Prišli so s kamnitimi noži
v gostišče Pri Jezerski roži
iz stavb na koleh
v meglenih nočeh.
Prišli so Emonci
z zlatimi lonci,
okušali školjke
in pili so vino,
polsladko ranino.
Odšli so v davnino.
Prišli so graščaki
s svilenimi kraki,
v svečani obleki,
– in siromaki.
Pasarji, zlatarji,
krojači, sedlarji,
tkalci, strojarji,
zidarji, mesarji,
trgovci – in peki
zgradili so mesto
pod gradom
ob reki..
Cesarjem prej zvesto,
Ljubljana postala
ilirsko je mesto
Marmonta maršala,
a tudi ta zgodba
se je končala.
In ko je bil sklican
ljubljanski kongres;
od blizu in daleč
so drli na ples
gospoda – baroni
in drugi kujoni,
veliki in mali,
saj kralji, cesarji
so tukaj se zbrali.
V tem mestu ustvarjal
je pesnik Prešeren,
svobodomiseln,
premalo veren,
s prijatelji družil
se je ob vinu,
opeval dekleta
in domovino,
kot pesnik ljubezni
v surovem času,
se je proslavil
na našem Parnasu.
Še vedno visoko
nad nami se dviga,
v njegovi je roki
zaprta knjiga
in muza podarja
mu lovorov venec...
A kaj s poezijo
bi danes Slovenec?
PROSLAVA ALI SLOVENSKI GLAMUR
Prišli so komunisti in anarhisti,
stranke pobožne Slovenije
in hladni kapitalisti.
Prišli so vsi Plemeniti
branitelji narodne biti,
vsi Mladi in malo manj mladi
ter stranke že davno minule pomladi.
Prišli so veljaki in varuhi
velikih in majhnih pravic,
med njimi so botri in borci
za odpravo različnih krivic,
sodniki, sveti in svetniki,
priznano zaslužni umetniki
in drugi – različni povzpetniki,
glasniki za narodno spravo,
prav vsi, ki imajo veljavo.
Lažnivi, spletkarski in zviti
drug drugemu lezejo v riti –
zdaj složno gredo na zabavo
v Cankarjev dom na proslavo,
v začetku zapeli bodo Zdravljico,
potlej pa odidejo na veselico.
Le kaj bi med njimi Prešeren?
Za družbo to sploh ni primeren!
