoval svoje novo okolje, ko pa je postal lačen ali žejen, je smuknil v svoj domek.
Skrb za čiščenje kletke,za hrano in vodo je prepustila Gabrijelca kar mami in atu.
»Tako je: otroci si nekaj poželijo, ko pa to dobijo, se za tisto več ne brigajojo!« je deklamiral ata.
Gabrijelca je čakala, kdaj bo začel papagajček govoriti. Venomer mu je ponavljala neke čarobne besede, ptič pa nič! Ata je pravil, da je poleg mačke, psa, konja in slona papagaj gotovo izredno pameten prič, samo razumeti ga je treba. In da so ubogi ptiči, ki morajo živeti v cigaretnem dimu in čivkati družbi notri do polnoči. Menil je še, da ptičji govor prav gotovo ničesar ne pomeni, saj še človeški pogovori večkrat nimajo ne glave ne repa. Gabrijelci je naročil, naj pusti ptiča pri miru, naj se obnaša po svoje.
No, prileteti atu na prst se je kmalu naučil. Ata je prinesel v kuhinjo prazen cvetlični lonec, na katerem je rad sedel in se oziral po kuhinji, v sobo pa ni maral. S časom je vreščal, če je iz pipe kapljala voda, če je v loncu začelo vreti in kadar so vsi trije odhajali od hiše. Skrbno je opazoval iz daljave, ko mu je mama čistila kletko. Tudi Gabrijelco je poznal in je sploh postal član družine.
Ker se je zdel Gbrijelci ptiček nekako samotarski, je začela sitnariti, naj mu kupijo še družico. Nekega dne sta z mamo prinesli domov rjavo grlico.
Ata je gledal izpod čela. Ker pa je v mladosti tudi sam imel grlico, je lahko ostala pri hiši.
Tudi papagajček jo je gledal izpod čela. Radovednost ali celo ljubosumnost ga je gnala h grlici na obisk. Morda je ogrožala njegovo kraljestvo. Kako se je čudil, ko mu je grlica skušala zapeti. Zletel je k njej v kletko, jo ščegetal s kljunčkom in jo drezal, dokler ni zbežala iz kletke. Nežna in potrpežljiva je čakala, kda se bo lahko vrnila, kdaj bo papagajček nehal kraljevati na njeni palčici in uživati njeno hrano. V naslednjih dneh mu je hotela vrniti obisk, toda v njegovo kletko ni smela.
Preveč je bilo duha po grlici, preveč čiščenja in skrbi za oba. Mama je rekla atu, da mora eden izmed ptičev od hiše.
»Grlica bo morala proč!« je sporočila mama Gabrijelci. Ko nekoč hčerke ni bilo doma, je pograbila kletko in jo nesla v prodajalno ptičkov rekoč:
»Tu jo imate in jo imejte. Dajte jo, komur hočete!« In je šla.
Prodajalka je osupnila. Gledala je za čudno žensko, ki je urnih korakov izginila po najbližji ulici. S čim neki se ji je ta ljubka živalca tako zamerila? Kaj naj stori s ptico: naj jo zares komu podari ali še enkrat proda? je razmišljala. Nekoč jo je zares prodala.
Ata se je nekaj hudoval zaradi mamine prenagljenosti. Mama pa je samo rekla:
»Tako več ne gre!«
PAPAGAJČKOVA SMRT
Štirikrat je bil Koki zelo žalosten: ko je Gabrijelca z mamo in atom odšla na morje na počitnice in je moral k tujim ljudem, ki jih ni poznal in ni bil navajen novega okolja, pa četudi se mu je sicer dobro godilo.
V začetku petega leta svojega življenja pa je nekega dne padel s paličice v kletki in obležal vznak – mrtev. Živinozdravnica je ugotovila, da ga je zadela srčna kap, ker mu je ata dajal kekse. Vsi trije so žalovali za njim.
Kokčevo trupelce, zavito v časopisni papir, je Gabrijelca spoštljivo zagrebla ob zidu na dvorišču. Grobek je obložila s kamenčki, na sredo pa mu je položila droben venček.
Nekega dne je Gabrijelca krčevito jokala. Skozi solze sta ata in mama zvedela, da je nekdo opustošil Kokijev grobek in razmetal cvetje, venček in kamenčke. Trdila je, da se bo na sestanku hišnih prebivalcev pritožila zoper to barbarstvo. Ata in mama sta ji rekla, da so to nedvomno storili poredni otroci, če jim je povedala, da je v grobu pokopan njen Koki. Ko jo je ata vprašal, če so tudi Kokčevo trupelce izbrskali, je odkimala in se nekoliko potolažila. Sama ga je šla izkopat in prinesla na balkon, kjer ga je ponovno zakopala av cvetličnem koritu, na nov grobek pa mu je položila prvo pomladno cvetje, pa nov venček, v prst pa je zataknila lesen križec s tančico z neke mamine obleke. Sredi marca mu je nekega večera prižgala dve svečki. Lepo sta svetlikala plamenčka in obsevala stene balkona.
Spomin na Kokca še živi v družini. V kotu, kjer je domoval, je sedaj prazno. Še vedno se jim zdi, da bo zapel in priletel Gabrijelci na glavo.
