Vame ne glejte,
mrak se na trave ožgane seli!
Davi sem se, dovolj zgodaj,
namenil k svetlemu cilju:
s kočijo se popeljem v prihodnost,
da v izobilju pozabim trudno preteklost.
Leskovina se lesketa, svilnata zgodnost
ji leze pod lubje, pot se cedi po lesovju,
čebele še spe, pajki potuhnjeno preže v grmovju.
Ne trpim jih, a nihče njih mi ni hudega storil.
Mladična soseda , vsegasita, razume,
a ne dojame: spanjsko dejanje jo prevzame,
očara, razgali, odpre in razvname:
»….pridi, pridi,
skleni se z menoj,
naj bo skoraj srce moje
dom prijeten tvoj!«
Čebele ubijajo, mar ne?
Dobra, zelena zemlja, krančke v kotu,
ob gozdu,nosnice polne pelodnega prahu
in žareče trave, vroči pesek, in vlažni, trhli mostovi
so le spremljevalci…
Seštevam besede, dejanja, snovanja kar povprek.
Nič se ne izide in nikoli ne končaš.
Dvomiš, da se ne zlomiš,
darov ne sprejemaš,
ko veruješ v krepenega človeka
in ne popustiš.
Greben se lesketa, blesteče nezaupanje
raste, raste, raste … kako rad bi se zarinil v plast.
Iskriš se, dren naproti se smeje …
DO POL POTI
Do pol poti še pridem, kaj bo, ne vem.
Do praga ne, do velbanih zidov.
Ne do naročja mesečine.
Do pol poti, do farne cerkve.
Zmedlo se mi je, da zgodovina je že minila,
na pol poti,
da so odpadle maske,
se vode umirile
in trgovci napolnili žepe so z zlati.
Zdrvel sem, a le do pol poti
do Zdrhosta in še lučaj onkraj.
Do Zmajšekove kapele.
Podnoč bi moral priti že nazaj,
Takorekoč še za dne,
a sem ostal pri tepki
prislonjen, na pol poti!
KLIC IZ TEME
V srebrno se lesketajočem bodečem robidovju sem se,
prerivaje in hodeč domala po kolenih,
odrl do krvi,
ves.
Tudi v obraz.
Zato, ker sem sprožal se v neznano, v prasvobodo, da bi jo s strastjo užil.
Poganjal sem se skozi goreči cirkuški obroč, namenjen levom
in venomer odhajal v daveče slutnje, da bi bil,
se z roso v blagodejna jutra skril …
zaslutil neodkriti bi eon.
Nisem ji dovolil, da mi iztrga sanje. Za večno sem v njih,
sam svoj sodin, sam trpin v nerazvidnem
in nepojasnjeno ekstatično odrivam,
za pedenj od božanskega,
tja daleč v globine arhetipskega, tja, kjer sem!
To je – tiholazje, lamentiranje v nevidnem,
so kraji, kjer ni ne senc ne hladu in prehodi ozki,
tesni globoke, prelazi strmi in visoki in renče živali.
Željan sem in zdi se, da je prav tako. Tako dobivaš.
Se ne izneveriš. Ne izgubljaš.
Prastari organon se izmaknil je ljudem.
Naročeno je bilo, naj ga najdem.
Premeteno: sam sem se odločil!
Ujameš se, v kar verjameš.
MOJE REKE NASMEH
Samotno potovanje, scefrano, vso nevihtno,
je spolzelo osornogrenko in se odkotalilo:
vrnil sem se nazaj s hrumečim občutkom poraza.
Detelja se je pretegovala na polju, pretegovala..
Mukanje krav me je odelo v topo zadovoljstvo.
Vročerazodet sem se sončil v potu svojega obraza.
Očitek: ozdravi se od sebe, se je spodmuljil
in odpravil sem se v sončne dvore, bogate sobane
zelenih stvari, spregovoril nekaj besed s pastirčkom,
zaklel predse, pljunil v prah, oči izbuljil,
potlačil ves strah, zdrizaste želje, veselje,
da bi živel, vriskal in cepetal, preraščen
z bršljanom in se vrgel v globel. Voda je bila
hladna, razjarjeno je sikala vame, kača tolmunska,
(zatišje pred nevihto), tega ne bi smel …
sikala je voda, treznila, ribam sem ponudil besedo!
NESPEČNOST
Tihe noči, vražje noči, privid osupljiv:
za vogalom Til Ulenspiegel tiči, Klasov sin,
flamski potepin, s kapico dečko, poredin,
a boljših se tudi danes ta dan / nor in zaspan/
najde kaj malo: umetnija je žlahtnost postala,
posel spoštovan a hitro pokvarljiv.
Tihe noči, vražje noči, sen se obeša na veščo:
Že davno se skregal je potok z lapuhom,
Francois Villon z deklino pred ječo beži,
pred kutarji in biriči, prihodnostjo zloveščo
seli se v kraje znane, prevarantom in slamuhom
všečne od pamtiveka in mamljivo potratne.
Tihe noči, vražje noči, z vodico sna se umiti ne morem,
na bistreže mislim, lahkoživce in tkalce dobrin,
lahko pridobljenih, na bajanje pravljic in zgodb,
ki nihče jim verjeti več noče : s tvojim denarjem
bom svoje dolgove odplačal, pritegne Robin
s pajdaši, združbo imenitno, ki norce brije iz pogodb.
Tihe noči, vražje noči, nič pametnega se iz sna ne rodi:
nič, kar prineslo bi lonce, nič, s čimer nahranil bi ovce,
nič, s čimer bi živeti se dalo, poliče naročevati, novce
kovati … zaman belim si glavo, noči še preveč je ostalo,
za pametovanje mi ni, volkodlak se za mano podi;
plotov podreti ne morem, pobegniti ne muholovcem.
SFINGINO NELAGODJE
Vsak je sam sebi najmanj poznan! Cicero
Nič se niste naučili iz zgodb. Ne bezajte vame,
je rekla sfinga, dvigajoč šapo in obrvi mogočne.
Nič. Trhlost in ošabnost. Prevzetija, obilo krame, gnilih besed, sfingi gre na jok, kaj naj stori, ne ve
in si z roko zastre utrujene oči: prepričani so,
da napak preprosto ni, cvili, z repom otepa, tolče z nogo …
Zgodbe prodajam, zarohni, poceni, barantala ne bom,
vendar mi ne hodite blizu, pošljem vam jih s slom,
spoštujte le besede, znanja stara in postave.«
Poslali so po dragoceno blago krasnoraslo dekle.
»ŽIVLEJE TRPLEJE
SMERT ODREŠEJE«
Napis na pilštanjskem nagrobniku
jagnedi so podrli, da je suhje na grobove sitno pršilo,
rekli so in davno je že tega, prešla je suša, se izlilo deževje,
vihar poruval je drevje in jaz sem odšel, za ovinkom me je zvilo,
kolce se je odkotalilo in mejaši so se sprli, v globel so jo ucvrli
mimo bukve mogočne in Vencljevega hrasta, kjer so Vincek umrli
nesrečnega leta, s točo obdarjenega, s slanami krašenega
in moral sem stopiti po vino, po kračo in kruh in drnulje
v leso, še špeh in vratino ter zajca in kilave žaltave klobase,
cagav rožnivenec, temnikasto obarvan, molek z kroglicami kot kosmulje
in sem vse to položil na mizo, prišel sem nazaj, nisem hotel, da bi me zvilo
paglavci so po trgu brneli
besede sem ljubil
na vzhod sem krenil
se v sonce zaljubil
v plitve kraterje
očesnih vdolbin
se je naselil moj
praspomin
pust in kocast fakin
se je v besede zabubil
renčijo psi
britof spi
belina
sila spomina
zvonček ihti
Timon Atenski
med grmi čepi
pod baročnimi škrici
utripajoča protoplazma
vsa živa drhti
