V nočeh brez spanca so se ji pred očmi zarisovala polja smetlike. Smetlike, narodne rastline, ki zdravi utrujene in vnete oči. V nočeh brez spanja si je želela, da bi ji babica Izmajla na oči položila strjene svaljke smetlike, počasi in previdno, saj črnobinovka bode, lahko bode, če jo neprevidno položiš. Še posebej na oči, občutljive in neprespane oči. Kako si želi poparjene smetlike, vonja po čaju, ki bi vrnil njenim očem moč. Kako si želi močan in globok vonj po zeliščnem čaju v svojem Pariškem stanovanju. Čaj iz smetlike bi prinesel globok vonj poletnega travnika, ki prehaja v globoko sapo gozda. V ogozden svet. V nočeh brez spanca si je predstavljala, da bi se ji v nosnice zaril vonj po domači vasi, po vlažnih koprivah, ki se vzpenjajo po polomljenih plotovih. Predstavljala si je, da vonja in vidi domače dvorišče, tlakovano z velikimi rečnimi kamni. Na kamne se curkoma zliva toaletna milnica iz lavorja, drugič se na kamne se zliva stopljeno cvetlično pralno milo. Tlak velikih rečnih kamnov se je razstezal vse od hišnega praga do vrtnih vrat. Od kamnov je zmeraj vel vzduh po pranju. Ženske so, kakor vsepovsod na podeželju, zlivale lavorje umazane vode tja v koprive. Vlažen vonj kopriv se je mešal z vonjem pralnega mila. Predstavljala si je, kako se ograja ziblje v vetru. Veter je tulil in narekal skozi lesene špranje v ograji. Ograja se je rahlo zibala v vetru. Večkrat se je zibala pred njenimi očmi, pred njenimi zaprtimi vekami… V nočeh brez posebnega spanja se je zibala, zibala in… In to jo je naposled uspavalo. Če se ograja ni zibala več, pomeni, da je Sofja naposled zaspala. Ni si več priklicevala spomina na domače dvorišče. Ni videla več domačega dvorišča. Ni videla več podob rodne Bolgarije. Ni slišala več razkošnega petelinjega krikanja. Sofja je proti jutru le zaspala.
Ni ji bilo slabo na tujem. V Franciji, v Parizu. Za sebe je zmeraj trdila, da je korenina izruvana iz domače zemlje in prenesena na tuje. Korenina je bila, ki ni več zakoreninila v nobeno zemljo, v trenutku, ko je zapustila domovino. Korenina je bila, ki ne bi mogla več v domačo zemljo. Če bi se vrnila domov, po vseh teh letih, po vsem tem dolgem času, po vseh teh človeških koledarjih, ki so bili pritrjeni na steno in sneti s stene, po vsem tem… Če bi se, potem se nje Sofje, zmagovalke lepotnega tekmovanja, ne bi spomnil nihče. Nihče je ne bi prepoznal. Vsi pa bi se spomnili lepotnega tekmovanja. V revni vasi. Zmagovalke ne bi prepoznal nihče, tudi sorodniki ne več. Po vseh teh letih. Vsi se spominjajo lepotnega tekmovanja, dogodka, ki je prešlo v izročilo. In kot je značilno za vse nenavadne, skoraj fantazijske dogodke, so pripovedovalci dogodku zmeraj nekaj dodajali, tudi osebnega. Pripoved in pripovedi o lepotnem tekmovanju so bile precej drugačne od dogodka samega in resničnosti, ki ne potrebuje človeških ust. Zmagovalki lepotnega tekmovanja domačini niso več sledili. Za njih je bilo pomembno tisto, kar se je zgodilo v okolici njihovih domačih dvorišč. Razumljivo, takšna je človeška narava. Niso ji več sledili, niso kupovali modnih revij, v katerih so objavljali njene fotografije. Zakaj takšnega ni bilo niti interesa niti denarja. Ko se je oblačila v tekstil priznanih modnih hiš, je vedela, da je zanje to posebno življenjsko obdobje, v katerem ni bilo veliko mesta za preteklost in spomine. Uveljavljanje in samopromocija je bila tedaj v njenem življenju na prvem tiru, prvem peronu… Vlak življenja je brzel in za okni so se pojavljale in izginjale podobe življenja. Mlada Sofja je v Parizu iz fotomodela prešla v model tekstila. Razumljivo, katalogi niso prihajali na hišne številke bolgarskih domov. Z leti se spreminja tudi obraz, še tako dovršena kozmetika ne more zaustaviti toka odnašajočih obraznih celic, zaustaviti minevanja in tudi oblika obraza se razrahlja in spremeni kot rečna struga v naravi. Res, Sofje nihče več ne bi prepoznal. Iz sladkega dekleta je že zdavnaj dozorela v zrelo ženo.
Bilo je pred mnogimi, res mnogimi leti…
Komisija se je v vas peljala s terenskim vozilom.
Komisija za lepotno tekmovanje je tisto julijsko jutro morala priznati, da tako lepega, surovo svežega jutra, ki bi tako poudarjalo modro, zeleno in tudi rdečo barvo v pokrajini, že dolgo ni videla. Debelušen snemalec je bil nekdaj član Costeaujeve odprave. Nekdaj je občudoval turkizne odtenke sredi oceana, sedaj pa je občudoval turkizne odtenke sredi gorske narave. Vzdihovali so sredi gorske vasi,ne zaradi revščine in skromnosti vasi, ampak zaradi ogromnega zelenila in obilnega plavila. Modra in zelena barva sta bili prevladujoči barvi.
Naposled so prispeli.
Med potjo so videli marsikaj. Zvedave ženske, ki so jih obkrožale kokoši. Nezaupljivo ženico, ki se je brž, ko se je pojavil za ovinkom njihov terenc, zbežala v hišo, to je naredila tako brezkompromisno in odljudno, da je modno agentko Elizabeto pretreslo. Pred dvema letoma je v Romuniji doživela nekaj podobnega, le da je tam stara žena s svojo roko, podobno žilavi gozdni veji, požugala lovcem lepih deklet za modne steze, kakor so poimenovali komisijo za lepotno tekmovanje vaščani Romunskih vasi. In žuganje je doživela v vasi, kjer je lovec s šibrovko pokončal tujo lepotico, ki je mešala srca mladim gozdarjem. Ko so ga oblasti prijele in temeljito izprašale, zakaj je to storil, je odgovoril, da je bilo v tej lepoti nekaj zlega, ošabnega in za vaščane te odljudne vasi tudi nekaj nevarnega. »Nič ljubečega ni bilo v tej ženski, iskala je koristi. Ko se je polastila moškega, ga je želela čimbolj spoznati in izkoristiti,« je pojasnjeval policistom občan romunske vasi. Policisti so morali storilcu v marsičem prikimavati, le v enem ne, v dejanju umora. »Več, ko veš o moškem, močnejši si, mi je nekoč zatrjevala t,« se je spomnila njenih besed točajka, kajti zasliševanje se je odvijalo kar v gostilni. Narava primera je poklicala k takojšnjim ukrepom in vse bistveno so organi reda postorili kar v vaški gostilni. Nikomur ni bilo do zamudniške policijske administracije. Skozi Elizabetine možgane je vedno znova šlo to srečanje njih v terenskem vozilu z žensko, ki je tako nagonsko stekla v hišo, da te je kar streslo. V njenih možganih je ostajalo to srečanje, kakor brin, ki je grenil. Brin spoznanja, ki na dnu zavesti greni poklic, ki se mu reče ukvarjanje z lepoto. Jutro je bilo neizprosno dojenčkasto sveže in razglasi za lepotno tekmovanje so viseli na stenah lesenih ut, stebrih ter razmajanih plotovih. Mlade žene,dekleta ter resni rosni dekliški cvetovi za lepotno tekmovanje so stikale glavo. V vasi se je pogovarjalo samo še o lepotnem tekmovanju, ki naj bi se pričelo odvijati drevi. Zjutraj so se dekleta še družila med seboj, a bolj, ko se je približevala ura nabora lepote, bolj, ko se je bližala ura lepotnega tekmovanja, bolj so kandidatke za lepoto poznale le sebe in vsaka pri sebi je pestovala tih sebičen cilj- zmagati, zmagati za vsako ceno. Mnoge so pestovale skrivne misli, da bodo, če bodo zmagale, prekinile vse stike s to revščino, prekinile vse človeške vezi; porušile mostove za seboj in nekatere so nameravale takoj po zmagi prekiniti stike z najbližjimi. Lepotno tekmovanje je spremljalo tudi tisto, kar nikakor ni bilo lepo, neka skrita podlost, ki so jo dekleta skrivala za svojimi nasmejanimi obrazi, s svojim videzom negovanosti. A del vasi, kakor vaških lepotic, ki so prihajale z zahodnega dela vasi je z nezaupanjem gledal na bližajočo se lepotno tekmovanje. Tekmovanja ne znajo samo dvigniti, privzdigniti, ampak znajo tudi grdo ponižati. Zahodni del vasi nikakor ni hotel blizu lepotnemu tekmovanju in agentom lepote. V zahodnem delu vasi je živela Sofja.
Dekleta so na dan lepotnega tekmovanja postajala pred ogledalom. Dekleta so postala pred ogledalom, si gladila boke, stiskala trebušne mišice in tiste ure pred tekmovanjem, pred naborom lepote se je marsikatera lepotica poigravala z mislijo, da je zmagala. Mnoge so bile tako nekritično prepričane v zmago… Svet se namreč zdi v domači hiši tako dosegljiv. Vse je na dosegu roke, vsi cilji se zdijo uresničljivi… Marsikateri lepotici se je vse zdelo dosegljivo, njena prepričanost in naivnost je najbližje strašila ali pa so se sami prepustili lahkoverni enačbi, ki je pač rada zamenjala želje z resničnostjo. Starši so si tako želeli, da bi se njihova hčerka rešila podeželskega vsakdanjika in revščine. Veliko je bilo histeričnega smeha, ki se je izvijal iz prsnega koša in sicer iz negotovosti. Smeh je prihajal iz drobovine prestrašenosti in pričakovanja.
Sofja ni postajala pred ogledalom. Namesto nje je šobila obrvi in ustnice pred ogledalom kar njena teta. In če bi bila mlada njena teta, bi odšla na lepotno tekmovanje. Nocoj, na dvorišče pred zadružnim domom… »Pojdi,pojdi, vsaj pogledat,« ji je prigovarjala, si stiskala trebušne mišice pod ponošenim predpasnikom in si ga kar naprej popravljala. »Če bi bilo tekmovanje za nas zrele žene, bi se ga takoj udeležila,« je govorila hlastno in s pogledom premerila skoraj počrnel orehov okvir ogledala. Ogledalo je zajelo tudi lik Sofje. Sedela je in šivala vrtnico v namizni prt. Zamišljeno in modro je gledala teto, ki se je pred ogledalom bojevala z eno samo neprizanesljivo stvarjo na tem svetu: s staranjem. Teta bi eliksir mladosti popila na dušek. Pred ogledalom se je obnašala trapasto. »Saj si ponorela,« je v sobo prihrumel Sofjin oče Penjo. Od njega je vel vonj po znoju, globoki gozdni sapi in julijskih gozdnih smolah. Teta se je histerično zarežala. In histerični smeh je na dan lepotnega tekmovanja odmeval po številnih gospodinjstvih.
Sofjo je teta dobesedno zvlekla na lepotno tekmovanje. Okoli osme ure zvečer je prišla na vrsto. Sonce je še poslednjič zagorelo v pokrajini in utonilo za goro. A ta poslednji požar zahajajočega sonca se je širil skozi vas, gorel je na samem prizorišču lepotnega tekmovanja. Sonce je ustvarilo v pokrajini neke vrste zamaknjenost, še posebej je čarobno pršilo skozi pritlične iglavce in puščalo oranžnordeče lise na kolovozih, vzpetinah, dvoriščih, strehah in predpasnikih žena, ki so gledale tjakaj proti Soncu, ki je izginjalo za goro. Zahajajoče Sonce je krvavelo na dvorišču, pred zadružnim domom. Sofjin nevtralni izraz na obrazu in nežno zamišljen lesk v očeh je prebudil zanimanje komisije, ki je ocenjevala mik in čar deklet. Umirjen lesk v njenih očeh je storil, da se je sedeča komisija nagnila naprej in jo motrila. »Ta sodi v Pariz,« je v trenutku prestrelilo Adama, modnega agenta, ko je sončni ogorek ugašal pod Sofjinimi nogami. Komisijo je prevzel njen izraz na obrazu, bil je to spoj obvladanosti, zmernosti in črte obraza so se strnile v podobo zamišljene lepote. V podobo jesenskega listnatega gozda, kakor je kasneje v Parizu, pod njene fotografije pripisal nek poklicni častilec modne lepote. Sofja je stala pred komisijo za nabor lepote in to brez pričakovanja. V vsej zadevi je ostajala zelo praktična. Želela si je, da bi bilo vsega že konec. Želela si je, da bi komisija rekla ne, da bi njena nestrpna in vztrajna teta slišala tisti ne.
»So vaša pričakovanja velika,« je nekdo iz komisije nenadoma povprašal.
»Nisem vzgojena v svetu velikih pričakovanj, ne živim za velika pričakovanja, človek vsakdanjega življenja sem. Sicer pa naša dežela nima velikih gospodarskih možnosti in priložnosti,« je bila stvarna Sofja.
»Bolgarija je lepa dežela, polna polj smetlike,« je pristavila Elizabeta. Stavek o naravoslovni lepoti Bolgarije se je Sofji tisti trenutek globoko zajedel v dušo. Elizabeta je s tem stavkom položila v Sofjino dušo podobo njene dežele v podobi polj rahlo rdečkaste smetlike,od katere je že na poljih vel globok apotekarski vonj, globok vzduh alkaloida. Polja smetlike so se tako rada pozibavala v Sofjinih sanjah. Nežni vetrič Sofjinih sanj je pozibaval polja. Pozibaval jih je vsa tista leta v Parizu. Sofja je imela obdobja nespečnosti in proti jutru, ko je zaspala, se je znašla na poljih smetlike. Z rokami je plavala skozi zeliščarski vonj in zaradi tega namišljenega vonja se je znašla v globokem snu.
»To tekmovanje ni kar tako, za zmagujoče dekle to pomeni odhod v večje mesto, pravzaprav v velemesto, pomeni odhod na tuje,« se je oglasil Luc.
»Dekle, ki bo zmagalo, bo moralo v Pariz,« je telegramsko povzela tekmovanje pred zadružnim domom Sofja.
» Imate kakšne načrte ?« je naposled vprašal Adam.
»V vsakem primeru bom morala čez kakšno leto v večji kraj, mogoče celo v Sofijo, donosne in človeka vredne zaposlitve v naši vasi ni,« je odgovorila.
»Berete knjige ?«, je ponovno vprašala Elizabeta.
»Iz njih sem se naučila, kakor slišite, angleško.«
» Angleške knjige, klasika!?!«, je vztrajala Elizabeta.
»Veste, v ljudski šoli imamo knjižnico; v njej si izposojamo knjige, otroci in odrasli…«
»To, kar ste nam povedali, je za nas novost. Kakor sta bili novost in presenečenje v Romuniji, ko smo v neki vasi, v isti stavbi v isti sobi naleteli na poštni urad, frizerski salon in trgovinico. In srečali smo vaško starešino, ki je opravljal več služb v eni osebi.«
»Pri nas je pop učitelj materinščine in računstva, zdravnik, notar, za vso vas piše uradna pisma. Od kar je Sovjetska Zveza postala Rusija je pop spet osrednja osebnost vaškega življenja. Pošta, trgovina in krajevni urad to je tudi pri nas združeno, v isti stavbi, skoraj v isti sobi,« se je zapletla v pogovor Sofja.
»Kaj počnete ?«
»Učiteljica sem. Sedaj so počitnice.«
»Razkošno naravo imate tukaj. Sicer sta julij in avgust razkošna meseca. Lepe počitnice so verjetno tudi tukaj,« se je oglasil Cedric, nekdanji snemalec Costeaujeve odprave.
»Kaj vam je tukaj še posebno všeč ?«, ga je ogovorila Sofja.
»Julijska jutra in modrina v teh jutrih. Nekoč sem se potapljal sredi oceana, s kisikovo bombo in kamero, zato sem nekako nor na azur in azurne odtenke, na modro barvo v vseh odtenkih in na zeleno barvo v vseh odtenkih.«
»Kaj ste torej počenjali ?«
»Snemal sem dokumentarne filme za nacionalno televizijo. Zdaj pa ustvarjam lepe fotografske posnetke, na katerih so lepa dekleta, kakor ste vi, Sofja Petre. Jutri zjutraj bova ustvarila prvi set fotografij.«
»Ne razumem,« je postala nekoliko negotova Sofja.
»Ni kaj razumeti. Zdite se nam primerni,« je v francoščini dejal Adam in odločno položil levo roko na hrastovo mizo, ki je bila sicer inventar tukajšnje krajevne skupnosti, zadnje čase pa tudi klop v ljudski šoli.
Tega takrat še ni razumela. Kasneje se je naučila francosko.
Dekleta so postajala na vogalih in ker je bila komisija tako prijazna do vsakega dekleta posebej, je vsaka upala na lovorov venec, ki je čakal na mizi, da ga komisija posadi na glavo zmagovalke lepotnega tekmovanja. Z zahajajočim Soncem je pričel lovorov venec na mizi opojno dišati,kakor da bi s puhtenjem lastne vonjave najavil svoje dejanje bližnjega kronanja. Komisija se je spogledala in Elizabeta je spregovorila v imenu vseh.
»Ni kaj razumeti. Primerni se nam zdite. Zmagovalka ste. Do jutri zjutraj nam sporočite, če hočete z nami v Pariz,« jo je precej uradno, a vljudno nagovorila Elizabeta.
Sofji je bil tak stvaren, zemeljski nagovor takoj všeč, skozi pogovor je spoznavala Francoze in njihov velik občutek za vsakdanje življenje in njihovo pravo zmes razumskega in čustvenega. Spomnila se je stavka škotskega pisatelja Roberta Louisa Stevensona iz njegovega življenjepisa, s katerim je označil Francoze: »Francozi so Zemlja.« Staro, zaprašeno knjigo si je seveda izposodila v ljudski šoli in to v prvem letu svojega službovanja tukaj. Ne ve pa, zakaj si je zapomnila prav to misel … kakor,da bi se nekaj napovedalo …
Dekleta so postajala na vogalih in niso prav razumela, zakaj se komisija tako dolgo pogovarja z vaško učiteljico. Ne zavoljo lepote, temveč, ker zna dobro in tekoče angleško, si je v svoji mali zlobi marsikatera dopovedovala. V njihovem egoizmu je postajalo vse moteče – vsak predolg pogovor, vsaka podrobnost na lepotnem tekmovanju je postajala sila pomembna ali pa je pričela ogrožati njihovo nečimrnost. Če je komisija kakšnemu dekletu posvetila več pozornosti ali ji poklonila širok nasmeh, je to že pričelo skrbeti ostale udeleženke tekmovanja. Druga drugo so nadzirala, se ogledovala in pričakovala, da bodo njihove ugotovitve tudi ugotovitve komisije same. Drug profil udeleženk tekmovanja je bil tihoten, vendar nič manj sebičen, te so stavile izključno na videz. Manj, ko govoriš, bolj zanimiv si, je bila krilatica teh molčečih udeleženk lepotnega tekmovanja.
Dekleta so postajala na vogalih in čakala na končno odločitev komisije. Nehajte zavlačevati, nehajte se pogovarjati s to vaško učiteljico, ne vidite, saj je samo vaška učiteljica, je kričalo v črnolaski Sonji, ki je že prav nestrpno čakala kronanja z lovorovim vencem.
Sonce je utonilo za hribi. V vasi so se pričele prižigati žarnice, največ je bilo tistih s štirideset ali s šestdeset vati. Vijoličasta barva je zakraljevala v pokrajini in to preden se je celotna bolgarska vas pogreznila v nočni mir.
Dekleta so postajala na vogalih in že prav nestrpno čakala na odločitev komisije. Lovorov venec, osmojen od zahajajočega Sonca, je bil posajen na glavo zmagovalke. Namesto veselja nad zmagovalko tekmovanja iz nabora lepote se je iz ust udeleženk, vaških lepotic iztrgalo ogorčenje. Iztrgalo se je temno in ledeno ogorčenje, ki ni bilo prav nič sovpadajoče s sicer lepimi obrazi, ki so krasili ves popoldan sicer pusto dvorišče zadružnega doma. Dekleta so preklinjala ali si nesramno oddihovala. Največjim lepoticam na vasi se je obraz grdo spačil, ko so razglasili zmagovalko lepotnega tekmovanja. Možje, ki so z nagajivo hudomušnostjo opazovali grimase svojih sokrajank, so pač imeli živo zabavo. Z zdravo moško logiko so doma treznili nekatere preveč zmešane lepotice. »Vajra, daj no mir, seveda so izbrali učeno in tudi lepo učiteljico, kaj bodo tebe izbrali, ko ne znaš niti dobro bolgarsko,« je bil neprizanesljiv mož Boris do svoje žene. »In če bi izbrali tebe, Kostana, bi morala tam, v Parizu, delati za tri. Ne pozabi, da jaz nisem lepotec za modne steze in hčerka tudi ne. S svojo mrtvo desno roko bi dolgo iskal delo v velemestu in na koncu bi bil nočni vratar, bil bi natančno to, kar sem tudi tukaj, v Bolgariji,« je svoji mladi ženi Kostani dopovedoval mož Milan. »Ženske ste veliko bolj prisebnejše od nas dedcev, toda, tudi na vas se da vplivati s kakšno neumnostjo. To lepotno tekmovanje je že ena izmed teh neumnosti. A, ve iščete čarobno palico, ker verjamete v čarovništvo, to je vaša prednost in slabost,« je dopovedoval svoji ženi Sonji nediplomirani pravnik mož Pavel, ki je na vasi sestavljal pravna pisanja in bil neformalno seveda zadolžen za notarska posla. »Edinka si, kdo bo hodil čez domačo dvorišče, če ne ti. Rod Aleksandrovih ne sme izumreti zaradi enega takšnega trapastega tekmovanja. Angela, sram te bodi, da si se ga sploh udeležila,« je še isti večer, po tekmovanju, rohnela babica Angela Debeljanov, ki očitno ne bi sprejela zmage svoje soimenjakinje, vnukinje Angele Hristov.
Pri Petrovih so bili tisti večer skrušeni od usode, ki je uperila kazalec v Sofjo. Zmage se niso razveselili. Črv dvoma, ki ga je rodilo slabo življenje na vasi, se je plazil po vseh, ki so sedeli za mizo. Črv dvoma je črvičil tudi Sofjo, le, kakšno bo življenje v Parizu. Oče Penjo je sedel za mizo in kakor vsi moški zrelih srednjih let je v usodnih trenutkih življenja najraje molčal, ker se mu je zdelo, da bo njegova tihota dobro dela hčerki, ki mora jutri že na novo delo in potem – v Pariz. Fotografiranje v domači vasi je že vzel kot novo delo, čeprav pogodba za to novo delo še ni bila sklenjena in podpisana. Drugačen je bil brat Benjo, ki je postajal ves mehkoben, nekaj od kozarca žganega nekaj od prirojene mehkobe, ki jo je podedoval od pokojne matere Stanke. Medtem,ko je Sofja razmišljala, kakšna oblačila bo zložila v kovček, kaj vse bo nesla seboj v Pariz, se je Benjo prepuščal svoji prvinski razčustvovanosti. Solze so curljale na močno obrabljeno in zdelano mizo. »Ko bi to doživela, videla mama,« je ponavljal. Oče Penjo ga ni zaustavil. Nocoj je bilo dovoljeno vse, tudi najbolj cenena in pogrošna sentimentalnost. »Tam nekje je Donava,« se je končno oglasil oče. Pesniško izbran naslov neke ljudske pesmi se mu je oglasil v glavi, z namenom, da zaustavi to pijansko ponavljajoče narekanje. Benjo je umolknil, začutil je, da je v očetu večja globina doživljanja teh prelomnih trenutkov, kakor v njem, ki se samo cmeri in pretaka solze za hrastovo mizo. In res je bila tam, za temi hribi, Donava, ki so jo v svoje narodno izročilo pretočili tako Germani in Slovani. V pesmi in v ljudsko pripoved. Ko je kasneje v Parizu odprla kovček, je bila poleg bankovca v valuti nemške marke in zavojčka smetlike tam še razglednica Donave. Na hrbtni strani je pisalo: Penjo. Vem, da bo punčka. Sanjalo se mi je o njej. Nosila je lepe obleke, takšne, kot jih ne kupiš v modni hiši v Sofiji. Zaradi teh sanj moram k jasnovidki Vangi. Ne zameri, nekaj tednov me ne bo. Tvoja Stanka. P.S. V ušesih imam tvoj glas, dobro poješ Tam nekje je Donava.
Skozi Sofjo je v tistem trenutku šla najbolj prijetna elektrika spoznanja. Oče Penjo je molčal, ker je vedel. Gledal je modro,kakor tista filozofska sova v sprejemnici nadučitelja Katranova, točno takšen je bil njegov pogled tisti večer. Nihče v vasi ni čestital Sofji, da je postala izbranka lovorovega venca lepote. Človeško zavist je nadnacionalna, ji je kasneje dopovedoval agent lepote Adam.
Slovo od očeta in brata je bilo slovesno tiho. Nikoli več v življenju ju ni videla. Edino v njene sanje sta zahajala, družili so se na brezmejnem polju smetlike.
