EHO SREČA ABRAHAMA

Pred praznovanjem svoje petdesetletnice z družino. (Se ogleduje v ogledalu)

Pravzaprav sem samo zaradi ljubega miru v zakonski spalnici danes navlekla nase tole strupeno zeleno večerno obleko. Lubči jo prejšnji teden pregrešno drago plačal v butiku. Meni zares ni več do take ekstravagance. Saj ne, da nisem rada urejena, to že, ampak...Včasih sem mislila, da se bo vse podrlo, če bi manjkala na še tako trapastem žuru, zdaj pa bi raje, če bi mogla, posebno nocoj, ostala kar doma v trenirki. Ampak Lubči...

Pol stoletja je pol stoletja, ljubica, treba je spodobno praznovati z vsemi, ki te imajo radi. In vsa družina te ima rada in ... da bi nocoj njegova žena izgledala kot kakšna bošca v eni od svojih starih cap, to pa že ne, rajši bo ves mesec jedel le tenstan krompir in zelje... kot da bi ga sploh kdaj jedel. Za gotovo, mu ga tudi zaradi tele obleke ne bo treba.

Vau, tale ljubica, čudovito bo poudarila barvo tvojih oči, je kar poskočil, ko je zagledal obleko v izložbi.

Pa si videl ceno?

Ja, kar na obleki jo bova pustila, naj jih grize, se je režal in potem, madona si seksi!...kot nalašč za praznovanje bo. Moški bodo mencali pod mizo, sestre bodo od zavisti še bolj zelene kot obleka, mamo pa bo zaradi dekolteja in razporka ob stegnih gotovo kap.

Evo! Toliko o mojem seksi izgledu in smaragdnih očeh.

Samo sorodnike in drago mamico bi rad jezil. Saj nisem z lune padla. Postavi se pač pozna petdeset let, pa dve nosečnosti in poroda. Čeprav kar redno telovadim, če me ne trga v križu. Kar me zadnje čase vedno bolj pogosto. No, moram pa priznati, da so moje noge vseeno res še seksi!

Le zakaj jih tako skrivaš? Lepe ženske noge je treba pokazati... in tako dalje in tako dalje. Da dol padeš!

Mamica pa bo zgrožena. Jo kar slišim.

Takole razstavljanje Ana se pa v tvojih letih res več ne spodobi.

Ampak mamica draga, nikar lepo vas prosim, ne vihajte noska. Tole svileno čudo mi je za rojstni dan podaril vaš sinko, (draga mamica še vedno misli, da ima njen Lubči osem let) v znak najine večne ljubezni. Saj pridigate, da naj se ženska oblači za svojega moškega, kajne? Seveda ji tega ne morem zabrusiti in Lubči bo v devetih nebesih, lump.Še bolje bi bilo, če bi obema podrobila - figo se oblačim za Lubčija! Moški hoče žensko slečeno, ne oblečeno. No ja, saj Lubči ima zdaj, hvala Bogu, take želje vedno poredkeje. Takoj po poroki bi najraje vse dni preživel z menoj v postelji. Še v službo se mu ni ljubilo. Po otrocih je postala njegova nenasitnost počasi že prav naporna. Že pred kosilom muci-muci...kakor je primijavkal v kuhinjo... saj ne rečem, bilo je prav luštno, ampak kar je preveč je preveč. Gospodinjstvo, pa glavoboli, pa Primožev smrkav nos, pa Petra so mučili zobki... takrat je Lubči začel brenčati. Večno utrujena žena ga ni zanimala. Seveda sem vedela za tisto njegovo medicinsko sestro, kdo pa ni? Grizlo me je, celo precej sem jokala, trapa, takrat, vseeno sem bila raje tiho. No ja, potem sem pogruntala, da so me njegovi skoki čez plot nekako osvobodili. Takrat, ko sem najbolj hudo trpela in se cmerila zaradi njegove izdaje, kakor se mi je zdelo, sem si nekega dne togotno obrisala nos, udarila po mizi in se ozmerjala, da ne bom več le spoštovana gospa doktor Koroščeva ( v rit pa tako spoštovanje) in si je poiskala službo. Malce debelo je gledal, ko sem pričela resno prevajati, kot - saj nama to ni potrebno, dovolj zaslužim za vzdrževanje žene in otrok, je pripomnil kislo. Potem se je le vdal, jaz pa sem postajala vedno bolj samostojna. Ko sem prevzela redno službo vodenje gledališča, se sploh ni več razburjal. Je imela pa tašča toliko več povedati o štedilniku in otrocih in ženskih dolžnostih seveda. Tast je le trmasto besen stisnil ustnice in pol leta z menoj ni spregovoril besedice.

No je, čez čas se je Lubči iznorel in (malce pomečkan) vrnil k družini. Saj, še skeli, pa sem kar vesela, da ga takrat nisem postavila pred vrata. Zdaj sva dobra zakonca-prijatelja... Ja, kakorkoli že, v resnici se ženske ne oblačimo za moške, ampak za druge ženske. Da so potem - te druge - zelene od zavisti še bolj od moje obleke, kot se je izrazil Lubči in nas po odhodu še tri dni veselo obirajo do kosti.

Ampak, le zakaj naj bi ubogo mamico izzivala še bolj? Že brez takih izpadov sem vedno bila in bom v njenih očeh najbolj grešno bitje na svetu, ki je njenega ljubega fantka vlačilo v greh. Ubožica, še dobro, da ne ve. Le zakaj naj bi ji kaj razlagal. ne prenesem ljudi, ki hočejo kukati v tuje zakonske spalnice? No, še manj tiste, ki svoje dogodivščine, mere in ostalo pod pasom, kar naj bi bilo intimna last dveh tako radi razkazujejo.

Uh. Najbolje bo, da enega cuknem, sicer se mi bo nocoj še sfuzlalo.

(Si nalije kozarec viskija in počasi pije)

Brrr, kakšna gravža! Kako je že razlagal Nietsche? Alkohol je za strahopetce, ali nekako tako. No priznam, saj se nocojšnje večerje res bojim. Pa ne zaradi obleke, saj zaradi nje drage mamice ne bo ravno kap, prekrižala se bo pa prav gotovo. Pa k spovedi bo tudi morala čim prej. Le kako mi je uspelo, da sem v petindvajsetih letih tako pokvarila njenega dragega fantka? Seveda sem ga pokvarila jaz, kdo pa drug?! Vedno je bil tako dober sinek.

Jasno.

In ata ga še svoj dan ni zvrnil dva deci preveč?!

Sploh pa ne razumem, kako sta dva taka zakrknjena pobožnjaška angela kot sta moja tašča in tast uspela narediti celih pet punc in še dragega Lubčija za piko na i?

No, na vsak način, bo lepo sranje bo tole nocojšnje praznovanje.

Zbrana vsa družina v čast Anine petdesetletnice. Jao! Tale čobodrica pa kar prijetno greje. Dajva še enega Ana, kaj bi kisali, nocoj bomo vendar praznovali, zlomka!

Poglej se no Ana... se gleda v ogledalo...

Vse najboljše draga Ana, se je že ob pol devetih zjutraj pridrla v pisarno moja nemogoča tajnica Doroteja, s celo metlo gladiol. Ki jih imam raje na vrtu, kot v vazi. Lubčka nekam v zrak na levo, pa na desno, po tisti trapasti amerikanski navadi, ki jo je pobrala iz pocukranih nadaljevank, ker hoče biti šik. Veš Ana, prav smiliš se mi.

Čestitka, da te kap. Saj se sama sebi tudi. Se pa ne bi kisal. ( se naveliča pogovarjati s svojo podobo v ogledalu)

Ja, najlepša hvala raglja, sem jo ustavila. Si uredila vse pri Lovcu?

Vse. Petnajst gala večerij, dve vegetarijanski, se je režala.

Kaj se pa režiš?

Za božjo voljo Ana, kateri Slovenec, ki da kaj nase, pa bi na plačani večerji hotel biti vegetarijanec?

Ne poči od smeha, afna brihtna! Lubčijeva sestra Franca in njen mož Joža, ki sta pred leti postala gnostika in vegetarijanca, če že hočeš vedeti, butara?

Franca in Joža, a? se je še bolj režala. Ne seri Ana... kaj pa je pravzaprav gnostik?

Človek, ki išče samega sebe.

Pa ne počnemo tega vsi?

Naj bi. No Joža in Franca sta pravzaprav posebna zgodba. Joža ga je pil kot žolna, Franca pa malo manj, ko je mislila, da bo on manj popil, če mu bo pomagala. Pošteno sta se že zapila, ko je njuna edinka Pavlca pri osemnajstih čisto popenila, zaloputnila domača vrata in se odselila. Tri leta bo tega. Od takrat se doma ni več prikazala, še po telefonu ne pokliče. Joža in Franca sta najprej besna, da se smrklja sploh upa vtikati v njuno življenje, saj ji dasta vse od ptičjega mleka in tako dalje potem pa vedno bolj skrušena obsedela za svojima kozarcema, se potem ko sta videla že vse bele miške in še nekaj zelenih možičkov zraven, navsezadnje le streznila. Joža se je šel po hitrem postopku zdravit za tri mesece v zaprti oddelek v Begunje, Franca pa se je zaklela, da tudi ne pokusi več kaplice alkohola, pa če bi jo s puško silili. Ko se je Joža vrnil domov, sta pričela obiskovati anonimne alkoholike in intenzive gnoze. Odslej še nobeden ni poskusil alkohola, pa tudi mesa ne...meso namreč vzpodbuja agresijo...

A jaaa?...no ja oprosti, pa sta res pravoverna gnostika. Pa njuna Pavlca, sploh se ne oglasi nikomur v družini? Ali sploh kdo ve, kje je?

Seveda vemo. Vsi. V Kopru živi in dela. Vendar spoštujemo njeno željo. Če punca ne želi imeti več opravka z družino, ga pač ne želi. Saj ve, da se lahko vrne, če ji bo zagustilo. Iskal pa je ne bo nihče.

Dobra zgodba. Sploh nisem vedela, da imaš toliko sorodnikov.

Vraga nisi. Saj tako vse veš. Tudi to, da bodo na nocojšnji večerji pravzaprav v glavnem le Lubčijevi sorodniki, pa Lubči in fanta. Od mojih bo prišel samo brat Boštjan s svojo Yong Po.

Stevardeso? Ole! A, ona pa ni budistka ali vegetarijanka?

Ne koza, niso vsi Kitajci budisti. Kitajska kristjanka je, če že hočeš vedeti.

Kakšna razlika pa je med kitajsko in slovensko kristjanko?

Kitajci kristjane preganjajo pokora...oh, daj mi no že mir.

Prav. Saj jih bom nocoj tako vse spoznala. Peter me je povabil, je zinila.

Skoraj me je kap.

Peter? Naš Peter?

No no Ana, da te ne pobere, vaš Peter ja, tvoj sin.

Da bi ga strela! Petra! Najprej Boštjan s svojo... Ole! Ja, res! Uboga Yong Po. Nocoj jo bodo Lubčijevi sorodniki namreč prvič srečali. Upam, da je ne bo pobralo od groze.

Sicer pa je moj mali bratec naslednja posebna zgodba. Kuga za moje ubogo otroško srčece. Zaradi mame seveda. Z mamami je res križ. Če imajo sinove, smo hčere zanje nevidne. Skoraj, kot bi se rodile z nekakšno grozno genetsko napako. Sama imam sicer le dva fanta ampak mislim, da ne bi tako ravnala. V otroštvu bi se namreč lahko postavila na glavo pa iz maminih ust zame ne bi prišlo niti najmanjše senčice priznanja. Boštjanček gor, Boštjanček dol, vedno Boštjanček. Ki ima take lepe zlate kodrčke, moji lasje so bili kot repa, pa tako prisrčno prijazen in strašno očarljiv, jaz pa prava puščoba, on pravi mali svetlolasi angelček, njen sonček in tako dalje in tako dalje in seveda genialno brihten... Tako je šlo do mamine smrti, ko je lepi Boštjanček že pričel izgubljati lase, pa mama tega še vedno ni niti opazila. Na mamini smrtni postelji pa bomba - Ana, nate sem se lahko vedno zanesla, ti si se znala postaviti zase, Boštjan pa je bil vedno tak nebogljenček. Odslej prosim ti skrbi nanj.

Bom mama, sem pridno obljubila in jokala kot dež. In mama je umrla pomirjena, da njen Boštjanček ne bo ostal ves nebogljen sam na svetu. Nebogljenček? Ma nemoj? Sosedom je skoraj poslal v zrak drvarnico, nam pa pol hiše, bilo je dovolj, da jo je lepo pogledal s svojimi modrimi očki, pa je bilo spet vse v redu. Jasno, saj bo konstruktor letal in tako dalje, med preizkušanjem pa se dogajajo nerodnosti. In jaz bi mu najraje zavila vrat.

Še dobro da mu ga nisem, nocoj bi praznovala petdesetletnico brez svojih živečih sorodnikov. No, razen Ljubčija in fantov seveda. In, ko zdaj Boštjančku zaškriplje, pride k meni. Tudi, ko mu je razpadel zakon z Barbaro. Z njo se je oženil, ko je bil še vojaški pilot. Takrat jo je seveda lahko krasil z zlatnino in krznom kot novoletno jelčico in paradiral z njo po mestu z roko v rokici. Idealna zakonca. Kadar je bil doma. Kar pa glede na naravo njegovega dela ni bilo zelo pogosto. Zato ga je Barbara lepega dne po petnajstih letih idealnega zakonskega čakanja zamenjala za fičfiriča, ki Boštjanu, resnici na ljubo, niti do gležnjev ni segal, je bil pa vedno ob njej. Ali na njej, kaj pa vem. Tako izgubljen je bil potem mali Boštjanček, da bi takrat celo jaz Barbari lahko zavila vrat. In mame ni bilo več, da bi ga tolažila. Resno me je skrbelo zanj. Pa je fant pustil vojsko, postal civilni pilot in se postavil na noge. Celo kuhati in likati se je naučil. Yong Po, kitajsko študentko tujih jezikov je spoznal preko interneta, ji pomagal do službe stevardese v svoji firmi in...zdaj je oženjen z tujko, ki govori pet jezikov, tudi slovensko in je dve leti starejša od Saše, njegove hčere iz prvega zakona. In vse ženske vihamo nos, vsi moški pa mu krepko zavidajo. Tudi Lubči seveda.

Če mi pa kdaj finančno zaškriplje, je prav Boštjan tisti, na katerega se lahko vedno obrnem po pomoč. Kar je res, je res.

Potem, ko mi je umrla mama, tast pa je še vedno užaljeno stiskal ustnice, se me je Lubči le usmilil in mi povedala tisto žalostno zgodbo realsocializma, ko je njegova mama od štirih zjutraj pa vse dopoldne čakala na vstopnice za Miklovo Zalo, ki je bila takrat na vasi res pravi hit in potem ob pol dveh popldne zmagoslavno prisopihala domov z kartami za vseh osem v prvi vrsti parterja. Kaj kosilo, ki ga tisti dan ni skuhala, ob petih popoldne so se vsi v zakamašnih oblekah prišopirili v gledališče in ponosno posedli v prvi vrsati. Doker niso prišli častni gostje, ti so vedno prišli tik pred začetkom in so redarji vso Cingletovo družino ročno napodili v zadnjo vrsto. Oče je stisnil ustnice, mama in hčere so jokale in Lubčiju se je še vedno zatikal glas v grlu, ko mi je pripovedoval žalostno storijo. Blagajničarko, ki je po pomoti dala mami častne vstopnice so "tisti zgoraj" ročno napodili iz službe, Cingletovi pa Miklove Zale niso šli nikoli gledat, pred očetom Cingletom pa se celo gledališča ni smelo več omenjati. Jasno, da sem se potem tastu nemudoma opravičila, ker vsega tega nisem vedela, kako neki tudi, odpovedi v gledališču pa vseeno nisem dala. No, odpustil mi je in zdaj celo spregovori kdaj pa kdaj kakšno enozložnico z menoj. Kaj več pa tako z nikomer ne govori.

Veš kaj Ana, ali se takole praznovanje ženske petdesetletnice sploh spodobi? se je spomnila Droteja. Nama s Petrom se pravzaprav hudo smiliš.

Sebi se smilim, Doroteji tudi, pa Petru se smilim? Mulc. Res kaže to na najlepši način. Uboga, uboga Ana!

Ja, zakaj pa prav njemu?

Pregovor pravi, da ženska po štiridesetem postane nevidna? Ali res?

Če tako pravi pregovor bo že res. Samo, zakaj pa šele po štiridesetih? Eho je postala odmev že v tvojih letih.

Ma nemoj! Kdo?

Eho! Eho je bila... le kdo vraga je dal tebi delo tajnice v gledališču?

Ti, se je odrezala. Kar je seveda res. O grški mitologiji se ji očitno niti ne sanja, delo moje tajnice pa dobro opravlja. Vsaj doslej sem mislila, da ga. Zdaj bom morala stvar ponovno premisliti, če se je res zapletla z našim Petrom...

Uhuhu mami, kakšna mačka! Vauuu! je vzkliknil Peter, ko je Dorotejo prvič srečal v moji pisarni. Okus pa imaš!

Čisto sposobna tajnica je, butec, pa še čedna povrhu, sem zinila... kar je Peter očitno razumel kot pohvalo in moje strinjanje z njegovo izbiro uhuhu, kakšne mačke!

...daj no Ana, seveda vem, katera Eho. Tista čedna grška gorska vila ali kaj že, ki se je zatrapala v tistega butastega, vase zagledanega Narcisa, ki je ni maral, ker je imel raje odsev samega sebe v vodi, pa je od vsega hudega skoprnela le še v odmev. Misliš, da se ženska res lahko tako zagleda v takega butlna, da kar skoprni? se je čudila Doroteja.

Jasno da ve afna, kdo je Eho.

Kaj pa vem. Kaj pa ti misliš?

Najbrž so tudi take, saj Grki svojih mitov niso ustvarjali iz nič, je potem pogruntala po groznem premišljevanju. Ampak, če so res tako trapaste, naj pa skoprnijo, se je odločila Doroteja. Če je bila tista gorska vila Eho res tako čedna, kot pripoveduje legenda, bi se pa že lahko dala dol s kom drugim.

A, da bi se dala dol? Govoriva o ljubezni, draga moja?

Ne ga srat! Kaj pa je ljubezen drugega?

Vauu! No, toliko o ljubezni naše vrle mladine. In njo je moj Peter povabil na nocojšnje praznovanje? Ker se tako dobro dajeta dol?

Zakaj pa naj bi potem ženska šele po štiridesetih, postala nevidna?

Ker po štiridesetem za njo noben moški več občudujoče ne zažvižga je ustrelila.

Bum - in uboga reva se nima več s kom dajati dol. Jao, ja hudo! Če bi kdo žvižgal za menoj, celo pri dvajsetih, bi imel opravke pri zobozdravniku, porka fiks. Za Dorotejo, ki je uhuhu mačka, mami, pa res žvižgajo vsi gradbeni delavci, ki obnavljajo fasado gledališča. In ona se potem našopiri kot pav, dvigne nos do stropa in ... ko se prikaže v pisarni na svojih dolgih kračah in v najkrajši minici na svetu bi še sama skoraj lahko zažvižgala.

Prisežem, da jih bom nocoj, po večerji seveda, pošteno napela Petru. Mulc priliznjen je rekel, ja mami, povabil sem dobro prijateljico, vem da ti bo všeč - in to tako prepričano, da sem mu verjela, čeprav vem, kakšen vetrnjak je. Primož je, hvala bogu, čisto drugačen. Resen mlad mož. Ampak Peter me zna zabavati.

V rit pa Nietsche, strahopetnost gor ali dol, cuknimo raje še enega, za boljše počutje. Me prav zanima, če bi pametnjakoviču Nietscheju zneslo ves večer trezen na takemle družinskem shodu? (Nalije nov kozarec in pije). Ja, od nekdaj se otepam s to famo o pijančevanju, tako imenovanih umetnikov, čeprav zares pravzaprav ne pijem. Hočem reči, pogosto ne. Se držim na vajetih. Lahko je reči nekomu, ki kozla že po dveh kozarcih, da ne bo nikoli pijanec. Pa reci to, če ti šele tretji kozarec zares potegne in ...nakladam. Komu se pa pravzaprav opravičujem? ... No, Primož bo, skoraj gotovo, vihal nos. Kot takrat po njegovi diplomi. Samo dve steklenici šampanjca smo popili - mami obljubila si, da ne boš pila, je stokal. Pila? dva kozarca na njegovo zdravje, pa je bil že ves zelen od skrbi.

Pa prav on mora priti pome s svojo nosečo Evo. Lubči bo prišel kar iz bolnice.

Primož. Tak lep fantek je bil. Pravo malo čudo, ko so mi ga po štiridesetih urah porodnih muk dali v roke. Še pol leta nisem mogla verjeti, da sva z Lubčijem kar tako, medtem, ko nama je bilo prav fletno res ustvarila tako popolnost. Desetkrat na dan sem preštela fantkove prstke, vsaka pokakana plenička posebej me je očarala, potem se je posmejal, zrasli so mu zobki, laske je imel pa že ob rojstvu. Takrat se mi je posvetilo, da se človek ne poroči samo zaradi ljubezni. Čisto živalsko je, ohranjanje vrste je pomembno. Seveda sem bila v Lubčija zatreskana do ušes. Od prvega trenutka v študentski menzi, ko me je vso smotano in prestrašeno brucko povabil na ples. Takrat je bil že v tretjem semestru medicine. Zdrav kmečki fant, čeden rjavolasec, kot bi se ga spomnil. Edini fant v družini s petimi sestrami. Primož mu je podoben, Peter je bolj po meni. Tudi sicer je Primož družinski ponos. Pravi računalniški genij. In z Evico sta zaljubljena še iz šolskih dni. Čez dva tedna me bosta naredila za babico. Nočeta vedeti, ali bo fantek ali punčka. Sama navijam za punčko, prav težko jo že čakam. Ji bom že pomagala, da ne bo postala taka nevidna oprema kot sem bila sama. Sicer pa so ženske danes drugačne kot v mojih časih.

Čeprav, če dobro pomislim, pravzaprav nikoli nismo bile zares nevidne. Le moški se nas tako bojijo, da tisti famozni krščanski kult o ženski za štedilnikom in v postelji še kar veselo gojijo naprej, ker jih grabi taka smrtna groza pred žensko pametjo...No, saj ne trdim, da so ravno vse ženske grozno učene ali pametne. Lubčijeve sestre so kar zadovoljne s svojo žensko usodo in dejstvom, da je edini mali bratec pobral vso smetano in izobrazbo. Polona, najstarejša je z možem Janezom prevzela kmetijo, zdaj je že vdova, kmetijo pa prevzema sin Miha, Franca je obiskovala gospodinjsko šolo in je zdaj že upokojena kuharica, Jožica se je odselila v Sidney v Avstralijo in je nocoj edine ne bo na družinskem srečanju, ker je predaleč, pa putika jo daje pa njen John že težko krevslja ob palici je sporočila, najmlajši dve Marija in Matilda pa sta šli ena za drugo v samostan ampak nocoj za gotovo prideta, sta sporočili. Obe sta poročeni s Kristusom in - menda - čisto zadovoljni. Vsaj tašča trdi tako. No, ona že ve. In zato se tašča in tast zahvaljujeta vsako nedeljo pri maši vsem svetnikom , saj punci molita za vse v družini, ki tega zaradi drugega dela nimajo časa početi. Sicer pa edini načrt, ki se jima ni čisto posrečil, je Lubči. Želela sta si duhovnika. Ali vsaj živinozdravnika. Saj bi bil na kmetiji še kako potreben. Pa se je poba odločil, da bo zdravil ljudi. Živine se namreč boji kot hudič križa, še posebno krav, čeprav je rasel na kmetiji. Kjer so ga vsi po vrsti samo crkljali. Zato še danes ne ve, kako se prime kosa, da bi lahko pokosil tistih nekaj metrov trave okrog naše hiše. Je raje nabavil kosilnico. No, potem sta se le potolažila...tudi dohtar pri hiši se prav nobel sliši, kajne?

(Pozvoni telefon.)

Ja? Kaj? Ne reci, da ne moreš priti? Prekleto! No ja, tako je če si poročen z zdravnikom. KAJ? Eva? Ampak, saj je prezgodaj, a ne? A ne bi nocoj vse skupaj kar odpovedali? Da ne? A, vsi bodo prišli, ja, ja. No, bom pa Petra poklicala. A si ga že ti? Hvala, ja, bom že kako, prav, sporoči takoj, ko bo kaj novega, boš? Tebe verjetno ne bo? A, s Primožem boš prišel, tako hitro gre, praviš. Prav, potem vaju bomo pa kar počakali.

(Odloži telefon, obsedi.)

O Bog, Eva rojeva. Kako naj pa zdaj sploh še mislim na kaj drugega? Da se le ne bi predolgo mučila. Kar začelo se je danes zjutraj. Primož me ni hotel vznemirjati je rekel Lubči, zato mi doslej niso sporočili. Pred pol ure jo je pripeljal v bolnico. Ko bi le ne trajalo predolgo.Primoža sem rojevala dva dni, pri Petru je šlo hitreje. Še dobro, da imata s Primožem Lubčija. Primož je tak panik, kar se Eve tiče. Ja, moram pa že reči, da lepšega darila ne bi mogla dobiti. Sveta nebesa, babica bom. Res bom babica.

(Zunaj večkrat potrobi avtomobilska sirena)

Oh, Peter je že tukaj. Striček, ha! Navsezadnje sem pa lahko še vesela, da je povabil Dorotejo. Vsaj en obraz, ki ni ravno žlahta. Ja, ja, saj že grem.

(Spet pozvoni telefon)

Primož? No, nehaj jokati, kaj je narobe fant, zini že, kaj, kaj praviš? Punčka - Ana? A Ana bo? Ja, prav lepo ime, res. Tri kile pa pol? je vse v redu? O hvala Bogu, samo da je vse v redu. Primož, sinko, iskrene čestitke, hvala za vnučko, ja Peter že trobi pred hišo, poljubi Evo in malo Ano še zame, boš?! Ja, pridita potem z očetom, naj on vozi sinko, da ne narediš kakšne neumnosti. Veš, da jim bom povedala, ja seveda, kar počakali vaju bomo, pa kakšnega spili na zdravje male. (Zunaj spet avtomobilska sirena) Ja, ja, Peter je nestrpen, no mu bom kar jaz povedala, o hvala, najlepša hvala sinko, danes sem zares najsrečnejši človek na svetu ...